Kmalu bo minilo deset let od objave moje prve »Naše smeri«, takrat še v okviru rubrike Slovenske klasike v reviji Grif. Do žalostnega konca revije leta 2002 sem se podpisala pod 20 zapisov o slovenskih klasičnih smereh. Še pred tem se je kmalu po rojstvu novega tisočletja v Planinskem vestniku pojavila sorodna rubrika z naslovom Naša smer. S propadom Grifa se je mojemu najljubšemu konjičku takoj za plezanjem, to je pisanju o plezanju, slabo pisalo in tako sem bila vesela povabila odgovornega urednika, naj napišem kakšno »Našo smer« za PV. To sem si pravzaprav štela v čast, saj sem si domišljala, da je imelo zagotovo
kaj opraviti s tem moje popisovanje klasik iz grifovskih časov. Tudi dandanes imam, čeprav največ časa preždim v pisarni, še vedno opravka z »Našimi smermi« - včasih sama opišem katero, ki se mi je usedla v srce, največkrat pa urejam spise izpod peres drugih plezalcev.
Zakaj vam to pripovedujem? Da boste laže razumeli, da so mi »klasike« oz. »naše smeri« v vseh teh letih nekako prirasle k srcu in da bi mi bilo žal, če bi morali prenehati objavljati to rubriko. A to bo neizbežno, če nam ne bo uspelo kmalu pridobiti novih, svežih moči, ki jo bodo s sodelovanjem pomagale ohraniti. Saj vem, tako je pač v življenju, nič ne traja večno - toda ali se stvari res ne bi dalo vsaj še za nekaj časa rešiti? Pa poglejmo, kako se dokopljem do gradiva za rubriko. Obstaja nekaj odličnih piscev, ki so hkrati vrhunski plezalci; to največkrat pomeni, da nimajo časa pisati, a vendar včasih ustrežejo mojim milim prošnjam, naj
kaj napišejo. Tako dobim morda dva prispevka na leto. Potem imamo kar nekaj zelo dobrih piscev, ki niso vrhunski plezalci, a tudi njim na vseh koncih manjka časa; to pomeni, da prispevajo vsega skupaj morda tri članke. Potem je tu še nekaj ljudi, ki jim gre pisanje dobro od rok, a bolj malo plezajo - to znese recimo dve opisani smeri na leto zame. Včasih me iz zadrege rešijo kakšni »padalski« pisci, ki imajo sicer bolj okorno pero, a dosti plezajo in o tem tudi z veseljem kaj napišejo. Dodatna dva prispevka. In na koncu svoj lonček hočeš nočeš pristavimo še člani uredniškega odbora, da dosežemo številko 12. »No, saj ni tako težko,« boste rekli, »le kaj ženšče tarna ...« Hja, pa ni čisto tako. Kljub vsej svoji trmi in želji po ohranitvi rubrike sem se do sitega nažrla nenehnega prosjačenja vedno istih ljudi, naj za božjo voljo spet kaj napišejo. In prepričana sem, da so oni prav tako siti mene. Koga naj še »zagrabim za vrat«? Marsikoga, za katerega se mi je vsaj bežno dozdevalo, da zna z besedami, sem že cukala za rokav! Konec koncev pisati za tako rubriko načelno ni preprosto - treba je preplezati smer, posneti privlačne fotografije, če bi poslušali mene, bi se bilo treba še pogovarjati z avtorji smeri ali brskati po starih Vestnikih ... In tako smo, kjer pač smo.
Če bomo »Naši smeri« kmalu natipkali zadnjo piko, seveda ne bo tragedija, škoda pa že - statistika je nekoč pokazala, da so prispevki iz te rubrike med populacijo, ki spremlja našo spletno stran, med najbolj branimi. Kljub krizi pa ne želim pretirano zniževati kriterijev glede besedil v omenjeni rubriki. Ne rečem, da nas kdaj v preteklosti ni zaneslo in smo objavili tudi kak manj kakovosten prispevek, »samo, da bo«, a temu bi se želela v prihodnje izogniti - konec koncev je bolje, da rubrike ni, kot pa da bi bili prispevki v njej slabi.
Soustvarjanje te rubrike vidim kot idealno priložnost za tiste, ki uživajo tako v plezanju kot v pisanju. Kaj je lepšega kot združiti prijetno s prijetnim? Meni je bilo tako delo vedno v neskončen užitek in zabavo. Nam bo torej kdo priskočil na pomoč? Verjamem, da je »tam zunaj nekje« marsikatera plezalska duša sposobna spraviti na papir dober članek, a se nam doslej iz kdo ve kakšnih razlogov še ni oglasila. Naj torej to stori brez odlašanja! Ne morem si sicer kaj, da ne bi bila glede odziva pravkar nagovorjenih potencialnih piscev malo »optimistke z izkušnjami« (pesimistke torej), a vendarle upam, da me bo kdo postavil na laž. Naš naslov imate.
Mateja Pate