Uredništvo: info@planid.org
komentarji
| Registracija

Glinščica

  GEA

Na poti:
Kako na izlet po dolini Glinščice

Dolina Glinščice na razmeroma majhnem območju ponuja razvejano mrežo označenih poti, ki jih lahko poljubno povežemo v nekajurni sprehod.
Za tiste z malo časa, ki si morda želijo le kratkega in povsem nenapornega srečanja s sotesko, velja predlagati sprehod ali še bolje kolesarjenje po trasi nekdanje železnice Trst – Kozina, ki je zaprta za promet in nas preseneti ne le s čudovitimi pogledi proti dnu doline, temveč tudi s štirimi kratkimi predori, ki so izvrtani v prepadne stene, po na katerih svoje moči radi preizkušajo športni plezalci.

Seveda pa je doživetje še lepše, če si za obisk Glinščice vzamemo več ur, ali kar cel dan. Če vam tri do štiri ure hoje z nekaj strmimi vzponi ne predstavljajo težav, je najbolje, da se prek Sežane ali Kozine odpeljete do vasice Jezero, dva kilometra južno od znamenite Bazovice, ki predstavlja izhodišče lepe krožne poti.

Od cerkvice svetega Lovrenca na robu naselja se odpravimo na pot in kmalu dosežemo kraški rob. V nadaljevanju nam pogled nenehno uhaja na desno, kjer se sončita slovenska Istra in Tržaški zaliv, za njim pa prostrane ravnice Furlanije. Nekaj sto metrov pred vasjo Draga zavijemo strmo navzdol, na že omenjeno traso nekdanje železnice. Nekaj korakov skozi predor na levi si lahko ogledamo razvaline gradu Funfenberg, ki je nekoč, kot z orlovega gnezda visoko nad strehami vasice Botač nadziral pomembne poti. Vrnemo se skozi predor, prehodimo še naslednjega in se po stezi spustimo levo v Botač. Pot nadaljujemo ob potoku navzdol. Kaj kmalu se znajdemo nad štiridesetmetrskim slapom in tik pod slikovito cerkvico sv. Marije na Pečeh. Nadaljujemo po vedno širši stezi do prvih hiš Boljunca, kjer se spust konča. Prekoračimo Glinščico in se po strmi stezi mimo ostankov utrdbe v Zabrežcu povzpnemo do razglednega roba v vasi Jezero.

Steze v Glinščici so dobro označene, kljub temu pa je priporočljiva uporaba zemljevida, še najbolje tistega v merilu 1:25 000, ki sta ga pred nedavnim izdala Slovensko planinsko društvo Trst in založba Tabacco.
BESEDILO: Andrej Bandelj

Prvi sledovi človeške prisotnosti ob reki Glinščici segajo v paleolitik in od takrat ljudje doline niso več zapustili.

*

Pred več kot tremi desetletji so domačini prvič pripravili prireditev Odprta meja, ko je v soteski Glinščice za en dan »padla« jugoslovansko-italijanska meja.

*

Ob izlivu Glinščice so bile nekoč soline.

*

Tukaj je Emilio Comici ustanovil plezalno šolo, ki je bila v obdobju med obema svetovnima vojnama bistvenega pomena za razvoj alpinizma tukaj.

*

Stari Rimljani so baje že v prvem stoletju napeljali od 12 do 16 kilometrov dolg vodovod, ki naj bi dovajal kar 5800 kubičnih metrov vode.

četrtek, 7. avgust 2008, ob 05:29, Boris Štupar, ogledov: 11578

Gea, Naravni parki Slovenije - Slikovita zajeda v Kraški rob, Krajinski park Beka – soteska Glinščice z dolino Griža Naravni biser, ki ga je treba skupaj negovati, kot so to počeli dedje in pradedje. To je v očeh domačinov soteska Glinščice ali Klinš’ce, kot ji tudi pravijo.

Ta se razteza jugovzhodno od Trsta na meji med Slovenijo in Italijo. Slovenski del te kraške posebnosti je zavarovan kot krajinski park z dolgim uradnim imenom »Beka – soteska Glinščice z dolino Griža, ponornimi jamami in arheološkimi lokalitetami Lorencom in grad nad Botačem«, del na italijanski strani pa kot naravni rezervat Val Rosandra. Odkar soteske ne deli več stroga meja, ni le priljubljeni cilj izletnikov iz Trsta, temveč tudi ljubiteljev naravnih znamenitosti iz Slovenije.



Emilio Comici, ki je še pred drugo svetovno vojno na tem območju ustanovil plezalno šolo.

Pred leti je bilo območje soteske pod Beko in Ocizlo v neposredni bližini italijanske meje vključeno v obmejni pas, kar je precej oviralo ogled te zanimive kraške posebnosti, zdaj pa te ovire ni več in je mogoče prestopiti mejo ter obiskati dolino Glinščice, kjer je rečica v fliš in apnenec vrezala slikovito zajedo. Glinščica je reka, ki izvira nad vasjo Klanec pri Kozini in teče proti morju. Voda je v jugozahodu Kraškega roba med hriboma Stena in Mali Kras, ki je danes na italijanski strani, ustvarila kratko, a slikovito kanjonsko dolino.

Sotesko Glinščice zaznamujejo geološke posebnosti, kraških pojavi, flora in favna ter odnos, ki ga je do nje vselej imel človek. Če je po eni strani že desetletja v lasti domačinov, ki so se v ta namen združili v t. i. srenje, je bila po drugi strani v zadnjih desetletjih med zelo priljubljenimi območji za nedeljske izlete in sprehode ter je prava paša za ljubitelje plezanja. Slednji imajo v dolini že dolgo zgodovino. Tukaj je namreč Emilio Comici še pred drugo svetovno vojno ustanovil plezalno šolo, ki je v obdobju med obema svetovnima vojnama bila bistvenega pomena za razvoj alpinizma na tem območju. Comici je verjetno najbolj znan, a vsekakor ne edini, ki se je preizkušal po stenah nad Glinščico.



Plezanje ima v dolini Glinščice izjemno dolgo tradicijo.

Odprta meja
Lokalni javni upravitelji so v sodelovanju s kolegi onstran meje v začetku 80. let preteklega stoletja pripravili prireditev Odprta meja. To je bil praznični dan, ko so lahko udeleženci pri naselju Botač nemoteno prečkali italijansko-jugoslovansko mejo. Na drugi strani krajšega mostu čez rečico je bila meja, ki so jo stražili oboroženi jugoslovanski vojaki. A enkrat v letu je bilo na tem mostu praznično. Udeleženci pohoda iz vasi Boljunec na italijanski strani so se na drugi strani pridružili slovenskim pohodnikom in obratno. Spustili so se po pešpoti t. i. Steze prijateljstva, ki povezuje Gornji Konec v Boljuncu z Botačem in se nadaljuje do Beke v občini Hrpelje - Kozina. Kasneje so se združili na vaškem prazniku, ki je bil izmenično v Beki ali v Botaču. Ta pobuda se je nadaljevala tudi po osamosvojitvi Slovenije vse do lanske odprave šengenske meje. Pot je tako že od nekdaj stičišče prebivalcev obeh strani. Zdaj meje ni več, zato je letos stekla prireditev Nekoč je bila odprta meja, Stezo prijateljstva pa so obnovili pred kratkim.



Kaže, da so cerkvico sv. Marije na Pečeh na levem bregu Glinščice zgradili že leta 1267 ali še prej.

Dolina brez ločnice
Občina Dolina je skupaj z Občino Hrpelje - Kozina in Mestno občino Koper ter številnimi partnerji z obeh strani meje izvedla več infrastrukturnih, vzdrževalnih in izrednih del, ki bodo še ovrednotila naravno in kulturno bogastvo soteske Glinščice ter prispevala k njenemu razvoju.
Dela in druge pobude so sprožili v okviru čezmejnega evropskega projekta »Dolina Glinščice in njena okolica«. V tem obdobju so uredili steze oziroma pešpoti v večjem delu rezervata, postavili informativne panoje in 35 kažipotov, izdali pa so tudi knjigo Glinščica in njena slikovita krajina, ki je izšla v obeh jezikih. Uredili so tudi Sprejemni center doline Glinščice v gledališču Franceta Prešerna v Boljuncu, cerkvico Sv. Marije na Pečah, nekatere steze, tri razgledne točke (nad vasicama Kroglje in Zabrežec ter pod naseljem Jezero) in studenec Moganjevec.

BESEDILO: Aljoša Gašperlin; FOTOGRAFIJE: Domen Grögl
eXTReMe Tracker