Martina Čufar: Kot pri Hotelu Supramonte (8b, 250 m, ki sem jo splezala leta 2002), se je tudi pri tej smeri zgodba začela, ko sem v neki plezalni reviji videla sliko smeri.
Zanimivo je, da je bil na obeh slikah plezalec Pietro Del Pra. A pozornosti mi ni pritegnil on, temveč enkratna linija smeri. Kapnik Tom et je ris (besedna igra – Tom & Jerry; ocena 8b+) v Verdonu je z eno besedo: WAW! »Enkrat ga moram iti splezat«, sem si rekla. A nekako me pot med vsemi plezalnimi avanturami ni zanesla v Verdon, tako da sem na smer že malo pozabila.
Pred nekaj tedni sem dobila mail španske plezalke Marione Marti, s katero sva se lani v Španiji super ujeli. Mail je šel nekako takole: »Martina, videla sem super fotografijo enega kapnika v Verdonu in bi ga šla res rada pogledat. Vem, da imaš rada kapnike. Bi šla z mano?«
Ni mi bilo treba dvakrat reči.
Malo me je skrbelo le to, da bova imeli le štiri dni časa, saj ona ni mogla priti v Veron pred 19. avgustom, jaz pa sem obljubila predavanje v Vratih 23. avgusta. Kakorkoli že, strinjali sva se, da se splača priti, tudi če smer le pogledava in poskusiva gibe. Imela sem še srečo s prevozom, saj sta se Grega Šeliga in Špela Šmid ravno za nekaj dni odpravljala v Ceuze in Verdon in sem se jima na hitro priključila.
Z Mariono je prišel tudi njen fant, Laurent Triay (triaylaurent.com), z namenom posneti smer za njegov nov filmček. Dodaten pritisk torej.
Večer pred našim projektom smo šli do Bruna Cementa – Graouja, ki je smer pred petimi leti opremil in prvi preplezal. Posvetil jo je svojemu sinu Tomu. Pozanimati smo se morali o dostopu, saj kljub temu, da je smer z desne strani kanjona več kot očitna – 60 metrov visok rumeni kapnik, med mnogimi sivimi – dostop do njega ni lahek.
Po Graoujevih besedah naj bi hodili 45 minut, a zgleda da je tempo lokalnega vodnika precej hiter; mi smo rabili uro in četrt. V pomoč pri nošenju opreme – sto metrska statična vrv, veliko kompletov, plezalna vrv, veliko vode..– nam je bil turi Laurentov pes Mako, ki je v pasjem nahrbtniku nesel vrv.
Ko smo končno našli varovališče na robu stene, je napetost začela naraščati. Obe z Mariono je zanimalo, kako kapnik zgleda v resnici. Ko sva se spustili čez rob, mu ni bilo videti konca, saj je stena precej previsna. Ko sva enkrat priabzajlali do njegovega začetka, so obema oči kar žarele od navdušenja. Zdaj ga je treba še potipati. Najbolj sem se bala, da naju bo ustavil kak predolg gib, kot me je v El Niñu. A je šlo vse tekoče. Počasi od kompleta do kompleta (ki so vedno bolj narazen), sva šli proti vrhu. Začetek je kar konkreten, po malih poličkah, in roke so bile takoj trdo navite. Brez ogrevanja v 8b+….ni ravno prijazno za mišice. A motivacija naredi svoje.
Smer je res dolga, tako da se, ko sem bila enkrat na vrhu, začetka še spomnila nisem več. Koža na prstih je bila pa od zobčkov na kapniku vsa zluknjana. Pozno popoldne, ko je sonce nehalo pripekati, sva z varovanjem od zgoraj ponovili le zadnji del, kjer so tri delikatna tehnična mesta po malih oprimkih; ne tako grozno težko, a si nisem predstavljala, kako bo, ko bom prišla tja po 40 metrih plezanja.
Naslednji dan sem se zbudila z gorečo kožo na prstih in rahlo bolečino v komolcu. Začele so se dileme, ali naj grem danes še malo naštudirat gibe, ali naj tvegam in raje počijem, a potem mi za smer ostane le še en dan. No, sicer Verdon ni tako daleč, da se ne bi mogla vrniti …
Ko sem pogledala na datum in videla da smo naslednji dan 21. (moja srečna številka), je bilo dileme konec. Tudi Mariona je bila utrujena, tako da smo dan preživeli ob jezeru in gledali posnetke, da sva obudili spomin na okoli 150 gibov.
Naslednje jutro je bilo čutiti prijetno napetost. Dostop smo opravili v tišini, vsak zatopljen v svoje misli. Bila sem dobro razpoložena, nisem razmišljala o uspehu ali neuspehu. Bolj me je zanimalo, kako zgleda, ko enkrat plezaš brez počivanja na kompletih. Do kam bom prišla? In koliko se da počiti na treh šalcah, ki prekinjajo potek kapnika?
Problem ogrevanja sva rešili tako, da me je Mariona spustila po smeri, vmes pa sem preplezala določene dele. Prvi del se mi je zdel težji kot zadnjič: 10 kompletov brez pavze, kombinacije gibov se skoraj nisem spomnila. Ko se je ogrela še Mariona, je šlo zares.
Prvi pravi poskus. Sem se presenetila in čez prve težke gibe prišla kar lahkotno, a malo višje, tam kjer nisem točno vedela kako in kaj, sem obvisela v zraku. Marionin poskus tudi ni bil obetaven; počutila se je utrjeno, poleg tega je zaradi izpostavljenosti in velikih razdalj med kompleti plezala z zavoro. Ker je bilo sonce že blizu, sem si rekla, da grem zdaj do vrha, tudi če padem: da dobim sliko o težavnosti celotne smeri in o tem, ali imam možnosti da jo splezam.
Prvi gibi so šli tekoče, čez del kjer sem padla v prvo, sem se morala precej potruditi, a je zneslo, na šalco sem prišla s popolnoma trdimi podlahtmi, dvomila sem, da se lahko spočijem za naslednjih 40 metrov, a spodbude Marione so mi vlile dodatne energije. Naslednjih 15 metrov, plezanje med dvema kapnikoma, me je malo spominjalo na plezanje poči – ko so gibi ves čas isti, le hitro je treba iti, da te ne pobere. Naslednja pavza ja bila malo manjša šalca, a sem našla dober položaj in se po nekaj minutah zbrala za nadaljevanje – prvi tehničen prehod, ko kapnika zmanjka. Res je bilo vse v glavi . Prsti so se odpirali, a sem se mirila in prepričevala, da lahko zdržim, hkrati pa bila zelo pozorna na noge, da sem nanje dala kar največ teže. Uff, za las je šlo. Spet na počitku, tokrat z kolenom. Takrat sem že začela razmišljati o uspehu/neuspehu. Po vseh preplezanih metrih in naporu, res nisem hotela pasti. Ne bi mogla še enega poskusa tisti dan, saj mi je iz blazinic že tekla kri.
Ko sem začela z zadnjim delom, sem k sreči pozabila na vse ostalo razen na gibe. Tik pod vrhom, na zadnjem detajlu je bil kritičen trenutek, ko je treba vpenjati sredi težkega giba. Vrv je tako visoko že težka, in v zadnjem trenutku sem jo spustila in raje nadaljevala s plezanjem. Saj ni velike razlike, če padeš 15 ali 20 metrov!? Zadnji gibi so bili pravi užitek, z nasmehom do ušes! Kar nisem verjela, da sem preplezala to lepo linijo in tako hitro. Zgleda, da sem pošiljko sreče, ki je nisem imela v El Ninu, dobila tu. Kar nekaj plezalcev jo je že poskušalo, a po podatkih Graouja jo je poleg njega uspelo preplezati le še dvema. Smer res zahteva veliko potrpežljivosti. Ko si že ves navit, vrha smeri pa še ne vidiš, lahko hitro obupaš. A kjer je volja, tam je pot.
Mariona ima še nekaj dni časa za smer. Upam, da ji uspe, da bo happy end popoln.
Martina Čufar
