Andrej Magajne (AO Ljubljana Matica) in Tine Marenče (AO Kranj), od 23. julija do 26. avgusta, Centralni Tien Šan, ledenik Južni Engilček
Kronološki potek dogodkov:
23.07.: odhod iz Ljubljane
26.07.: prihod v bazni tabor
26.07.-18.08.: delovanje na Južnem Engilčku
19.08.-26.08.: Vrnitev v Biškek, izlet v Ala Arčo in vrnitev v Slovenijo
Letošnja odprava v Tien Šan je bila Tinetova druga in moja že peta v te kraje. Z organizacijskega vidika je bila med vsemi dosedanjimi najmanj pustolovska prav slednja, saj je za naju takorekoč od prvega pa do zadnjega trenutka poskrbela agencija. In če naju nebi v helikopterski bazi za en dan ustavilo slabo vreme, bi iz Ljubljane do baznega tabora potovala manj kot dva dneva.
Na Južni Engilček sva se podala brez točno določenih ciljev. Nad ledenikom dominirata Han Tengri (7000 m) in Pik Pobeda (7439 m), ne manjka pa tudi drugih atraktivnih in brez izjeme zelo zahtevnih ciljev.
Dan po prihodu v bazo sva opravila ogledno turo navzgor po, za razliko od lanskega leta, popolnoma golem ledeniku in si za uvodno ogrevanje izbrala strmo severno steno severnega Troglava (5200 m). S te strani sta bili do sedaj verjetno preplezani le dve smeri. Skalni severovzhodni greben so leta 1980 v petih dneh preplezali Rusi, Slovensko smer v severni steni pa so leta 1995 preplezali Tomaž Jakofčič, Peter Mežnar in Blaž Stres. V slednjo sva vstopila 30. julija. Dobre razmere so žal trajale le do skoraj navpične pregrade v osrednjem delu stene. Čeznjo naju je pripeljalo precej kočljivo plezanje po tankem ledu, ki je potekalo v strahu pred obračanjem v slepi ulici. Smer se je po 700 metrih iztekla na severovzhodni greben, ki naju je v ves čas izpostavljenem, strmem plezanju in ob razkošnih razgledih peljal proti vrhu, pod katerim sva z napetostjo pričakovala finale v navidez navpični in sveže zasneženi vršni steni.
Plezanje tam čez je izpolnilo vsa pričakovanja in ko se nama je s temo na pot postavil še previsen vršni serak, sva se odločila za bivakiranje. Jasna in mirna noč na izpostavljenem razu je ponujala spektakel, ki ga ni zmotilo niti dejstvo, da sva se tam gori znašla brez spalnih vreč in kuhalnika. Za nagrado naju je pričakal še en brezhiben dan in pa član kamniške odprave Franc Miš, ki nama je po vrnitvi z gore nasproti prinesel pijačo in čokolado.
Naslednji dnevi so prinesli spremenljivo in zelo toplo vreme. Podnevi sva opazovala, kako se načrtovane ledne linije v južni steni Čapajeva spreminjajo v mogočne vodne zavese, ponoči pa je najin spanec motilo grmenje plazov. Odločitev, da se v prid boljše aklimatizacije povzpneva na Han Tengri, tako ni bila pretežka. Sam pa sem pri tej odločitvi imel tudi lastno računico, saj sem lani obrnil tik pod vrhom te slikovite gore.
Na pot sva se v družbi Kamničana Anteja in Tržičana Smrka odpravila 5. avgusta malo po 22. uri. Dan nam kljub temi ni bilo dolgčas, je poskrbelo občasno iskanje smeri, zvočno kuliso pa je dodalo oddaljeno podiranje serakov, ki mu nismo namenjali prevelike pozornosti. Dokler se na vstopu v nevarno globel med Čapajevim in Hanom ni nad nami podrl serak. Glavnino plazu so na srečo požrle velike prečne razpoke, nas je dosegel le oblak ledenih kristalov.
Zgodaj zjutraj smo nato prispeli v T3 (5800 m) na sedlu pod vršno piramido Han Tengrija. Dan je minil v snežni luknji ob nemirnem spancu. Ko sem naslednjega dne navsezgodaj zjutraj pomolil nos iz luknje, me je gosto sneženje hitro pregnalo nazaj v spalko. Kasneje se je vreme izboljšalo, a prepozna za vzpon na vrh, sva se hitro odločila, v luknji pustila nekaj opreme in za kosilo že bila nazaj v baznem taboru.
Tam sva se karseda potrudila izkoristiti vso možno udobje, saj sem medtem tudi Tineta prepričal o ponovitvi lanske taktike vzpona na vrh v enem dnevu. Drugi dan po vrnitvi v bazo, sva se zvečer ob osemnajstih odpravila nazaj na goro. Malo pred nočjo sva dosegla globel med Hanom in Čapajevim in med kratkim počitkom zaskrbljeno opazovala lečaste oblake na vrhovih onkraj ledenika, ki so obetali skorajšnjo spremembo vremena. Ob eni ponoči sva dosegla T3, si tam privoščila tri urno pavzo, nato pa v še vedno lepem vremenu krenila proti vrhu. Na vrh sem prispel nekaj pred dvanajsto in tam v idealnem vremenu več kot uro užival prostrane razglede. Med okoliškimi gorami je le še Pobeda ohranila svoj mogočen videz. Tega dne so na njen vrh stopili štirje Ukrajinci.
Ob začetku sestopa sem srečal tudi Tineta, ki je tako že drugič stal na vrhu Hana. Sestop ob zelo zdelanih fiksnih vrveh in pojemajočih močeh je terjal popolno zbranost. Precej utrujena nisva sestopila direktno v bazo in sva se neugodnega ledenika raje lotila z jutranjo svetlobo po prenočevanju v snežni luknji T3. V bazo sva prispela ravno za zajtrk v rahlem sneženju, ki pa se je sredi dneva močno okrepilo. S Kamničani, ki so zaključevali uspešno odpravo, smo priredili veličastno žurko in tako vremenu nismo posvečali pretirane pozornosti.
Precej drugače pa je bilo v naslednjih dneh, saj se je ob precej nasprotujočih si informacijah izkazalo, da je na Pobedi nad višino 6900 metrov v globokem snegu blokiranih kar 16 ljudi. Po treh dneh sneženja, sta dvodnevno okno lepega vremena izkoristila samo dva Estonca, ki sta se uspela vrniti v bazo. Ostale je na gori zadržalo novo tri dnevno poslabšanje vremena, ki je skupaj s prejšnjim v višinah nasulo že več kot dva metra snega. Kot sva izvedela kasneje, so se zadnji v bazo vrnili šele po desetih dneh od začetka kalvarije s slabim vremenom, enemu od članov ukrajinske ekipe, ki je dosegla vrh pa žal ni uspelo.
Po uspelem prvem delu odprave, sva nameravala piko na i postaviti z vzponom čez južno steno Pik Čapajeva. A po enem tednu slabega vremena in ravno takih obetih, nama je začelo zmanjkovati časa, zato sva izkoristila prvi helikopter in se odpeljala v dolino.
Pri tem sva se posebej ganljivo poslovila od starih znancev s katerimi sva preživela nepozabne zgodbe. Tine od Pik Gorkega, sam pa sem s helikopterja pomahal Nansenu, med vožnjo ob severni obali jezera Issyk-kul pa še Djigitu in Karakolskemu…
Še nekaj za statistiko:
30.-31.07.2008: Severni Troglav (5200 m), Slovenska smer (1. ponovitev). Pri tako lepem in kompleksnem vzponu je ocena še najmanj pomembna, pa vendarle: v smeri sva naletela na težave V/4+ R (led), do V (skala), M5 (kombinacija), 1000 m, 18 h
10.08.2008: V 18 urah iz baze po Normalni smeri doseževa vrh Han Tengrija (7000 m).
Andrej Magajne
Fotografije: Andrej Magajne in Tine Marenče