Dnevnik, Kjer tišina šepeta - Mitja Košir: V osrčje Grintovcev se je ugnezdila skupinica štirih vrhov take skalne in prepadne sorodnosti, da jih je človek, ko mu je v njihove strmine zrlo oko, pa naj je prihajal iz Logarske doline, z Belske Kočne nad Belo pri Železni Kapli, ali iz Ravenske Kočne nad Jezerskim, imenoval za Rinke
... in to ime prav tako veljavno stoji zapisano v izročilu južnih, sicer bolj blagih, čeprav nič manj v nebo segajočih plati teh četverčkov, v Kamniški Bistrici. V nekdanjih, monarhičnih časih je bilo prav v nedrju naših štirih Rink stičišče deželnih meja, nekakšna tromeja med Kranjsko, Koroško in Štajersko. Središčna točka tega stičišča je bila vklesana na vrhu Koroške Rinke, od koder je greben proti zahodu, preko Kranjske Rinke in naprej na Skuto, Grintovec in Jezersko Kočno razmejeval kranjski Kamniško Bistrico in Kokro od koroških Vodin, Ravenske Kočne, Jezerskega in Belske Kočne, grebena na sever proti Mrzli gori ter Pavličevemu vrhu in na vzhod vse tja do Ojstrice pa sta ločila Štajersko od Koroške in Kranjske. Zato sploh ne preseneča, da se je vsaj pod temi gorami za Koroško Rinko že davno uveljavilo zgovorno ime Križ.
Križ (Koroška Rinka, 2433 m)
Na sliki: Križ, Kranjska Rinka in Skuta z Ledinskega vrha. Foto: Mitja Košir
Z juga, torej iz Kamniške Bistrice, so vse štiri Rinke, Kranjska (2453 m), Koroška ali Križ (2433 m), Štajerska (2374 m) in Mala (2289 m) lahko dostopne, če seveda ne vzamemo v ozir ogromne višinske razlike (Dom v Kamniški Bistrici stoji le 601 m nad morjem) in dolga »obvoza« po zaznamovanih poteh preko Kokrskega in Kamniškega sedla na Male pode, od koder na vrhove vseh štirih Rink ni več ne visoko in ne daleč, le kakšne goste megle se moramo bati tam zgoraj. Zahtevnejša (predvsem orientacijsko) in tudi bolj naravnost navzgor postavljena je neoznačena pot iz Konca v Kamniški Bistrici, ki nas čez Žmavcarje in mimo Bivaka pod Skuto pripelje na Male pode.
S severa imajo tisti brez alpinističnih ambicij za obisk Rink le dve možnosti in še ti dve sodita med najzahtevnejše zavarovane poti v vseh Grintovcev. Z Okrešlja nad Logarsko dolino se med Tursko goro in Malo Rinko na Male pode dvigne divja skalna deber, Turski žleb imenovana, skozenj pa je speljana prvovrstna, v železje okovana pot, ki se najbolj razbitim podorom v dnu žleba izogne po navpičnih plateh vzhodnega boka Male Rinke. Na Malih podih se srečamo s pristopi iz Kamniške Bistrice, vendar so vsa ta prihajanje Rinkam v goste kot nekakšno ovinkarjenje z najboljšimi nameni, a imamo v veliko gorniško zadovoljstvo še eno, tisto pravo možnost, ki bo kot krona naših prizadevanj, soočiti se iz oči v oči s skrivnostmi kraljestva Rink.
Z vrha Križa se na sever, proti Jezerskemu in Savinjskemu sedlu spusti vitek in prepaden greben, po njem pa je prav na naš vrh speljana elegantna zavarovana pot, polna vznemirljivih prečenj po prepadnih policah in plezanj preko navpičnih skalnih pregrad, ves čas ob brezhibnih varovalih, uživajoč ob globokih pogledih na melišča v kotu med Križem, Kranjsko Rinko in Skuto ter na žalostni ostanek nekdanjega ledenika pod njo, skozi dve naravni okni v grebenu pa nam bežno uide pogled tudi v temno brezno severne stene nad Mrzlim dolom in Okrešljem tam globoko spodaj.
Severnega grebena se običajno lotimo z jezerske strani, iz Ravenske Kočne, od koder se podenj vzpnemo mimo Kranjske koče na Vodinah, po spodnjem robu prostranega melišča pod Skuto in prek Jezerskega sedla, lahko pa na samo grebensko rez splezamo tudi iz Mrzlega dola, zahtevno, ves čas ob jeklenicah in po klinih, kar je prav gotovo dobrodošlo ogrevanje za vzpon na vrh naše gore. Pokrajinsko zelo lepo, vendar tudi zelo, zelo dolgo je potovanje k vstopu v severni greben iz Belske Kočne, samotne doline, ki se ji zatrep od severa zajeda pod ostenja Mrzle gore in Koroških Bab, izteče pa se na zaobljenem Savinjskem sedlu (sem lahko pridemo tudi z Okrešlja skozi Mrzli dol), od koder je do Jezerskega sedla le streljaj. Zdaj nam preostanejo le še bistra glava, krepke roke in trdne noge.
Več o tej naši gorski ogrlici preberite v knjigah Kamniško-Savinjske Alpe (PZS, 2004) in Andreja Mašere 50 zavarovanih plezalnih poti (Sidarta, 2000). Poglejte tudi na zemljevid Grintovci 1: 25.000.
Mitja Košir