Igor Zlodej: Že leta so mi pogledi z visokih gora ob jasnih dneh uhajali proti "njemu" in zdaj je končno napočil čas, da sem prestopil reko Piavo, sicer ne prvič. V kraju San Vito di Cadore poiščem cesto do spodnje postaje sedežnice oz. izhodišče za kočo Scotter-Palatini (1580 m).
Ker je cesta v dnevnem času zaprta, se do koče za osem evrov povratne karte prepeljem s sedežnico. Pravzaprav sva se peljala kar dva, jaz in moj težki nahrbtnik. Pri koči se nič ne ustavljam in nadaljujem po lepi poti med rušjem in predvsem pod toplim soncem proti Forc. Piccola, ki jo dosežem v uri in 15 minutah, sledi še 10 minut sestopa do koče Galassi (2018 m), kjer prenočim.
Zjutraj vstanem med prvimi (v koči nas je bilo vsega 11) Ob prvi jutranji zarji, ki napoveduje lep dan sem že na škrbini Forc. Piccola. Sprva me vodi lepa steza visoko v krnico pod severna ostenja. Območje vzpona je v senci, sosednji Pelmo in gore naokoli pa so že obsijali prvi sončni žarki.
Dan je brez oblačka, popolno brezvetrje. Na vrhu melišča se ustavim, spravim palice, na glavo nadenem čelado. Prečim sprano gladko skalovje, potem pa po poličkah in policah v desno in v levo premagam začetni del vzpona po razčlenjenem skalovju. Sledi še nekaj plezanja in stopim na spodnji del "Le Laste", kako slovensko ime (Lašte). Prvi del je še precej gruščnat. Zlagoma se vzpenjam, vmes premagam skalni prag, spet sledi dokaj enakomeren vzpon po neskončno dolgih skalnih ploščah, ki jim kar ni videti konca, ponovno opravim prehod v še treji del Lašt, vsi prehodi so tam okoli "enke", vendar zelo kratki, na enem je precej gladko in čez se prerinem z gvozdenjem. Ves čas se enakomerno vzpenjam, za nekoga enolično zame precej kratkočasno, saj ob stalnih razkošnih razgledih na veličastne gore v okolici prav uživam.
Na okoli 3000 metrih naletim na prvi sneg, ki je ob osmi jutranji uri pomrznjen, na nekem mestu je na skalni plošči celo led. Na čevlje namestim dereze, pripravim si tudi cepin. Še vedno lepo napredujem in kmalu se znajdem na edinem zavarovanem mestu, kjer čez krajši skalni del visi jeklenica z vozli, navedeno mesto je precej izpostavljeno, do jeklenice vodi kratka in ozka polička. Hitro premagam tudi ta skalni odstavek, ki pa ni edini naprej. Držim se bolj desno in gladko zgrešim odcep za bivak (drog s tablo je podrt in leži za robom grebena). Preplezam še zadnji del in končno zagledam vrh. Za nekaj metrov se spustim po grušču, pa spet malo gor in že stojim na njegovem temenu; v treh urah in pol od koče Galassi.
Razgled je brezmejen. Na vrhu se zadržim celo uro, ob deseti pa pričnem sestopati. Na vrh pridejo trije Italijani, ki so prav tako spali v koči, za vzpon mi čestitajo, seveda tudi jaz njim. Nazaj grede le opazim bivak in stopim do njega, notri je vse plesnivo, ampak v sili bi bil še kako dobrodošel. No danes je vreme fantastično zato nadaljujem s sestopom.
Kar nekaj jih še srečam, sprašujejo me za razmere, skrbi jih sneg na vršnem delu, eni so brez derez. Skalne prehode iz Lašt pazljivo preplezam in kmalu sem spodaj v veliki krnici, sledi še sestop po melišču in po stezi na Forc. Piccola, ura kaže 12.40.
Pijače mi je že zgoraj, še precej visoko zmanjkalo, sonce pa je neusmiljeno žgalo. Cincam med izbiro 10 minut do koče Galassi ali 45 minut do koče San Marco. Odločim se za San Marco.
Prečim po lepi poti pod ostenji Cima Scoter in Cima bel Pra, srečujem številne pohodnike in pohodnice, ene so kar v kopalkah. Tik pred kočo me grapa z vodo spravi v čuden položaj, žejen kot hudič že vsaj uro in pol razmišljam o hladnem pivu, sedaj pa voda. Napravim le nekaj požirkov, potem pa hitro do koče, kjer je prava plaža. Kmalu je v mojih rokah steklenica Becksa, ki še kako prija suhemu grlu.
Koča San Marco je prava zgodovinska posebnost, zgrajena leta 1895 leta, torej istega leta kot postavljen Aljažev stolp vrh Triglava. Osebje prijazno, da bi tam kar ostal, ampak treba je v dolino.
Že čez dobrih 20 minut sem pri koči Scoter-Palatini, napotim se do sedežnice in v prijetnem vetriču se pripeljem na spodnjo postajo. Krasen vzpon, ob vremensko brezhibnem dnevu, le tiste "enke" imajo v Dolomitih nekoliko višjo vrednost.
Igor Zlodej
Trigonometrično znamenje na vrhu z letnico 1934