Gorniška potepanja: Zemljevid triindvajset kilometrov dolge poti je »oznanil« okoli trideset možicev. Trideset možicev za triindvajset kilometrov divjine. Da naju čaka težka preizkušnja, sva vedela že doma, a v resnici je bilo še mnogo težje, z drugimi besedami – veliko bolj zanimivo.
Daleč na severu
Ko sva začela razmišljati o potovanju na sever Evrope, je bila seveda prva misel Severni rt (Nordkapp) in pogled s prepadne pečine na polnočno sonce. Toda zemljevid je povedal, da je Nordkapp na otoku Magerøya. Na otoku?! Severno od ondod je še veliko večjih in manjših »draguljev«, ki štrlijo iz morja. Zakaj smo si torej ljudje izbrali ravno Nordkapp in kje je pravzaprav najsevernejša točka celinske Evrope? Zakopala sva se v literaturo in dobila odgovor na obe vprašanji.
Nordkapp si je prvi »ogledal« angleški raziskovalec Richard Chancellor že davnega leta 1553. Površni Anglež je veličastno skalo, ki se dviga dobrih tristo metrov nad morjem, razglasil za najsevernejši del evropske celine. Ker je priplul z ladjo, je »pozabil« preveriti, ali ni morebiti morje okrog in okrog. Ko so ugotovili zmoto, je bilo že prepozno. Turistična »krama« je začela rasti in Norvežani pravijo, da nima prav nobenega smisla seliti vsega »udobja« na drug »štrcelj«.
Iskala sva naprej in našla tudi »pravi« Nordkapp. Kinnarodden, prepadna pečina nad morjem, je na polotoku Nordkyn, ki leži vzhodno od »domnevnega« oziroma turističnega vrha Evrope. V nasprotju s Severnim rtom, na katerega se pripelješ, te tukaj čaka celodnevna hoja po čudoviti pokrajini. To bo nekaj za naju! Na spletni strani sva prebrala, da so pred leti odprli »pot«, označeno z možici. Zemljevid triindvajset kilometrov dolge poti, ki sva ga našla na istem naslovu, je »oznanil« okoli trideset možicev. Trideset možicev za triindvajset kilometrov divjine. Da naju čaka težka preizkušnja, sva vedela že doma, a v resnici je bilo še mnogo težje, z drugimi besedami – veliko bolj zanimivo.
Po sprehajalni uverturi okoli finskih jezer sva zapeljala na norveška tla. Do polotoka Nordkyn je bilo »samo« še dobrih dvesto kilometrov ... Visoko nad Tanafjordom sva počakala noč, bolje rečeno triurni mrak. Naslednje jutro je vreme obetalo presenetljivo veliko. Vedela sva, da naju megla ne sme ujeti v svoje kremplje. Za vasico Hopseidet, kjer se zaliva skoraj stikata (tudi Nordkynu ne manjka veliko, da bi bil otok), sva se vozila po pravi kamniti puščavi, kjer razen ceste res ni ničesar. »Ali bo res na koncu naselje z letališčem?« sva se spraševala.
Mehamn je izhodišče za pohod na Kinnarodden. Ob letališki stezi sva našla cvetlični koriti nad katerima je visel napis »Nordkyn 71˚ 8' 1'' – 24 km«. Aha, to bo to. Pot so torej izmerili (dodali kilometer), pri zemljepisni širini pa so se potrudili celo do sekunde natančno. Začetek je bil obetaven, toda ... Poti, razen nekaj metrov ob letališki ograji, že kar na začetku ni bilo. Ko nama je uspelo vsaj približno doumeti razsežnosti tega pohoda, se nama je že posrečilo izgubiti. Pravzaprav izgubiti ni prava beseda, saj so možici (pravi in nepravi) tu in tam, sledi predhodnikov prav tako, jezerca, ki pomagajo pri orientaciji, pa so si tudi zelo podobna. »Prava pot« je bila torej tukaj ali tam, malo levo ali malo desno (»malo« pomeni nekaj kilometrov sredi ničesar). Po treh urah kolovratenja čez kamenje sva zagledala pravega možica (tistega z zemljevida) in mislila (bolj upala), da bo nadaljevanje zgolj še formalnost. Pa ni bilo. Vse je ostalo na svojem mestu – s kamenjem vred. Kinnarodden pa se nama je smehljal tam daleč, daleč ...
Pot naju je vodila mimo številnih jezerc, ki so se nastavljala očem za vsakim kucljem. Smer sva na vsakem primernem mestu določila na novo. Na nobeni turi še ni »tehnika« bolj koristila kot tam zgoraj. Po dolgih kilometrih sva se le približala cilju. Pogled s prepadne pečine v morje je verjetno zelo podoben tistemu z Nordkappa, toda občutek, ko sva stala čisto sama na koncu Evrope in hkrati vedela, s koliko koraki sva si prislužila ta pogled, je bil čisto drugačen kot na obljudenem Severnem rtu, kjer česa takega zagotovo ne bi mogla doživeti. Kaj več je težko napisati. Treba je doživeti!
Ob obali sva v razpadajoči hišici s travo na strehi našla tudi vpisno knjigo iz leta 1983! V zelo pestri mednarodni druščini slovenskega vpisa nisva zasledila. Četrt stoletja je minilo od takrat, pa nič ne kaže, da bo kmalu polna. Res je dolga ta pot ... Ob svojem obisku nisva 
srečala nikogar, čeprav je bila lepa sončna nedelja. Skoraj nikogar ... Mimo naju so se vseskozi podili severni jeleni. Prav zanimivi so bili. Najprej so naju radovedno opazovali, ko pa je bila razdalja med nami le premajhna, so v svojem značilnem teku odhiteli stran. Tako smo se »lovili« skoraj ves dan ...
O lepoti tega koščka sveta ne bi izgubljal besed, saj fotografije govorijo same zase. Lepo je »tam zgoraj«, še posebej ob prijaznem vremenu, ki nama je bilo podarjeno. Res pa je tudi, da sva začela zjutraj pred deveto in prišla na cilj ob pol petih popoldne. Osem ur hoje po poti, ki ni pot, ampak kup naloženega kamenja, katerega položaj se spremeni ob vsakem koraku. Vmes sva »zadela« tudi pravo nasprotje – močvirje ... In nisva pozabila, treba je bilo še nazaj! To je tista druga, manj lepa zgodba, ki pa utone v pozabo kmalu po končani turi.
Naslednji dan je bil čas za »počitek«. Sprehodila sva se po vasici Gamvik, ki leži ob morju še severneje kot Mehamn. V bližini je tudi najsevernejši svetilnik. Varuh ladij je visok kar trideset metrov. Odtod je šlo samo še navzdol - po zemljevidu seveda. »Počitek« sva zaključila s petsto kilometri vožnje ob fjordih. Gore se dvigajo dobesedno iz morja, njihovo veličino pa še bolj poudarijo ledeniki, ki svoje jezike stegujejo daleč navzdol. Res je daleč tja gor, a samo en pogled na zahajajoče sonce in opisani prizor sta vredena dolgega potovanja.
Naslednja dva dneva sta bila namenjena resničnemu počitku. Svoj mir sva našla na Lofotih. Gorati in neskončno lepi otoki daljnega severa so od decembra 2007 tudi veliko lažje dostopni, saj so pridni Norvežani zgradili cesto. Noč naju je ujela v ribiški vasici z najkrajšim 
imenom Å. Popoldne naslednjega dne sva s trajektom odplula nazaj na celino. Kljub cesti je na jug še vedno bližje čez morje.
Baterije, ki sva jih dodobra izpraznila na Nordkynu, so se napolnile na Lofotih. Tisoč kilometrov južneje naju je čakala najvišja gora Skandinavije ...