Bohinj, Ribčev laz, petek, 22. avgusta, pri spomeniku Štirim srčnim možem
Slavnostni govor ob 230 letnici prvega pristopa na Triglav - Program - Fotografije
Štirje govorci: predsednik PD Srednja vas, župan občine, predsednik PZS in predsednik vlade
in govor predsednika PZS Francija Ekarja:
V veliko veselje nam je, da smo v novem, tretjem tisočletju v sreči, miru in zadovoljstvu dočakali mogočen jubilej, 230 let, odkar je bil »očak slovenstva« Triglav prvič osvojen, ko so slavni in pogumni takratni Bohinjci prišli kot svatje dobre, srčne volje na njegov tempelj vladarske mogočnosti.
Leta 1778, ko se je zgodil ta visokogorski alpinistični podvig, kot bi ga poimenovali danes, je to pomenilo pomemben pomnik na področju gorskega raziskovanja in osvajanja še neosvojenih gora oziroma vrhov. V mednarodnem merilu se je to zmagovito bohinjsko gorsko dejanje zgodilo 8 let pred osvojitvijo evropske bele gore Mont Blanc; 22 let pred zmagoslavjem na Velikem Kleku Grossglocknerju; 87 let se je po Triglavu čakalo na osvojitev švicarsko-italijanskega Matterhorna. Tudi mitološki grški Olimp je bil osvojen po 135 letih. Everest – Čomolunga je bil dokončno zavzet 175 let po osvojitvi Triglava, slovenska zmaga Everesta je bila po 201 letu, 29 let pozneje kot Hillaryjeva in Tensingova, zato bomo prihodnje leto zaznamovali 30 let od zmagoslavja na Everestu, mejnika slovenskega alpinizma, kajti slovenska smer po jugozahodnem grebenu še vedno velja za najtežji alpinistični plezalni pristop na vrh sveta.
Ob tej obletnici in čaščenju Triglava se moramo spomniti, da je pred 30. leti Planinska zveza Slovenije tu postavila mogočno znamenje prvopristopnikom na Triglav. Ti možje najbolj neposredno sporočajo nam in svetu o mogočnosti, trdnosti in pomembnosti gorskih dejanj v preteklosti in sedanjosti slovenskega planinstva, alpinizma, gorništva. Ta spomenik štirim srčnim možem, delo akademskega kiparja Stojana Batiča, je bil slovesno odkrit 27. avgusta 1978 in predan v varovanje Planinskima društvoma Srednja vas in Bohinjska Bistrica.
Ob tem se je dobro še posebej spomniti, da je bil deviški vzpon na Triglav kljub gorskim težavnostim lahko opravljen tako kmalu predvsem po zaslugi barona Žige Zoisa, ki je bil mecen in pobudnik tega raziskovalnega vzpona. Z Valentinom Vodnikom sta skupaj ustvarila hotenje in željo, da bi bil vrh Triglava čimprej osvojen. To se je zgodilo 26 . avgusta 1778, ko so na vrhu Triglava, prvopristopniki vklesali začetnice cesarja Jožefa 2., Žige Zoisa in drugih takratnih veljakov: Baltezarja Hacqueta, Jožefa Stefančiča in Kristjana Novaka ter na koncu še začetnice prvopristopnikov: Lovrenca Willonitzerja, Štefana Rožiča, Matije Kosa in Luke Korošca. Ohranilo se je tudi sporočilo, da so prišli na vrh po t. i. severovzhodnem razu. Večni sneg, podaljšek triglavskega ledenika, je takrat segal skoraj do višine Malega Triglava. Za uspešen vzpon so prejeli nagrado barona Žige Zoisa v vrednosti šest goldinarjev. Tako se je zgodil prvi registrian pa tud »nagrajen« vzpon na vrh Triglava. V različnih časovnih obdobjih so se pri posameznih strokovnjakih pojavljala vprašanja, ali so bili na vrhu res vsi »štirje« omenjeni. Jakob Aljaž je na to v svojem aktivnem »triglavskem« obdobju odgovarjal (citiram): » ... da v kroniki nimamo pozitivnih podatkov za nasprotno trditev; in da to lahko ovržemo z zdravo logiko.« Zelo malo verjetno je, da bi se na vrh Triglava povzpel kdo od pastirjev ali lovcev v tajnosti in pred 26. avgustom 1778. Tedaj se je namreč težko kaj prikrilo na gori, saj so že po poku lovske puške zanesljivo ugotovili celo to, čigava je počila in kje se je to zgodilo. Da pa bi se ta »dogodek nad dogodki« zatajil in prikril s strani lovcev ali pastirjev, to je tistih , ki bi bili sposobni priti tudi na zahtevne vrhove pa ni verjeti, kajti pastirji , kot lovci so se tudi preživljali in živeli od pogumnosti in drznosti v gorkem svetu. In voljni so bili biti »slavni« in poznani.
Triglav je bil skozi čas, v takh in drugačnh vremenskih razmerah, vedno priča vsem tem dogodkom, predvsem lepim doživetjem in veselju. Brez njegove vednosti se na Slovenskem ni zgodilo, zaznamovalo ali proslavljalo skoraj nič pomembnega. Kot so zapisali planinci: »Luč, ki nam je svetila v temnih časih našega življenja, si ti, Gora naših gora – Triglav.« Linhart je boga severnih Slovanov postavil v Julijske Alpe. Tako je povečal in požlahtnil domoljubno mišljenje z božansko personifikacijo takrat spoznanih in občutenih planinskih vrednot. Zois vabi Vodnika v triglavsko pogorje in piše (citiram) » … in ne dvomim, da ste še vedno pripravljeni udeležiti se alpskega potovanja in poljubiti brado staremu, častitljivemu Triglavu.« Prešeren se ni nikoli povsem izdal ne izpovedal o doživetjih ob pogledih na Triglav ali ob doživljanju strme šumeče Savice; tudi ob obiskovanju doline Vrat je ostajal zaprt in molčeč. Po Trstenjaku je bil Triglav sončno božanstvo; »krepilo in poživek« h krepitvi domoljubja, kajti pridobil si je status nacionalnega simbola slovenstva. Ugotovitev, da so prav Slovenci prvi poimenovali triglavske Julijce: vrhove, gore, doline.., je vrednota izjemnega narodovega bogastva. Ko Aljaž podari kupljeni svet vrh Triglava in »turn« Slovenskemu planinskemu društvu , se znamenitemu raziskovalcu Johanesu Frischaufu , izjemnemu ljubitelju slovenstva in gora še posebej zapiše: » Sedaj Slovenci smejo biti ponosni na svoje slovenske planinske uspehe, ki so jih Slovenci sami dosegli: Slovensko planinsko društvo ima v svoji posesti Triglav , da celo Savinjske Alpe :Slovenci naj krepko napredujejo, kakor so začeli in naj vedno težijo po najvišjem smotru«.
Triglav pa pa v vsej mogočnosti še vedno bolj ostaja gospodar zemlje, zraka in morja, torej tudi življenja in upanja.Predvsem pa nam je Triglav vedno bolj kot svetinja in v največji popolnosti simbol slovenstva.
Tudi v planinstvu, ali pa tu še posebej, velja, da je preteklost podlaga in temelj za ustvarjanje sedanjosti in prihodnosti. Brez trdnih in zdravih tradicionalnih temeljev ni zanesljive prihodnosti. Zato je še kako pomembno, da z vsem srcem, skrbnostjo in spoštovanjem negujemo spomin na to.
Slovensko planinsko društvo je lani s položitvijo temeljnega kamna za Slovenski planinski muzej v Mojstrani vendarle začelo uresničevati pobudo, izrečeno pred 101 letom, da je poleg drugih dejavnosti planinstva treba zgraditi planinski muzej, hram slovenske planinske nekdanjosti. Letos smo objekt planinske kulture z izjemnim elanom in zavzetostjo začeli graditi. Pomemben bo tudi za hrambo doživetij in spominov, povezanih s Triglavom 230 let po osvojitvi te mogočne najvišje gore Julijskih Alp. Ta se je zgodila, ko so se srečali pravi ljudje z enakimi hotenji in voljo ob pravem času na pravem mestu. Izpolnjena je tudi obljuba predsedniku vlade, ki je vzidal temeljni kamen. Verjel je planincem, organizatorjem izgradnje, da se bo to zanesljivo zgodilo. In se je; planinci smo znani po trdnosti in zanesljivosti. Tudi lokalna skupnost, Občina Kranjska Gora, ki je prevzela investitorstvo in velik delež financiranja, je dokazala izjemno pozornost do vseslovenskega planinstva. In Slovenski planinski muzej bo postal izjemno mogočen spomenik goram, planinstvu, alpinizmu, gorništvu, ... kar bo v prvem desetletju novega, tretjega tisočletja mogočno dejanje in vrhunski spomenik planinstva.
Ob današnjem slovesnem in prisrčnem planinskem trenutku smo doživeli tudi popolnoma neomejeno gibanje v gorah Alp. Te so postale popolna pravica vsakega obiskovalca po doživljanju in dojemanju gorskih vrednot in lepot. Gore nam najbolj zanesljivo obnavljajo duha, nam dajejo moč, energijo in voljo za obvladovanje takih in drugačnih tveganj sodobne vsakdanjosti. V gore se vse bolj vrača kultura, dajejo nam veselje do življenja in želimo si lahko le to, da bi bilo še naprej tako.
Ekar Franci
Prejemniki priznanj za prehojeno Bohinjsko planinsko pot: dva "srebrna" in trije "zlati", med njmi tudi naš stalni sodelavec Janez Pikon (tema Bohinj) >>>
Ob njih sta župan (na levi) in predsednik PD Bohinjska Bistrica (na desni), med njimi pa Janez Janša, ki pa je dobil le vodnik in knjižico, je pa obljubil, da se bo potrudil pot prehoditi do naslednje podelitve.