Dnevnik, Kjer tišina šepeta - Mitja Košir: Med triglavskima dolinama Krmo in Kotom se visoko proti zahodu dviguje mogočen greben, ves divji s svojimi skalnimi stolpi in globokimi škrbinami. Domači ljudje z Dovjega in iz Mojstrane ga ne kličejo zaman za Žago, saj s svojo, sicer veličastno pojavo res spominja na mizarsko ali tesarsko orodje.
Vendar naj nas to prozaično soočenje ne zapelje v kaj poenostavljajočega. Greben med Krmo in Kotom je prvovrstna alpska zgradba, kakršnih v Julijcih ne bomo našli na pretek, nedostopna, zahtevna v vseh ozirih in težavna tudi v alpinističnem pogledu. Tukaj so se poleg domačih divjih lovcev uveljavljali tudi naši znameniti alpinisti, prvi med njimi dr. Klement Jug, ki je vso to žago preplezal sam, kasneje pa so ostenja nad Kotom in Krmo postala prizorišča številnih uspehov naših alpinističnih mojstrov, ki so plezali težje in težke smeri vse od Dimnikov, Luknje peči in Rjavine na severu, nad Kotom, ter Temena na jugu, nad Krmo. In res je vsa zgodba z našo Žago že dolga desetletja pisana zgolj z alpinistično besedo. Vendar le velja povedati, da je poleg najvišje, Rjavine, ki so ji na vrh speljali dvoje zahtevnih poti, težjo iz Pekla, nekoliko lažjo z Dovških vratc nad Staničevim domom, brez zahtevnega plezanja dostopen tudi prvi, najnižji zob naše »žage«.
Macesnovec (1926 m)
Macesnovec z juga. Foto: Mitja Košir
Najlepše ga je pogledati z Dovjega, kako čepi v naročju visokih Dimnikov, ves gozdnat in teman, s svojo kosmatostjo povsem drugačen kot njegovi višji, skalnati sosedje. Morda prav zaradi tega na Dovje in v Mojstrano kaže svojo manj mogočno pojavo, zato pa vtis popravi, kadar nanj zremo z grebenov pokljuških gora, denimo z Brd, Lipanskega vrha, Mrežic ali pa celo z Debele peči. S teh visokih razgledišč zremo nanj kot na Dimnikom, Luknji peči in Rjavini sicer nižjega, vendar po mogočnosti, predvsem pa po nepristopnosti enakopravnega stebriščnega podpornika v grebenskem vezivu, ki bi mu v alpskih razmerjih prav gotovo lahko rekli tudi »lastavičji greben«, kot pravijo Francozi tistemu, ki z istoimenskega sedla drži na vrh slovitih Grandes Jorasses.
A ostanimo na naših tleh in povejmo, da nam ni treba v Chamonix, ampak le v Mojstrano in od tam v zatrep doline Kot in že smo pri izhodišču edine poti, ki nas bo pripeljala na vrh Macesnovca, če nimamo plezalskih ambicij. Torej na Lengarjevem rovtu, kjer se bomo oprijeli dobro vidne in odlično označene poti, ki pelje v osrčje Triglavskega kraljestva, k Staničevem domu. Tej poti bomo sledili do gozdne meje, k studencu (Pri studencu, 1340 m) pod mogočnim ostenjem Luknje peči. Od studenca se označena pot odvije v Gube, k Debelemu kamnu in naprej v Pekel pod Staničevim domom, naša stezica, komaj vidna, vendar zanesljivo zaznamovana s skalnimi možici, pa nas odpelje v povsem drugo smer, nazaj proti vzhodu, na širna melišča pod severno steno Dimnikov.
Na teh meliščih se začne pustolovščina, ki ji je kos sleherni gornik s čvrstim korakom in bistro glavo. Nikjer ni nikakršnih oznak, vendar so nam predhodniki, ki so znali hoditi za pastirji in lovci pustili toliko uhojenih stopinj, da jim zlahka sledimo. In nikjer, razen pri Stanu, na planotici, kjer so nekoč poletja preživljali samotni pastirji (danes o tem govori le še ime) in nekoliko nad njim, ko moramo prestopiti nekaj strmih, celo izpostavljenih pragov, ne bomo naleteli na nič zahtevnejšega. Drobna stezica nas bo varno vodila skozi prekrasen macesnov gozd (nomen est omen), le sem ter tja ji bomo morali pozorneje slediti skozi gosto podrast. Ko pa bomo visoko pod Dimniki s severne sence pogledali v sončno južno globel, v Krmo, bomo za hip stopili na nekoliko izpostavljen travnati greben, po katerem pa bomo skorajda v hipu dosegli lep, s skromnim lesenim križastim znamenjem označen samotni vrh. Vrh zaznamovan z vsemi razsežji. Najprej z mirom in samotnostjo, potem z razgledi na vse, kar je mogočnega okrog Triglava, predvsem pa z občutkom, da nam je bila z njim dana milost neposrednega rokovanja z neokrnjeno (do kdaj še?) naravo, pristno, lepo, ljubko, domačo kot materino naročje…
O tem, kako lepo je tam zgoraj, preberite v knjigi Tineta Miheliča Julijske Alpe – severni pristopi (Sidarta, 2004) in poglejte na zemljevid Julijske Alpe – Triglav 1: 20.000.
Mitja Košir