Slovenske novice, Dan v Novicah - Jaroslav Jankovič: Pavle Kozjek je po besedah rešenega Miškoviča padel v brezno pri sestopu s sedla
Na gori je preveč pihalo, zato sta se v ponedeljek odločila za vrnitev, po 15 minutah je Miškovič zaslišal njegov krik — Skupina slovenskih alpinistov s K7 našla domnevno njegovo zelo poškodovano opremo, za njim pa ni nobenih sledi — Tone Škarja: Verjetno je padel v preseko in zasul ga je plaz z gore
Ljubljana, 28. avgusta: To bi bil zagotovo zlati cepin,« zatrjuje Viki Grošelj. Najvišje priznanje za prestižne alpinistične dosežke. Preplezati severno steno zagonetnega Mustagh Towerja je nekaj posebnega. Vrh je od leta 1956 do danes osvojilo le devet alpinistov, nazadnje so stali na njem davnega leta 1991.
Pavle Kozjek se je za Mustagh Tower odločil lani. Gora mu je bila preprosto všeč, seveda tudi privlačna zaradi nedostopnosti, saj je zavrnila kar nekaj odprav in izkopala grob nekaj osvajalcem. Ošiljeni vrh sredi osemtisočakov dolgo po letu 1956 ni bil v središču pozornosti, saj se ob njem bohotijo kraljevski K2, Gašerbrum in Broad Peak – v obdobju Reinholda Messnerja in Nejca Zaplotnika, v obdobju lova na osemtisočake alpinistov ni prevzel. Gora je tako ohranila svojo veliko skrivnost. Kozjek ji je zaradi ošiljenega videza in pravljične podobe rekel kar Čarobna gora.
Le močan veter in Pavletov krik
Ko sem maja obiskal Pavleta, mi je kot otrok razkazoval fotografije Mustagh Towerja in s prstom kazal, kako bodo s Kresalom in Miškovičem napadli severno steno. Že takrat je omenil, da o sami gori pravzaprav nima veliko informacij. Dolgo so iskali fotografijo severne stene, običajno je namreč slikan jugovzhodni del z ledenikom, ki je ustavil Miškoviča pri sestopu.
Zadnji je po rešitvi v baznem taboru na kratko razložil, da sta s Pavletom v steno vstopila v nedeljo, 24. avgusta, okrog pol treh zjutraj. Po 17 urah nenehnega plezanja sta dosegla 6900 metrov visok rob sedla med obema vrhovoma, kjer je bilo dovolj prostora za bivak. Prenočila sta. V ponedeljek zjutraj je močno pihalo, zato sta se odločila za sestop. Po 15 minutah je Miškovič zaslišal lomljenje snega in Pavletov krik.
»Stal je zelo blizu opasti, veter je bil zelo močan. Nesreče sploh nisem videl, zaslišal sem samo njegov krik, se obrnil in ugotovil, da sem se tudi sam znašel na vrhu stene.«
Mladi alpinist je še kako uro pogledoval v 2000 metrov globoko brezno, če bi morda našel kako sled za prijateljem. Nič se mu ni pokazalo pred očmi, zato se je odločil sestopiti po zahodni strani. Za slovenske medije je povedal, da se je potrudil ostati živ. In uspelo mu je.
Čelada, nahrbtnik in puhovka
Ko so iz objema ledenika rešili Miškoviča, so pakistanski reševalci s Tomažem Humarjem in Alešem Koželjem poleteli proti gori v upanju, da bodo našli kakršno koli sled za izgubljenim. Istočasno se je tričlanska reševalna ekipa K7 (Aleš Česen, Rok Blagus in Miha Hrastelj) iz baznega tabora povzpela proti kraju, kjer sta Kozjek in Miškovič v nedeljo vstopila v severno steno Mustagh Towerja. Kot so sporočili s Planinske zveze Slovenije (PZS), so mladi alpinisti pri pregledu zahtevnega območja ob vznožju stene našli ostanke opreme: plezalno čelado, nahrbtnik in puhasto oblačilo. Takoj so ugotovili, da so stvari zelo poškodovane, zato si niso upali takoj potrditi, da pripadajo nesrečnemu Pavletu.
Načelnik komisije za tuja gorstva pri PZS Tone Škarja je za Slovenske novice povedal, da niso našli nobenih drugih sledi za njim, zato predvidevajo, da ga je pri kotaljenju čez steno sleklo. Pavle je verjetno padel v kakšno ledeniško razpoko, ki naj bi jo že zasuli plazovi z gore. »Čelada, puhovka in nahrbtnik pa so lažji, zato so ostali zadaj,« je pojasnil Škarja.
Pakistanski reševalci s Humarjem in Koželjem so v helikopterju desetkrat preleteli območje, a niso našli nobenih sledi za Kozjekom. Povedali so le, da se ledenik blizu najdišča opreme, za katero domnevajo, da je njegova, nenehno spreminja in da se z gore nenehno valijo plazovi z velikimi kosi ledu.
Ostal na Čarobni gori
Pavle je Mustagh Tower imenoval Čarobna gora. »To je nekaj, ta je čarobna,« mi je rekel maja v pogovoru. Potem bi napisal knjigo o tem pravljičnem svetu. »Vrhovi niso pomembni, opisal bom le tiste vzpone, ki so mi pri srcu, najbližje. Ta je prava, ta spada zraven. Ni tako bohotna kot nekatere druge, ampak je pravljična ... A ne, da je čarobna?« je želel potrditev.
Jaroslav Jankovič