Gorniška potepanja: Po jutranji ogrevalni vaji, ki naju je z Ljubelja pripeljala na Zelenico, sva stopila na prečno pot proti Stolu. Po njej je šlo do doline V Kožnah, kjer sva zapustila markacije in se po brezpotju povzpela na sedlo Belščica. Na Svačico (1953 m) je bil le kratek skok, ki se mu seveda nisva mogla upreti. Z vrha je prelep pogled na Vrtačo (2181 m) in njen zahodni greben.
Na drugo najvišjo goro v Karavankah sva se povzpela že velikokrat, začenši z označeno potjo, pred mnogimi leti. Potem je prišel na vrsto vzpon čez Malo glavo (JV greben) ter zimska pristopa po južni in vzhodni grapi. Krona najinih srečanj z Vrtačo (2181 m) je bil »beli vzpon« od Podnarja na koroški strani gore. Tokrat pa sva se na goro čudnega imena (ali ni vrtača popolno nasprotje gori?) povzpela kakor prava "graščaka".
Po jutranji ogrevalni vaji, ki naju je z Ljubelja pripeljala na Zelenico, sva stopila na prečno pot proti Stolu. Po njej je šlo do doline V Kožnah, kjer sva zapustila markacije in se po brezpotju povzpela na sedlo Belščica. Na Svačico (1953 m) je bil le kratek skok, ki se mu seveda nisva mogla upreti. Z vrha je prelep pogled na Vrtačo in njen zahodni greben.
Obhodila sva Vatelco (koroška beseda za skledo) in dosegla začetni, travnati del grebena. Zelenja je zmanjkalo že za prvim robom. Sprejelo naju je krušljivo pobočje, ki ni odjenjalo vse do stika z markacijami. Greben je podrt, da je le kaj. Po njem se je treba gibati skrajno previdno.
Grad (2008 m) sva iskala kar nekaj časa. Na enem vrhu je bil možic, a drugi je bil višji. Kakorkoli, midva sva splezala na oba (pa še na kakšnega za povrh ) in pri stiku z označeno potjo ugotovila, da je sicer zahodni greben krušljiv, podrt in izpostavljen, vendar zelo zanimiv, vznemirljiv in samoten. Samoten? No ja ... To najino »samoto« je vseskozi motila glasna veselica sredi gora. Od Roblekovega doma so iz glasnih zvočnikov odmevale domače viže. Ob pomoči jugovzhodnika je bilo vse skupaj res neznosno. Nič nimava proti glasbi, še najmanj proti naši, toda po najinem mnenju veselice v gore ne sodijo. Ali ni dovolj, če bi planinsko društvo organiziralo družabni dogodek nekje v dolini, gore pa prepustilo tistim, ki hodijo tja gor zaradi miru in tišine? Ali je res treba vso dolinsko navlako, s hrupnimi veselicami vred, zvleči tudi v gore? Prosiva, nehajte s tem! Tisto popoldne naju je bilo zelo sram, da sva člana najbolj množične organizacije v Sloveniji. Organizacije, ki naj bi si »prizadevala za trajnostno ohranjanje gorske narave«.
Z Vrtače sva sestopila čez Malo glavo (2031 m), ki proti Zelenici pošilja brezpotni jugovzhodni greben. Zahajajoče večerno sonce nama je pričaralo čudovite poglede na Košuto in osrednjo verigo Grintovcev. K boljšemu razpoloženju je pripomoglo tudi to, da so veseljaki na Robleku že malo omagali ...