Slovenske novice, Življenje v objektivu - Marjan Raztresen: Šestindvajsetega avgusta 1778 so štirje srčni možje iz Bohinja prvi, odkar svet stoji, prišli na vrh Triglava
Dan pred 230. obletnico tega planinsko in narodno pomembnega dogodka so slovenski planinci in njihovi prijatelji iz soseščine v Aljažev stolp na vrhu najvišje slovenske gore zataknili slovenske nageljne, pevci so peli in godbeniki igrali v slavo ter spomin pogumnim gornikom
Na včerajšnji dan pred 230 leti so štirje srčni možje iz Bohinja prvič, odkar svet stoji, stopili na vrh Triglava. Spodbudil jih je eden od takrat najbogatejših Kranjcev Žiga Zois in jim za pogumno dejanje izplačal šest goldinarjev nagrade. Predvčerajšnjim pa so predstavniki Planinske zveze Slovenije (PZS) in njeni prijatelji iz okoliških držav prinesli k Aljaževemu stolpu in na najvišjo točko države, 2864 metrov nad morjem, nageljne, pevci obrtniškega mešanega zbora Notranjske iz Logatca so pod vodstvom Janeza Gostiše zapeli nekaj prigodnic, godbeniki godbe na pihala Gorje pod vodstvom Klemna Repeta so zaigrali nekaj melodij, primernih kraju in dogodku, tudi slovensko himno in Avsenikovo Na Golici, ki sta kakšni stotniji planincev izvabili prenekatero solzo ganjenosti ter veselja, predsednik PZS mag. Franc Ekar pa je povedal nekaj priložnostnih besed. Slavje se je nadaljevalo po vrnitvi na nadmorsko višino 2408 metrov, v gostoljubno kočo gorjanskega planinskega društva Planika pod Triglavom – z uravnave, kjer stoji koča, so se prvi pristopniki odpravili na vrh gore.
Te dni po triglavskih poteh romajo številni planinci, avgusta 1777 so po tamkajšnjih brezpotjih hodili le pastirji ter iskalci rudnin, redkih rož in drugega naravnega bogastva, za kar sta jih plačevala baronska brata Žiga in Karel Zois. Predvsem prvi si je obetal na še neraziskanih gorah rudnine za svoje železarsko podjetje, morda pa celo zaklade, o kakršnih so pripovedovale ljudske zgodbe. Tistega avgusta je prišel iz Bohinja čez dolino Triglavskih jezer na planino Velo polje Baltazar Hacquet, Francoz iz Bretanje, rudniški zdravnik v Idriji in ob tem pustolovec, ki mu je baron Zois priskrbel za spremstvo dobre poznavalce teh gora iz Bohinja. O poti je Hacquet napisal: »Moji spremljevalci so bili vsi zelo srčni, čeprav nisem mogel najti človeka, ki bi mogel trditi, da je že bil na vrhu Triglava.« Ko je Hacquet spremljevalcem omenil, da naj bi nadaljevali pot proti Triglavu, so mu dejali, da tam gori pihajo strašni vetrovi in rušijo velikanske skale.
Kljub temu je Hacquet sam odšel višje, kot piše, na vrh Malega Triglava, kjer »sem bil tako v oblasti vetra, da me je vrglo na tla«. Takoj se je vrnil. Z njim so bili na Velem polju nekdanji Hacquetov študent, rudarja Matevž Kos z Jereke in Luka Korošec s Koprivnika ter kmet in lovec Štefan Rožič s Savice in lovec Ulčar iz Radovne.
Ko je bil Hacquet sam na gori, so se fantje na Velem polju pogovarjali o takem podvigu, ki bi se ga ob stabilnem vremenu lotili naslednje leto. Res so se ga in natančno je zapisano, kako se je zgodilo veliko dejanje: »Prvi poskus, da bi prodrl do vrha Triglava in hkrati našel ugodno pot do tja, je tvegal ranocelnik Lovrenc Willomitzer, po domače Padar, doma nekje z Ogrskega, priženjen v Staro Fužino, s pomočjo lovca na gamse Štefana Rožiča in rudarjev Matevža Kosa iz Jereke ter Luke Korošca, »ta vel'kega Jurjevca« iz Koprivnika. Štiriindvajsetega avgusta 1778 so se vzpeli do koče na Velem polju, dan pozneje so preiskali tri dele gore in našli najudobnejšo pot navzgor. Naslednjega dne, 26. avgusta, so takoj, ko se je zdanilo, šli z Velega polja na levo proti zahodu, nato skoraj diagonalno v smeri jugozahod–severovzhod. Po petih urah hoda so prišli do Zelenega plaza« (do Triglavskega ledenika, ki se je dolgo imenoval Zeleni sneg).
»Od tam so šli po skalnem grebenu, ki je bil ponekod le dva čevlja širok in je obstajal iz razkosanih skal. Pod zadnjim vrhom, do kamor naj bi bilo še tri četrt ure hoje, so začeli oklevati. Vendar so se opogumili in splezali po severnem robu grebena do najvišje točke Triglava. Vreme jim je bilo naklonjeno, jasno, brez vetra in mraz znosen. Willomitzerju se je zdel prostor na vrhu velik, »da bi moglo na njem stati kakih 50 ljudi« (zmotil se je, zdaj se jih ob Aljaževem stolpu zbere naenkrat vsaj štirikrat toliko), »sledov, da bi bil kdo pred njimi na vrhu, pa ni bilo. Družba se je zadržala na vrhu kaki dve uri in vklesala v dve skali imena Jožef II., baron Žiga Zois, Baltazar Hacquet, Jožef Štefančič, Lovrenc Willomitzer, Štefan Rožič, Matevž Kos in Luka Korošec. Nato so zasadili kladivo in dleto drugo poleg drugega v skalno razpoko ter se še istega dne vrnili domov. Med sestopom so pot označevali, da bi jo naslednje leto laže našli.«
Prvi vzpon štirih srčnih mož iz Bohinja so zabeležili osem let pred prvim vzponom na najvišjo goro Evrope, Mont Blanc, in 22 let pred prvim vzponom na najvišjo avstrijsko goro Grossglockner.
Marjan Raztresen