Gea, Naravni parki Slovenije - Slikovita zajeda v Kraški rob, Krajinski park Beka – soteska Glinščice z dolino Griža Naravni biser, ki ga je treba skupaj negovati, kot so to počeli dedje in pradedje. To je v očeh domačinov soteska Glinščice ali Klinš’ce, kot ji tudi pravijo.
Ta se razteza jugovzhodno od Trsta na meji med Slovenijo in Italijo. Slovenski del te kraške posebnosti je zavarovan kot krajinski park z dolgim uradnim imenom »Beka – soteska Glinščice z dolino Griža, ponornimi jamami in arheološkimi lokalitetami Lorencom in grad nad Botačem«, del na italijanski strani pa kot naravni rezervat Val Rosandra. Odkar soteske ne deli več stroga meja, ni le priljubljeni cilj izletnikov iz Trsta, temveč tudi ljubiteljev naravnih znamenitosti iz Slovenije.
Emilio Comici, ki je še pred drugo svetovno vojno na tem območju ustanovil plezalno šolo.
Pred leti je bilo območje soteske pod Beko in Ocizlo v neposredni bližini italijanske meje vključeno v obmejni pas, kar je precej oviralo ogled te zanimive kraške posebnosti, zdaj pa te ovire ni več in je mogoče prestopiti mejo ter obiskati dolino Glinščice, kjer je rečica v fliš in apnenec vrezala slikovito zajedo. Glinščica je reka, ki izvira nad vasjo Klanec pri Kozini in teče proti morju. Voda je v jugozahodu Kraškega roba med hriboma Stena in Mali Kras, ki je danes na italijanski strani, ustvarila kratko, a slikovito kanjonsko dolino.
Sotesko Glinščice zaznamujejo geološke posebnosti, kraških pojavi, flora in favna ter odnos, ki ga je do nje vselej imel človek. Če je po eni strani že desetletja v lasti domačinov, ki so se v ta namen združili v t. i. srenje, je bila po drugi strani v zadnjih desetletjih med zelo priljubljenimi območji za nedeljske izlete in sprehode ter je prava paša za ljubitelje plezanja. Slednji imajo v dolini že dolgo zgodovino. Tukaj je namreč Emilio Comici še pred drugo svetovno vojno ustanovil plezalno šolo, ki je v obdobju med obema svetovnima vojnama bila bistvenega pomena za razvoj alpinizma na tem območju. Comici je verjetno najbolj znan, a vsekakor ne edini, ki se je preizkušal po stenah nad Glinščico.
Plezanje ima v dolini Glinščice izjemno dolgo tradicijo.
Odprta meja
Lokalni javni upravitelji so v sodelovanju s kolegi onstran meje v začetku 80. let preteklega stoletja pripravili prireditev Odprta meja. To je bil praznični dan, ko so lahko udeleženci pri naselju Botač nemoteno prečkali italijansko-jugoslovansko mejo. Na drugi strani krajšega mostu čez rečico je bila meja, ki so jo stražili oboroženi jugoslovanski vojaki. A enkrat v letu je bilo na tem mostu praznično. Udeleženci pohoda iz vasi Boljunec na italijanski strani so se na drugi strani pridružili slovenskim pohodnikom in obratno. Spustili so se po pešpoti t. i. Steze prijateljstva, ki povezuje Gornji Konec v Boljuncu z Botačem in se nadaljuje do Beke v občini Hrpelje - Kozina. Kasneje so se združili na vaškem prazniku, ki je bil izmenično v Beki ali v Botaču. Ta pobuda se je nadaljevala tudi po osamosvojitvi Slovenije vse do lanske odprave šengenske meje. Pot je tako že od nekdaj stičišče prebivalcev obeh strani. Zdaj meje ni več, zato je letos stekla prireditev Nekoč je bila odprta meja, Stezo prijateljstva pa so obnovili pred kratkim.
Kaže, da so cerkvico sv. Marije na Pečeh na levem bregu Glinščice zgradili že leta 1267 ali še prej.
Dolina brez ločnice
Občina Dolina je skupaj z Občino Hrpelje - Kozina in Mestno občino Koper ter številnimi partnerji z obeh strani meje izvedla več infrastrukturnih, vzdrževalnih in izrednih del, ki bodo še ovrednotila naravno in kulturno bogastvo soteske Glinščice ter prispevala k njenemu razvoju.
Dela in druge pobude so sprožili v okviru čezmejnega evropskega projekta »Dolina Glinščice in njena okolica«. V tem obdobju so uredili steze oziroma pešpoti v večjem delu rezervata, postavili informativne panoje in 35 kažipotov, izdali pa so tudi knjigo Glinščica in njena slikovita krajina, ki je izšla v obeh jezikih. Uredili so tudi Sprejemni center doline Glinščice v gledališču Franceta Prešerna v Boljuncu, cerkvico Sv. Marije na Pečah, nekatere steze, tri razgledne točke (nad vasicama Kroglje in Zabrežec ter pod naseljem Jezero) in studenec Moganjevec.
BESEDILO: Aljoša Gašperlin; FOTOGRAFIJE: Domen Grögl