PZS: AKTUALNO: Markacije - takšne in drugačne – Tone Škarja
Iz dejavnosti Planinske zveze Slovenije - Komisije UO PZS poročajo - Planinska društva in meddruštveni odbori - Mladinska priloga - Zakonodaja in uradne objave
V S E B I N A
AKTUALNO
Markacije - takšne in drugačne – Tone Škarja
IZ DEJAVNOSTI PLANINSKE ZVEZE SLOVENIJE
Praznovanje ob 230 letnici prvega vzpona na Triglav
Svečana obeležitev 230 letnice prvega vzpona na Triglav
Ob stoti obletnici rojstva Karla Kuharja
Srečanje pohodnikov na prelazu Weineben
Ob 150 letnici rojstva dr. Juliusa Kugyja
Pomembna stoletnica Frischaufovega planinskaga doma na Okrešlju
Predstavitev vodnika - Pot Karla in Žige Zoisa
Podpis pogodbe za izgradnjo Slovenskega planinskega muzeja
Sreča, veselje in planinsko prijateljevanje na vrhu Pece
Vrh na vrhu
KOMISIJE UPRAVNEGA ODBORA PZS POROČAJO
Vodniški kotiček
Komisija za alpinizem
Komisija za planinske poti
Odbor za priznanja
PLANINSKA DRUŠTVA IN MEDDRUŠTVENI ODBORI
VABIJO
POROČAJO
OBVEŠČAJO
OSTALO
MLADINSKA PRILOGA
ZAKONODAJA IN URADNE OBJAVE
AKTUALNO
MARKACIJE – TAKŠNE IN DRUGAČNE
»Nobenega, še tako nedostopnega, tako skritega raja ni, ki se ga ne bi takoj
kot dobrodošlega plena polastilo človeštvo, ki vse oblazi in ponesnaži.«
Friedrich von Gagern
Pritožba »transverzalca« pri Koči na Pesku (Pohorje): »Malo sem se izgubil od Areha sem. Kako uro mi je vzel odvečni ovinek, ko ni bilo markacij.« »Ja, domačini pot poznamo, pa nas to ne moti.« Malo pozneje oskrbnik: »Veste, kdo je bil ta? Načelnik markacijskega odseka za to območje.«
Nočna pot od Triglavskih jezer do Prehodavcev. Najprej z mesečino, ko se je pooblačilo, pa z baterijo. Nočna pokrajina ima poseben čar, težje je pa loviti pot. Stožec svetilke išče markacijo. Skrivnostno svetlikanje v skali. Mačja očesa za nočne pohodnike? Ne; skrbno zatlačene pivske pločevinke in plastenke v razpoke in škraplje, včasih tudi kaj belega, damskega (izvor pridevnika je v samostalniku dama). Res jih je pa podnevi manj videti, kot pred leti, ko so jih odmetavali še kar tako. Zelene laške so se bolj ujemale z okoljem, rdeče unionske so pa požrtvovalni čistilci laže našli.
Torej nismo toliko boljši kot včasih, le bolj se znamo prikriti. Planinski kodeks je predolg in ga nihče ne bere. Zakaj ne preprosto: »Vse, kar neseš v hribe, tudi odnesi.« »Ne z vpitjem in ne drugače ne moti ljudi in živali.« »Vpij samo, če potrebuješ pomoč.« In podobno. Vse pomembne deklaracije imajo po deset točk, začenši z Mojzesom (ki jih je tudi prinesel z gore).
Pot iz Belske Kočne na Savinjsko sedlo. Niti papirčka na tleh. Pa vendar – v kotanji tik pred sedlom plastika. Žal slovenska kokta. Od kod? Seveda, s prečne poti med Savinjskim in Jezerskim sedlom – s tistega kratkega dela slovenske poti po avstrijskem ozemlju. Svojevrstna označba slovenskega narodnega ozemlja! Na sedlu rumeni kažipoti – vzorno dvojezični – za Okrešelj, Logarsko dolino, Križ, Kranjsko in Češko kočo, ter seveda nazaj za Belsko Kočno. Nekaj metrov stran naši napisi nakracani po skalah, komaj berljivi. Ne vračamo vljudnosti. Našega napisa za Belsko Kočno ni. Le tista prazna koktina plastenka kaže smer.
Na Savinjskem sedlu avstrijska tabla za nekdanji mejni prehod in dve slovenski o državni meji. Na Jezerskem sedlu nič takega, le na avstrijsko stran odvrženo železno ogrodje nekdanjega opozorila. Verjetno ni šlo v helikopter.
Nočni sestop z Jenkove planine (na planini do pasu visoka trava, nepopasena in nepokošena) v Belsko Kočno. Skromna steza, malo hojena, komaj vidna. A na vsakih 50 metrov velike markacije na drevesu. Če v eni minuti ne prideš do nove, se obrni, ker si zašel. Kajti markacije so napleskane v enakomernih presledkih, nobene ne manjka: velike, široke, vse v višini človeške glave. Svoj notranji red zrcalimo navzven.
Tone Škarja