Planinski vestnik - Janja Lipužič: Prevandrati Dolomite je velik zalogaj. Vodniki opisujejo številne naravne lepote, ki jih ne smemo spregledati, prestižnih vrhov, ki jih moramo osvojiti, in čudovitih prizorov, ki jih je treba ujeti v fotografski objektiv.

Ni vse v navpičnih stenah

Do naslednjega obiska ne bo zapadlo prav veliko snega, me je prešinilo, ko sem se minulo zimo poslavljala od smučarskega raja pod škrlatnimi špičaki italijanskih Dolomitov. Dežurne klimatske spremembe ne bodo imele nič pri tem. Pridem spet poleti, sem pomahala navdušena nad svojo idejo in v namišljenem oblačku že prebarvala kulise iz bele v zeleno ... Med prebiranjem razburljivih prigod osvajalcev vrtoglavo izpostavljenih sten me je zbegal vtis, da so ti vrhovi rezervirani samo za posvečene izbrance, alpiniste in najpogumnejše gornike. Saj jih občudujem in jim skrivaj celo zavidam. A tudi tisti manj podjetni ljubitelji gora, ki na lestev zlezemo le ob obiranju češenj in nam grifi ne dekorirajo domače sobe, si želijo doživetij v tem prelepem koščku Alp.
Posveti s »poznavalci« so bili jalovi. V potrditev gornje teze so me vsi pošiljali v – ferate. Minilo je veliko večerov med plahtami zemljevidov, ribarjenja po medmrežju in dešifriranja vodničkov, preden se je iz množice informacij izluščila podoba te odprave. Neukrotljivi rajzefiber se je uglasil s kot polna luna velikimi pričakovanji, še trikrat spat in andiamo (gremo). Po uživaških planinskih poteh pod vznožja drznih ostric in ledenikov. V gostoljubna zavetja gorskih koč, hrepeneče zret v romantične sončne zahode. Med brezmejne razglede na cingljajoče pašnike in slikovite vasice. Ohladit utrujene noge v kristalno čista jezera in potešit radovednost med zanimivosti lokalne kulture in zgodovine.
Položili sva neštete cestne ovinke, se nasitili slastnih malic in si preoblačili preznojene srajce. Medmeti prevzetosti so odmevali prek hribov in dolin, ampak po urednikovih navodilih o tem ne bom pisala, saj to menda nikogar ne zanima (res ne? Kaj pa slačenje majic?).
Prevandrati Dolomite je velik zalogaj. Vodniki opisujejo številne naravne lepote, ki jih ne smemo spregledati, prestižnih vrhov, ki jih moramo osvojiti, in čudovitih prizorov, ki jih je treba ujeti v fotografski objektiv. Morda to uspe kakšni skupini japonskih turistov, za enotedenske planinske počitnice pa je vsega odločno preveč. Kod in kam? Miže sva zakrožili po zemljevidu in prepustili usodo naključju. Tja! Iz družinskega penziončka v dolini Fiorentina sva se vsak dan odpravili na enega izmed 10 do 30 km oddaljenih izletov.

Marmolada

Dolomitom prav v središču dominira Marmolada (3343 m), najvišja gora daleč naokoli; pravijo ji tudi »kraljica Dolomitov«. In kaj bi okolišili, in medias res sva jo izbrali za cilj prvega dne. V Malga Ciapeli sva se po utrujajoči vožnji rahlo apatično vkrcali na moderno gondolo. Švist nad oblake! Pristali sva pod Punto di Roccom, ki poleg izrazitejših vrhov Punta Penie, Punta Seraute in Gran Vernela izstopa iz velikanskega skalnega kolosa. To je bilo dejanje, nevredno polnovrednih planink, pa še prav poceni ni bilo, vendar sva se strinjali, da ledeniško turo oziroma vzpon po eni izmed grebenskih ferat brez slabe vesti prepustiva bolj »gajstnim« gornikom. Še sreča, da Marmolada ne dela nobenih razlik med nami in velikodušno deli svoje prostrane razglede prek morja ostric vse do obzorja. Vseh nisem prepoznala, a »čez cesto« sem odkrila Sello, okoli katere sem večkrat smučala, najvišji Piz Boé, ki menda ni prav težaven, pa sem dala v košarico prihodnjih podvigov.
Med prvo svetovno vojno je na Marmoladi potekala meja med vojskujočima se stranema; nesmiselnih žrtev se spominjajo v muzeju pod srednjo gondolsko postajo. Ogled je zastonj in postreže z osupljivimi podatki: avstrijska vojska je skopala kar 10 km rovov in predorov pod obsežnim ledenikom in zgradila pravo majhno »mesto«. Še nekaj desetletij pozneje so v ledeni jami našli zmrznjeno truplo uniformiranega vojaka. Za gorniškega prijatelja, strastnega zbiralca vojnih relikvij, sem kupila nekaj zajetnih prospektov.
Na pred kratkim zavarovani krožni poti mimo italijanskih vojnih položajev pod grebenom Punta Serauta sva prezračili planinsko opremo in si končno pretegnili noge. Tja gor pride ena izmed »ta hudih« ferat, Ferrata Eterna, ki pa je zaradi obnove zaprta. Pogled v luknjo, skozi katero se zvijajo zadnji metri jeklenic, mi je naježil kožo in nagonsko sem potipala povratno vozovnico v žepu. Doma sem iz brošure izvedela zanimivo novico: Marmolada je pretežno iz apnenca, ne iz dolomita. Končno imam razjasnjene pojme. Že od otroških let sem se spraševala, ali ni morda iz ... njam … Je pa lepa, da bi jo obliznil.
Če vas zamika še krajše planinarjenje v bližnji okolici, jo lahko mahnete skozi dolino Valle Ombretta do koče Falier. Pot poiščite na koncu ceste, približno 2 km od Malga Ciapele; pripeljala vas bo pod veličastno južno obzidje Marmolade – plezalni izziv za najboljše alpiniste sveta.

Civetta

Južno od Cortine se nad prijaznimi dolinami Cadore, Zoldo, Boite in Fiorentina dvigata dve legendarni gori, Civetta (3220 m) in Pelmo (3168 m).
Da bo Civetta na vrhu seznama najinega itinerarja, je bilo nepreklicno odločeno že ob branju zapeljivih opisov v zadnji Miheličevi knjigi. Iz Allegheja, iz katerega sva si z žičnico skrajšali sicer kar zajetno turo, gore ni mogoče objeti z enim pogledom. Civetta ni gora, Civetta je kraljestvo. Namenjeni sva bili vzdolž njene nekaj kilometrov dolge severozahodne stene, od daleč podobne velikanski plisirani zavesi skalnih stolpičev. Čakalo naju je približno 7 ur hoje, a že jutro je bilo pregreto in soparno in ko sva se od sedla Col dei Baldi v dolgih ovinkih vzpenjali h koči Coldai, so kapljice potu risale pikaste vzorce po mojih čevljih. Iz šotorčka ob peščeni obali jezera Coldai so prilezle tri v figov list oblečene postave in se, ne meneč se za zvedave poglede, vrgle v smaragden bazenček. Zgledi vlečejo, a sem si premislila. Kaj če mi medtem svizci skrijejo obleko? Saj vemo, kakšnih vragolij vse so zmožni …
Lahkotna stezica je vijugala med razkošnimi šopki živobarvnega gorskega cvetja, pokukala v dolino in skrenila navkreber k Tissijevi koči, vgnezdeni tik pod malce odmaknjenim Col Reanom. Potrebovali sva močno spodbudo urnih kazalcev, da sva dvignili sidro s terase ene najprijaznejših postojank v teh krajih in odlepili oči od veličastne, 1200 m visoke stene. V njej so se trudile naveze plezalcev, slišala so se kratka povelja in med njimi, sklepam, kakšna kletvica. Srečno!
Zeleni pašniki so naju v spremstvu kravjih zvoncev mehko spuščali proti koči Vazzoler. Znamenita stolpa Torre Venezia in Torre Trieste tam zaključujeta južne grebene Civette, ki se raztegujejo proti skupini Moiazza. Romantike je konec, pot v dolino je kruta. Bližnjico do gostišča Trieste sva že davno zgrešili, neprijetno prašen kolovoz je ovinkaril brez konca in kraja, soncu se je pokvaril termostat, pred nama pa so bili še štirje kilometri mučnega asfalta do vasice Listolade. Ne grem se več, sem se otročje uprla in za šalo dvignila palec. Bingo! Na polovici poti naju je švedranja rešil simpatičen mladenič in naju odložil pred postajo Dolomiti Busa.
Večerilo se je že, ko sva se iz Allegheja pripeljali domov. V polsnu sem si pretegovala ožuljene noge in se spraševala, ali nisem rahlo »čuknjena«; toliko hoje, pa nobenega osvojenega vrha! A od tega dne ima ta beseda povsem drug pomen ... (Za bralce, ki ne vedo: beseda civetta pomeni čuk.)

Lagazuoi

Julijska nedelja je bila in čez prelaz Falzarego so hrumele nepregledne kolone pločevink. Množica turistov pod spodnjo gondolsko postajo je kvarila pobeg v meditativno planinsko samoto, a dan je bil prelep za sitnarjenje. V podkrepitev krilatice »sproščen duh v prešvicanem telesu« sva se zapodili proti Lagazuoiju, zgodovinskem prizorišču prve svetovne vojne in eni najlepših razglednih točk v Dolomitih. Po posvetu pri informacijskem okencu sva se odločili za na mojem zemljevidu neoznačeno pot po sledeh avtrijskih vojnih položajev, ki čez – mama mia! – dih jemajoč viseči most pripelje na vrh Piccolo Lagazuoia (2792 m).
Na razgledni terasi naju je zapeljalo udobje ležalnikov in brez omahovanja sva se odpovedali načrtovani poti čez planoto. Skupinica nemško govorečih planincev za sosednjo mizo je bila ambicioznejša; vrnila se je s težavne ferate Tomaselli v Cimi Fanis Sud, na katero so bili te dni namenjeni tudi udeleženci Matičinega izleta. Bravo naši.
Ozaljšani s čelado, rokavicami in obvezno svetilko sva se spustili v Galerije Lagazuoi, netipično ferato, ki pravzaprav sploh ni ferata, obeta pa privlačno gorniško izkušnjo v avtentičnem zgodovinskem okolju prve svetovne vojne. In obljubo tudi izpolni! Od zgornje gondolske postaje sledi restavriranim, z jeklenicami opremljenim stopničastim predorom in po dobri uri izplava na svetlo pri ruševinah na skalni polici Martini. V gosti temi sem preklinjala nakup poceni brlivke, ki mi je pomagala pri spotikanju ob svoje lastne noge, in se »šlepala« na tuje žarke. Res si nisem želela čmokniti v blatno strmino. Klavstrofobične napade so mi na srečo tu in tam blažile skromne line, skozi katere so globoki pogledi padali prav na dno prelaza. Šele ko sem se s parkirišča ozrla nazaj v prepadno skalovje, sem pravzaprav dojela (?) vso norost, ki je človeška bitja gnala v to kruto, krvavo in nesmiselno vojno ...
Rahlo trpek okus je odplaknil idiličen sprehod okoli obzidja srednjeveškega gradiča Castel Andraz, obsijanega z zlatniki zahajajočega sonca.

Tofana di Rozes

Tri gore zahodno nad Cortino, Tofano di Roses (3225 m), Tofano di Mezzo (3244 m) in Tofano di Dentro (3238 m) označujejo vsi atributi najodličnejših dolomitskih vrhov: impresivna lepota, širni razgledi in bridka zgodovina. Čeprav so ukročene z žičnicami, gornike izzivajo s težavnimi feratami. Tako prvim kot drugim sva se želeli izogniti, zato sva izbrali nezahtevno, a dolgo krožno pot okoli Tofane di Rozes, ki naju je nagradila s fantastično visokogorsko krajino. Pred kočo Dibona sva si oprtali nahrbtnika in zakorakali po udobni mulatjeri proti koči Giussani. V vzvratnem ogledalu sva občudovali silhuete stolpov v skupinah Cinque Torri, Nuvolau, Averau in Croda da Lago, po katerih sva se potepali v minulih dneh. Prehitela naju je gruča Italijanov in naju med živahnim klepetom povabila, naj se ji pridruživa pri vzponu na vrh Tofane. Mmm? sva se spogledali, prav fletni pobje, vendar sva se iz še danes nepojasnjenega razloga pri odcepu poslovili in nadaljevali svojo pot. Od nikoder so se priteple meglice in razpredale svoje sivkaste lovke prav do tal. Nikjer v bližini ni bilo slutiti žive duše, rahlo nelagodje je posolila še misel na ločitev od simpatične družbe. Po opusteli pokrajini sva se vedno strmeje spuščali v dolino Travenanzes in upali, da ne bova zgrešili ovinka okoli težjega odseka, čez katerega je bila menda leta 1907 speljana prva železna lestev v Dolomitih. Oči na peclje!
Pot se je dolgovezno vzpenjala proti sedlu Col dei Bos, ko so se oblaki na srečo razcefrali v kosmiče. Med njimi je vstala veličastna, skoraj navpična zahodna stena Tofane. Priklopila sem se na daljnogled in poiskala drobne mravljice, ki so se vzpenjale po znani ferati Lipella v za moje pojme neprehodni steni. A očitno sem se motila: mravljice so druga za drugo, pregovorno pridno, plezale proti vrhu ...
Pod vojnimi ruševinami so markacije kazale proti predoru Castelleto, skozi katerega se je mogoče vrniti na izhodišče. Spustili sva se še malo niže na gozdno pot, ko sva zaslišali skrivnostno žvižganje. Saj sva res mični gospodični, pa vendar, kdo bi naju tule ogovarjal? So to »najini Italijančki«? nama je zaigralo srce. Pih, prazni upi, izza gmovja se je prikazala čredica radovednih gamsov, ki se je z varne razdalje verjetno spraševala, ali imava v malhi še kaj užitnega za pod zob. Prav nič, dragi moji, pojdite k Diboni, tudi medve upava, da kuhinje še niso zaprli. Pred kočo sva si olajšano sezuli gojzarje in si, zapredeni vsaka v svoje grešne misli, privoščili po enega tekočega italijančka; malce grenak nadomestek za zamujeno priložnost ...

Muzej pod oblaki

Kakšna strast žene človeka, da si drzne v na videz nedostopne stene Dolomitov? Odgovor se morda skriva v Museu delle nuvole, ki ga je visoko pod oblaki na gori Monte Rite (2181 m) nad prelazom Cibiana postavil eden največjih svetovnih alpinistov Reinhold Messner. V moderno prenovljeni vojaški utrdbi, s katere se ponuja fantastičen pogled na skoraj vse najvišje okoliške vrhove, pripoveduje razburljivo zgodovino osvajanja teh gora.
Ker Monte Rite ni ravno prvovrsten gorniški cilj in je vožnja po ozki makadamski cestici za osebna vozila prepovedana (to se je pozneje izkazalo za zelo modro zapoved!), sva se postavili v vrsto za nekaj evrov vreden prevoz z džipom. S pretresenim drobovjem sva izstopili pod vrhnjo ploščadjo in čeprav že vajeni vseh presežnikov vrednih razgledov, ostrmeli nad panoramo okoli sebe. Fotografije povedo več, kot znam zapisati.
Razstava umetniških del in zgodovinskih eksponatov vodi skozi dolgo in bogato tradicijo tamkajšnjega alpinizma. Posebej se dotakne 150. obletnice prvega pristopa na Pelmo, vrhunec pa doseže v impresivnem filmu, v katerem se posnetki gorske krajine zlivajo z veličastno Mozartovo glasbo. V muzejski trgovinici sem prav po žensko zapravila še zadnjo zalogo cekinov; na vsak spominek za prijatelje sem kupila, kaj morem, še po enega zase ...
Izpod oblakov počitniške lahkotnosti sva se počasi vračali v realni čas in prostor. Domov grede sva se ustavili še v vasici Cibiana, znani po umetniških poslikavah hišnih fasad (»murales«), ki prikazujejo družinske zgodbe iz davnih časov, in rojstni hiši slavnega renesančnega slikarja Tiziana v kraju Pieve di Cadore.
Dolomiti, ciao!