Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Margaret Davis, Angležinja, ki je postala Slovenka

< Več, 08.07.05: Biserka Karneža Cerjak: Čeprav je še vedno brez slovenskega državljanstva, v pogovoru pa jo izda angleški naglas

NEVIDNI ČLOVEK

Angležinja po koreninah in Slovenka po srcu si je ob preletu vojaških letal nad Slovenijo dejala: »Nikamor ne grem.« Raje je novoustanovljeni Slovenski tiskovni agenciji v Cankarjevem domu ponudila pomoč pri prevajanju ter se skupaj s skupino študentov lotila prevoda knjige Primer Slovenije (The Case of Slovenia).

MARGARET DAVIS
ANGLEŽINJA, KI JE
POSTALA SLOVENKA


Typhoo je okusen angleški čaj in pravzaprav skoraj edina angleška navada Margaret Davis. Čeprav je še vedno brez slovenskega državljanstva, v pogovoru pa jo izda angleški naglas, je prostor, razpet med Alpami, morjem in ravnico, po več kot tridesetih letih bivanja postal njen dom, njena nova domovina. »Slovenski temperament mi ustreza, nekakšna zadržana gostoljubnost, ki ne gre čez mejo, kar sem sicer doživela v drugih delih Jugoslavije, je značilna tudi za mojo osebnost,« pravi upokojena profesorica angleščine na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani.

Po diplomi iz angleškega jezika in literature ter magisteriju je začela poklicno pot najprej v britanskem Walesu. Valižani naj bi bili celo zelo podobni Slovencem: radi imajo naravo, zemljo, svojo domovino; ljubezen do glasbe izkazujejo z ustanavljanjem brezštevilnih pevskih zborov. Toda ta primerjava seveda ni bila odločilna, da je Margaret Davis naredila v življenju tako odločne korake ter se odpravila v takrat skoraj povsem neznano deželo. Kot sedemnajstletno dekle s poglobljenim odnosom do evangeličanske vere in prepričanjem, da ima Jezus kot njen gospod načrt zanjo, je želela opravljati misijonarski poklic: »Tako kot vsi Angleži, ki so bili že stoletja vajeni potovati po svetu, sem bila sprva pripravljena iti kamor koli, ko pa sem spoznala prijatelja misijonarja, ki je veliko potoval po srednji in vzhodni Evropi ter ljudem v hudih težavah pomagal ne le praktično, temveč tudi duhovno, sem se najprej odločila, da odpotujem v Romunijo. Tam sem prek Britanskega sveta delala dve leti na univerzi v Bukarešti. Življenje v tej državi, ki se je navzven kazala kot zelo odprta, je bilo izjemno težko, tako drugačno. V stanovanju, ki sem ga imela blizu univerze, so bili mikrofoni, ob popotovanjih so me zasledovali, zasliševali prijatelje, ki so pozneje celo pretrgali dopisovanje z mano ... Zdelo se mi je, kot da živim na drugem planetu, zato je bil odhod v tedanjo Jugoslavijo pravo olajšanje, že po dveh tednih bivanja v Sloveniji pa sem začutila, da sem tukaj doma.«

Na filozofski fakulteti, kjer se ji je po šestih letih iztekla britanska pogodba, je z jugoslovansko štipendijo začela študirati jezikoslovje in slovenščino, nato je končala še doktorsko disertacijo, v kateri se je lotila primerjave besednega reda v angleščini in slovenščini. V zlati dobi Jugoslavije, kot je sama opisala čas gmotne blaginje in primerjalno večje svobode kot v drugih državah za železno zaveso, je začela smučati in obiskovati planine, v prostem času se je ukvarjala tudi z lektoriranjem in prevajanjem iz slovenščine v angleščino, vsak teden je s skupino prijateljic redno telesno vadila: »Tudi po petindvajsetih letih redno vadimo, naša najstarejša članica in hkrati organizatorica pa je že dopolnila osemdeset let. Sledi klepet ob kavici in piškotih.«

Prijateljske in sorodstvene vezi jo seveda vežejo tudi na Anglijo, na rodni Manchester, kjer še vedno živijo njena 96-letna mama, dva starejša brata in mlajša sestra z družinami: »Počitnice pri sorodnikih so zelo prijetne, toda tam ne bi več želela živeti.« Morda sta bila njen odločni ne Angliji in odločni da Sloveniji izgovorjena v obdobju slovenske osamosvojitve, ko se ni odzvala pozivu britanskega veleposlaništva v Zagrebu, naj vsi britanski državljani nemudoma zapustijo Jugoslavijo? Ali pa morda tistega, že davno minulega lepega poletnega dopoldneva, ko se je sama samcata znašla v hribih in ni našla markirane poti? »Znala sem le malo slovenščine, starejši gospod, ki še dandanes, kot v snu, stoji pred menoj, je govoril dialekt, ki ga sploh nisem razumela. Kljub temu se nama je uspelo sporazumeti, zaradi njegove prijaznosti, odprtosti in zanimanja za tujce mi je bilo zelo toplo in prijetno pri srcu. Pot sem nadaljevala po travnatem in strmem pobočju, morala sem se celo vzpenjati po vseh štirih. Na vrhu Črne prsti sem bila nagrajena s čudovitim razgledom na krasen tihi svet, sredi katerega se je lesketalo Bohinjsko jezero.«

Biserka Karneža Cerjak

Kategorije:
Novosti BIB SLO Vse objave
Značke:
BIB novosti v2

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45951

Novosti