Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Srebrnjak

Alpska nebinaGorniška potepanja: Ribežne sva gledala že kar nekaj časa. Samo še nekaj minut ... Čez pol ure niso bili veliko bližje. Le kdo bi še gledal navzgor? Osredotočila sva se rajši na naslednjo vejo rušja. Čez njo? Pod njo? Najbolje je šlo z glavo naprej. Včasih zgoraj, včasih spodaj, večinoma pa nekje vmes.


Z vojaške ceste v zeleno nadlogo

Ime gore obeta veliko. Zaklada srebrnine na njem sicer nisva našla, a vzpon nanj si bova vseeno dobro zapomnila. Tudi ime sva mu med vzponom na Ribežne malo spremenila. Nekaj časa je bil »Zelenjak«, nato pa vse bolj »Rušnjak«.

Srebrnjak z Ribežnov

Dan se je začel z zanimivim srečanjem. Ko sem zjutraj še ves krmežljav prilezel iz struge bistrega potoka, se je pred menoj pojavil prileten "varuh narave". Iz pogovora z njim sem razbral, da ni preveč vesel brezpotno usmerjenih gornikov. Naj pisce vodnikov piči kača! K sreči je samo smokulja ...Še najbolj pa je jezen na pisce vodnikov, ki so ta neokrnjeni svet predstavili širši javnosti. Naštel mi je pet najbolj znanih. Po njegovem mnenju si ne zaslužijo nobene pohvalne besede za ves trud. Menda so s tem odstrli še zadnje skrite in samotne kotičke, kjer imajo živali mir pred človekom. Nisem vedel, ali naj se jokam ali smejim. Moj sogovornik je bil vendar nadzornik TNP, s čisto pravo puško na rami! Najina srečanja z živalmi v gorah so se vedno (in se bodo tudi v bodoče) končala brez prelivanja krvi. Precej časa sem mu dopovedoval, da gledam na te stvari čisto drugače. Ne vem, ali me je razumel. Poslovila sva se v prijateljskem duhu, vsak s svojimi mislimi in prepričanjem. Že mora biti tako ...  
Stara vojaška cesta, ki se vzpenja iz Trente na Staro Utro, je bila prijeten uvod najine tokratne pustolovščine. Zgradili so jo seveda Italijani med obema vojnama. Mejni Vršič jim je bil odtod kot na dlani. Žal je bil lep razgled še najmanj pomemben. Kdo bi razumel?!

Ena sama

Mimo Podskalarja in opuščene planine Verevice je šlo kar samo od sebe. Na zadnjem zavoju pred prečnico do lovske koče pa se je začelo. Sprehoda je bilo v hipu konec. In vsakršne civilizacije ravno tako. Sprejel naju je strm gozd, kjer je bilo treba vseskozi iskati prehode. Splošna smer proti Ribežnom (severozahod) je bila le pobožna želja. Gozd je počasi zamenjalo rušje. Izmikala sva se mu, kolikor se je dalo, a uiti mu ni bilo mogoče. Gledala sva levo in Postovkadesno, a se je vsak od daleč lažji prehod izkazal za še težjega. Če ne tehnično, pa vsaj psihično. Nad nama je krožila postovka, obiskal naju je metulj, od nekod se je oglašala planinska kavka ... Skratka vse, kar zna in zmore leteti. Midva pa ...
Ribežne sva gledala že kar nekaj časa. Samo še nekaj minut, sva si mislila. Čez pol ure niso bili veliko bližje. Rajši nisva več gledala navzgor. Osredotočila sva se na naslednjo vejo. Čez njo? Pod njo? Najbolje je šlo z glavo naprej. Včasih zgoraj, včasih spodaj, večinoma pa nekje vmes. Čelada je bila nepogrešljiv del opreme!
Vsega »lepega« pa je enkrat konec. Tako sva prilomastila na sedlo Ribežni (1933 m)

Ugriz zveri na Srebrnjaku

med Srebrnjakom (2100 m) na levi in Trentskim Pelcem (2109 m) na desni strani. Kot bi odrezal, je pod nama zazijal globok prepad. Zadnja Trenta se je bleščala v pomladnem soncu. Sicer je tudi naju že grelo vse dopoldne, a sva imela toliko opravka s samima seboj, da ga še opazila nisva. Zopet je bilo »veselje v hiši«.
GlorijaDve stvari sta nama sedaj popolnoma jasni. Prvič: Marsikdo je že iskal prehod z Ribežnov v dolino, a ga seveda ni našel. Nič čudnega. In drugič: Razumeva, zakaj je Tine Mihelič v zadnji izdaji vodnika »Julijske Alpe«, prestavil pristop na Srebrnjak z južne (čez Ribežne) na severno stran (čez Mala vrata). Tehnično je tam težje, a veliko manj »kosmato«. To sva brala šele potem, saj naj bi v zadnji izdaji ne bilo velikih novosti. No, pri Srebrnjaku je, in to velika. Ker pa je vsaka stvar za nekaj dobra, sva jo našla tudi tukaj. Če bi imela s seboj zadnjo izdajo, najbrž ne bi nikoli spoznala tega pristopa.
Malo sva si oddahnila, preštela na novo pridobljene praske in se lotila lepega grebenskega poplezavanja. Kako je vse takoj lažje, če se lahko giblješ po lepo prehodnem svetu. Skozi krajši žleb sva se povzpela na vršni plato širokega vrha. Do najvišje točke je bil le še prijeten sprehod.

Spodnja Trenta s Srebrnjaka

O sestopu po isti »poti« iz znanih razlogov nisva veliko razmišljala. Vrnila sva se na vzhodni predvrh in kmalu za njim našla plitvo grapo, ki sta jo preizkusila že M&M. Nekajkrat sva se znašla nad kratkimi skoki, a sva jih brez večjih težav obvozila. Strmina tudi nižje ni popustila. Dvakrat sva si pomagala kar z macesnom in vrvjo.
Sestop po vojaški cesti. Leva, desna. leva ...Na višini vojaške ceste sva doskočila na melišče, prečila v levo, našla nekaj možicev in po shojeni potki odšla na gradbeni dosežek naših zahodnih sosedov, ki sva ga spoznala ob pristopu. Ravno toliko volje je še bilo, da sva si od blizu ogledala opuščeno planino Verevico. Njeno ime je na treh zemljevidih napisano v štirih različicah. Na enem sta celo dve imeni. Kdo ve, kako je najbolj prav?
Pod planino sva si pri »samopostrežnem« studencu dodobra privezala duši in za posladek pohrustala nekaj češenj. Še nikoli niso bile tako dobre ...

gorisekgorazd@gmail.com
        gorisekgorazd@gmail.com


Nekje nad Trento


Mala Korita Soče


Dolgolasca


Vzpon na Ribežne 


Obisk


Rušje, kdo bo tebe ljubil?


Triglavska neboglasnica


Nad Ribežni. Zadaj Trentski Pelc.


Vršna glava Srebrnjaka


Planina Zapotok s Srebrnjaka

 
Sestop proti grapi Zvirnik


Planina Verevica


Pihavec in Triglav nad Zadnjico

 

Arhiv: Gorniška potepanja

 

 

 

 

 

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45948

Novosti