Iskanja - Stane Škrjanec: Želja, ki je v najinih srcih tlela že kar nekaj časa - v enem samem zamahu prevandrati venček gora, ki jih pogled lahko zaobjame z Robanove planine, se je tokrat (do)končno vnela!
In ker takšne plamene rada kar se da dolgo negujeva, sva turo že v kali zastavila kot dvodnevno. V Robanov Kot sva prispela sredi sobotnega dne, a si kljub temu privoščila še skledici kislega mleka. Ja, brez tega bi me najdražja tamkaj le stežka zvlekla v robe! Po zaužitju dobrot sva si oprtala težka nahrbtnika, ter se kmalu nedaleč stran potopila v brezpotje. Smer-Križevnik ...
Neprekinjeni zid se zdijo gorniku iz doline razvlečene stene Križevnika in Poljskih devic, a prvi pogled je obenem huda prevara. Le kdo bi si tu sploh drznil pomisliti, da se na zgornji rob da priti brez plezarije. Še več; da gre lahko vseskozi udobno s palicami! Kar se tiče opisa … zavoljo dane obljube ga bom tule namerno preskočil. Sveže obžagana pot v rušnatem morju naju povabi na prijazno teme Križevnika. Počutiva se, kot bi stopila na konec sveta. Edinole Raduha se proti vzhodu še zadnjič drzno povzpne čez mejo 2000-ih metrov, vmes pa zazeva praznina. Temni oblaki, ki se igrivo podijo okoli prelestne Ojstrice, naju za hip zaskrbijo. Posledično ne odlašava dolgo, da naju umirijo blagi valovi Poljskih devic. Lepa stezica se dobro sledljiva požene sprva v kosmato pobočje, a kmalu v odprtem svetu povsem zvodeni. Pomagajo nama za iskanje možicev izurjene oči. Na Veliko Zelenico se povzpneva naravnost navzgor, po netežavnem prehodu ob samem robu ‘Robana’.
Tu, na travni blazini sva si edina. Ni, da bi človek goram priznaval poteznih lepot le v jasnem vremenu. Nasprotno! Njih skrivnost je nemalokrat bolje razkrita v ‘črnini’ … Sestopiva proti Molički planini. Velik spodmol pod kapelo, nad starim Kocbekovim stanom že gosti tri ‘praznične’ duše. Drugačne, kot takšne, jih pač ne zmorem oceniti! Dva mirno sedita z nasmeškom na obrazu in pivom v roki, tretji veselo beza s kuhalnico po notranjosti visečega kotla! Mmmm, se vsiljivo najavim, ko pritaknem nos k dišeči bližini. A mi ni pomagalo, niti konkretno vabilo ne, da nama ni treba naprej, ker se je dragi temnilo spod čela …
Pred Kocbekovim domom na Korošici zavijeva vstran. Mehkih trav tukaj ne zmanjka in hitro si urediva ležišče. Še preden začne polegati mrak, se nad naju pripeljejo iz navidez ničesar skrojene meglice, in kot bi naju hotele zazibati v spanec, se naenkrat tiho pojavijo, neslednji hip pa jih ni.
Sam ‘skrajno navdušen’ zlezem v skromno bivak vrečo (doma ‘pozabila’ spalko), v ponižnem upanju, da ponoči le ne bi bilo premrzlo. A je bilo! Sredi noči sem se povsem premražen prebudil, ter pridrgetal do bridkega jutra. Romantično nočno nebo me tokrat ni prav nič ogrelo …
Ob pol petih mi je bilo trpljenja dovolj. Preotipljiva misel me je vlekla proti vrhu Ojstrice, kjer me je bojda že čakal prvi razbeljeni žarek. Družno pohodiva njen vzhodni greben. Kako prijetno je bilo opazovati preliv prvega sonca preko Križevnikovih sten. In pod temenom znova čarobne meglice ... 
Kar nekaj časa nama je begalo oko, ko se je svet prevesil na Logarsko stran. Kolikokrat sem že od tu občudoval mogočna ostenja nad ‘ploščatim’ Okrešljem, moledoval, da me kmalu zopet vzamejo nadse, podse … Do Škrbine med Krofičko in Ojstrico sestopiva po zavarovani Kopinškovi poti. Krasna tovrstna v Grintovcih! Nato še malček z markacijo proti Klemenči jami, potem pa v desno, kamor naju povabi možic.
Naprej s prečnim vzpenjanjem ciljava skalnat zatrep v samem vogalu pod ostrim grebenom Škrbine. Prehod nanj nama olajša pomoč jeklenice. Še nekajmetrska ježa v levo, do izstopa na blažene Krofičkine trave, potem pa znova ob jeklenici. Tokrat skoraj navpični in mlahavi. Počitek.
Vstopila sva v posvečeni svet. Prav posebej globoko se me znova dotakne, bogsigavedi zakaj, takisto kot prvič …
Raj za ‘izgubljene’?
Tu človek zlahka pride z zbegano dušo na pašo, da se v muhastem rajanju najde, ‘ozeleni’. Tu vsak korak pomeni najmanj dva vdiha. Tu se povežejo zatrte poti … Obzorje poplavi sladkobni vonj murk. Orientacijsko najlažji prehod na najvišjo točko Krofičke, se nama ponudi s široko zajedo v grebenu pod vrhom, a nižje pod njo se raje obrneva desno, prestopiva skrotje in se povzpneva v ‘namišljen’ gamsji prehod skoz rušje. Na drugi strani prečiva v travnati žleb, po njem navzgor doseževa izrasle vršne stene, elegantno med njimi in rušjem desno okoli, ter po zagruščeni grapi naravnost na vrh.
Tu naju neki možakar ‘kar precej’ povpraša, “Je to kakšna bližnjica?”
In že zadone orgle navdušenja! Je pa tule dokončno pošla zaloga najine vode. Preden zajahava ne pretežaven greben proti Strelovcu, veselo pomaham Matkovi kopi v pozdrav. Mejduš, se veselim njene družbe ob levem boku.
Ko skalnat greben preide v rušnatega, se mu obžagana steza ogne nižje po levi.
Ni ravno povsem otročje najti prehod pod Ute, kjer pod previsno steno času še vedno kljubuje pravljična hiška nekdanjega Robanovega pastirja.
Pri njej zmotiva zanimivo trojico.
Madonca, so kmalu letele poželjive besede v moja napeta ušesa! A ker tudi njim iz ponve diši (ojej!), sva zopet kar hitro na poti. Na poti? Da, v Robanov Kot. ‘Zlahka’ bi vanj sestopila z nadaljnjim prečenjem v smeri Strelovca (na kratko zelo zahtevno), z njega z markacijo, ter po cesti do Kneza, a spodaj ne bi prišla nazaj na planino. Še lažje in tudi hitreje skozi Špilakov graben (‘štrbunk’ na planino). A ne. Nedvomno kraljevski zaključek ture je sestop čez Črni Hriber! Njegova ‘odlika’?
Sprva povsem prvobitno divje brezpotje (‘prečenje’ od kočice do pastirske steze), tudi slednja na posameznih mestih že tako sila skromna (zaraščeno), da si tamkaj komajda še zasluži takšno ime.
Tu ne morem mimo opazke moje najdražje, po tem, ko sva spodaj pohodila ravnino planine. Prvi njen stavek je bil, “Ti, tole pa ni za ‘normalne’ ljudi!” Tokrat sem se ji jaz privoščljivo spod čela zarežal …
Od koče se čez razmetano skalovje v smeri Kota spustiva pod stene na desni. Tam se navzdol obesi zagruščeni graben, na sredi katerega za hip postojiva. Komajda slišen ‘potoček’ skromno mezi. Nekdo je tukaj ‘pozabil’ prirejeno plastenko, da se ga sploh še da ujeti! Prvi požirek? Neopisljivo …
Graben je nižje oblečen v travnati tepih, čez desni ruševnat rob pa kmalu povabi lepa stečina. 
V taisti smeri se znajdeva v strmi, hudo ‘našodrani’ grapi, po kateri sestopiva, a le do izteka gladkih sten na desni. Tukaj prečno pod njimi, ter kmalu rahlo navzgor, vse do najvišjega macesna pod vidnimi stenami (ključno mesto). Za njim se nadaljuje ozka stečina! Po njej navzdol (strmo, treba se je tudi prijeti, odlična skala) zopet pod stene, kjer skoraj skrita pod njimi zazeva globoka poklina (brezno). Od tu se iskaje najlažjih prehodov spustiva rahlo v desno, na nižji, bolj porasel teren. Z njega pod pravim kotom pogledava nad Robanov Kot, pred nama pa se nariše nekakšna poševno zaraščena glava. S ‘cik-cakom’ po njenem nasprotnem obrazu (nad Kotom) zaslediva stezico, ki se vije čez Črni Hriber … Speljana je drzno direktno na spodnjo planino, večinoma tudi zelo strmo čez prekrasne naravne prehode. Kot že rečeno, pa se na posameznih mestih izgublja (prerašča jo trava), a ostro oko ji še zmore slediti.
“S kislim mlekom sva včeraj začela, mejduš, da bova tudi končala!”, si na blaženih travah planine zadava. Pri bajti odmevajo pesmi nekomu v spomin …
Sam se pod krošnjo zasanjam nazaj gori v robe. “Ej, Joža …”, in misel tiho odtava.
Pripis:
Vse omenjene poti (razen pristopa na Križevnik) so dobro opisane v gorniških vodnikih.
Tehničnih težav tokrat ne bom izpostavljal (čeprav seveda so, sem sam nedvomno malce nespametno celotno turo opravil s palicami). Orientacijske zagate so kar precejšnje! Vzpon na Križevnik, prečenje Poljskih devic, celotno področje Krofičke (od Ut čez Črni Hriber posebej zahtevno)! Izurjenemu v brezpotjih je venček nedvomno v veliko čast in slast.
Pa vse lepo.