Bohinjske novice - Ivan Veber: Zgodbo sem napisal, ker sem se spomnil na pred več kot tridesetimi leti najdeno risbo v državnem arhivu, ki še ni bila objavljena v javni publikaciji in na nek način predstavlja prvi vzpon na Triglav.
Napisal bom zgodbo o prvopristopnikih na Triglav, kot se danes ugotavlja iz skromnih zapisov Baltazarja Hacqueta, Žige Zoisa in kasnejših raziskovalcev. Ohranjeni viri so netočni, ker v takratnem času niso bili pomembni preprosti ljudje, v navadi pa je bilo, da so avtorji poudarjali sebe in svoje uspehe.
Še danes ne vemo z gotovostjo, ali so bili prvopristopniki trije ali štirje. Skoraj pa se ne omenja, da je bil baron Žiga Zois tisti, ki je odpravo na Triglav vzpodbudil z nagrado v cekinih. Še manj je znano, da je bilo tedaj v Bohinju najpomembnejše gospodarstvo železarstvo, ki je pešalo zaradi pomanjkanja železove rude in oglja, ki je bil glavni energent. Triglavska pobočja imajo na bohinjsko stran bledo železovo rjasto barvo, pod njimi pa je bilo takrat še dovolj neizkoriščenih gozdov. Najlepši gozdovi na Pokljuki in Jelovici pa so bili tedaj razredčeni, ruda pa pobrana. Rudarji, oglarji in fužinarji so bili v stiski, ker jim je primanjkovalo železa in goriva, lastnik fužin Žiga Zois, znan kot najbogatejši Kranjec, pa pred bankrotom. Zgodba ima zato povsem gospodarsko podlago.
Hacquet se je že v avgustu leta 1777 podal na Triglav. Ker je v naši zgodbi pomembna oseba, nekaj podatkov o njem. Po rodu je bil Francoz, vendar se je veliko selil po Evropi. Bil je zdravnik, naravoslovec, kartograf, alpinist in etnolog. Od leta 1766 je deloval na Kranjskem. Najprej v Idriji kot rudniški zdravnik, kjer se je posvetil zdravljenju in preventivi zastrupitev z živim srebrom. Po sedmih letih se je preselil v Ljubljano, kjer je kot profesor anatomije in porodništva predaval na liceju. V prostem času se je ukvarjal tudi z geološkim, mineraloškim, kemijskim in botaničnim raziskovanjem.
V bohinjskih hribih je našel nekaj rastlin, ki do tedaj še niso bile poznane. Očitno ga je divjina gora tako prevzela, da se je kljub nasprotovanju vodnikov z Velega polja sam odpravil na Triglav. Prilezel je na Mali Triglav. Na vrh mu zaradi oblakov in vetra ni uspelo. Zopet pa je našel nekaj do tedaj neznanih rastlin. Ugotovil je, da so pričevanja lovcev in pastirjev o železovi rudi na Triglavu brez podlage. Leta 1779 je bil na vrhu Triglava in izmeril njegovo višino z živosrebrovim barometrom, ki so ga iznašli v tistem času. In to ni bil njegov zadnji obisk Triglava. Hacquet je bil tisti, ki je za Luko Korošca ob svojem drugem obisku Triglava napisal, da je bil »prvi na njem, od kar svet stoji.« Hacquet je danes tako pomemben prav zato, ker je svoja odkritja objavljal v številnih knjigah.
Med tem, to je leta 1778, pa so se na Velo polje odpravili naši srčni možje. Bili so ranocelnik iz Stare Fužine Lovrenc Willomitzer, lovec s Savice Štefan Rožič in rudarja Matevž Kos iz Jereke in Luka Korošec s Koprivnika. 24. avgusta so se povzpeli do stanov na Velem polju. Naslednji dan so si ogledovali tri strani Triglava in prišli na triglavski ledenik, ki se je imenoval Zeleni sneg. 26. avgusta so ob prvem svitu krenili z Velega polja po najbolj naravni poti, ki jo danes imenujemo zimska pot, in prispeli v petih urah na ledenik, kjer so ugledali ljubljansko ravnino in dolino pri Mojstrani. Globina je bila grozotna. Iz ledenika je tekel izvir. Vzpenjali so se v zahodni smeri in prišli pod zadnjo Triglavovo glavo v dobri uri. Tam so omahovali. Vendar so splezali severni raz do vrha. Vreme je bilo lepo, brez vetra, mraz znosen. Našli niso nobenega sledu morebitnega predhodnika. Na vrhu so bili dve uri in medtem vsekali v skalo začetnice imen cesarja Jožefa II., barona Žige Zoisa, Baltazarja Hacqueta, oskrbnika blejskega gospostva Novaka in svoje začetnice. To je bil pogoj za nagrado, ki jo je obljubil Zois. Kladivo in dleto so zagozdili v špranjo in se še istega dne vrnili domov. Tako je zapisano v povzetku Zoisovega zapisa. Po mnenju alpinistke Debelakove so se srčni možje verjetno vzpeli s triglavskega ledenika, ki je tedaj segal skoraj do grebena Malega Triglava. Ko sem pred skoraj šestdesetimi leti prvič šel na Triglav, mi je Vilko Mazi, moj vodnik in odličen poznavalec naše planinske zgodovine, pojasnil, da je Vodnikova plošča tam zato, ker naprej Valentin Vodnik ni zmogel. Jaz pa se spomnim, da je bil na tistem mestu takrat dobra dva metra visok in težko preplezljiv skok. Po starih zapisih sodeč, so morali bohinjski vodniki dvigovati kliente na svoja ramena, da so lahko na skoku napredovali. Nova vest je prišla leta 1978 ob odločanju za spomenik štirim srčnim možem ob 200-letnici vzpona. Na seji za postavitev spomenika je bil tedaj obelodanjen Zoisov rokopis. Po njegovem naj bi bili na vrhu trije Bohinjci brez Willomitzerja. Predsednik planinske zveze je takrat odločil, da so bili štirje. Spomenik je bil tedaj namreč že narejen. Sicer pa se lahko tudi vprašamo, kako so delili prvopristopniki šest Zoisovih cekinov med štiri. Zgodbo sem napisal, ker sem se spomnil na pred več kot tridesetimi leti najdeno risbo v državnem arhivu, ki še ni bila objavljena v javni publikaciji in na nek način predstavlja prvi vzpon na Triglav. Zlepljena je iz nepravilnih kosov papirja in zajema najvišje bohinjske gore – od Draškega vrha na vzhodu do Kala na zahodu in od Bohinjskega jezera na jugu, ki je deljeno tako, kot si ga je lastilo radovljiško gospostvo. Na levi so Savica in Sedmera jezera, zgoraj so oštevilčeni vrhovi levo in desno od Triglava, v sredi spodaj je fužinski grad, po celi površini pa so prepoznavno narisani stanovi tako, kot so bile tedaj planine, ki so tudi oštevilčene. Na desni prepoznam Uskovnico, proti Kredarici sta vrisani dve poti. Še pojasnilo, zakaj je tako čudna oblika Triglava, verjetno zato, ker je imel risar v spominu tisti težko preplezljivi skok. Mogoče je bil to Willomitzer? Ali Valentin Vodnik? Ali Matevž Kos, ki je bil rudosledec in Zoisov poštar. Številke na risbi bi lahko izdale.
Ivan Veber
Muzejsko društvo Žiga Zois