Simon Robič, Kmetijske in rokodelske novice, 2. julija 1879: Proti severu od Kamnika je pogorje z imenom ,,Velika planina kamniška", katero meri 5291 čevljev nadmorske visočine.
Na vrhu te planine so tri velike jame: namreč „velika in mala Veternica" in pa „brezno v Kofci". Prvi dve, ena pri drugi, ste kak dober streljaj oddaljeni od koč na veliki planini proti severu-zapadu; tretja pa se nahaja pod stezico med Veliko in Malo planino.
Po želji gosp. E. Foggerja, profesorja v Solnem-gradu, ki namerava popisati vse do zdaj znane ledenice v Avstriji ter svoj popis priobčiti, stopim 30. dan minulega meseca na to zgoraj imenovano planino, da bi te tri, z večnim ledom, tako rekoč napolnjene jame, kolikor mogoče premeril.
Po opravljeni maši zjutraj ob pol štirih se spustim samši ob poli petih z doma ter poberam urno stopinje s Šent-Urške gore skozi vas Sidrož proti Stranjem in v dobri uri bil sem že pri znamenji, ki stoji ob cesti, katera pelje od te vasi v Črno in dalje na Štajarsko. Od tod nastopim pot v goro, in, da-si je silno grudav, vendar prikorakam po pretekli uri v jarek poleg sv. Primoža cerkve. Tu začne pot strm prihajati, in sicer na nekaterih mestih tako hudo napet, da bi človek navkreber stopaje lahko se v koleno vgriznil. Memo tega je pa se solnce na čisto jasnem nebu tako neusmiljeno pripekalo, da vsak las na glavi imel je svojo potno kapljico.
Ko prisopem na rob nad cerkvijo sv. Primoža, me nenadoma razvesele nježne cvetlice metlice (Dryas oc-topetala) in pa Silene alpestris, obe pravi planinski, ki tu na dolomitnih tleh obilno rastete.
Po mnogih ovinkih, kmalu po strmem golem peščenem rebru, kmalu med nizkim grmovjem prilezem blizo vrha planine. Gosto rušje (Pinus Mughua) in baguljnek* (Rhododendron chirsutum) se mi prikažeta, in sicer drugi v svoji najlepši cvetni krasoti. Ne morem se zdržati, da ne bi segel po njem in odlomivši par lepih vejic jih ne vteknil za slamnik,
Težavnejši pot je zdaj prestan, kajti zdaj se vije navzdol v zeleno dolinco in od tam se kako četrtinko ure ne zelo navkreber na Malo planino. Od doma do vrha planine hodil sem ravno štiri ure.
Prišedši na vrh, na obširno zeleno rovan, podam se naravnost proti kočam, katere vse po enem in istem obrisu napravljene druga pri drugi enako šotorom stoječ. Iz ene teh koč mi prinese na mojo prošnjo priletni pastir v lončeku vode, katera pa ni bila druzega, ko v koritu raztopljen led, tedaj prava ledenica, ki me je hudo praskala po grlu, ko sem jo pil, da bi si ž njo pekočo žejo vsaj nekoliko pogasil. Pripekalo, da vsak las na glavi imel je svojo potno kapljico.
Od tod jo vkrenem na Veliko planino, kjer je še več koč in prostora. Ker "so ravno ta dan prignali živino na planino, bilo je veliko ljudi, starih in mladih, možkih in žensk videti, živine goveje in drobnice, konj in prešičev so pa toliko gori natepli, da jih je po pašnikih kar mrgolelo.
Star pastir iz naše domače duhovnije mi prijazno ponudi sladkega mleka, ki ga je ravnokar namolzel. Jaz si ne dam dvakrat nuditi, marveč koj sežem po polnem lončeku, si ohladim nekoliko mleko v ledenici in se ga potem do sitega napijem.
Po kratkem oddihljeji poiščem najprej „brezno v Kofci". To brezno je lijaku podobna kotlina, katera pri vrhu od roba do roba kakih 5 sežnjev meri, zdolej pa kakih 15 sežnjev v ozki tesnini proti izhodu hudo navzdol se steguje; potem je velika prostorna lopa, dalje pa neznansko brezno. Plazil sem se po snegu čez seženj debelo nakupičenem kakih 20 sežnjev v globočino, a ko v lopo do vode priplezam, si nisem upal dalje se podati. Vržeš kamen čez vodo, precej dolgo odmeva, padaje v globočino.
Neprimerno veči ste še velikanski kotlini „velika in „mala Veternica", katerih prva se proti severo-zapadu, druga pa proti severo-izhodu prav na široko steguje. Ne trdim preveč, ako rečem, da „velika Veternica" meri od vhodnega roba noter do kota kakih 50, široka bi utegnila biti 20, visoka pa od nakupiče-nega snega do vrhnega roba kakih 25 sežnjev. Kako ste ti dve jami prav za prav globoki, ni mi mogoče povedati , ker ste celo leto s snegom in ledom na debelo napolnjeni. Rekel mi je eden pastirjev, da v „mali Veternici" je gred ali lojtra z 32 klini globoko pod snegom, po kateri včasih še globokeji po led hodijo, ki raztopljen jim nadomestuje studenčnico, katere na vsi planini nobene ni.
Mene je še posebno iznenadilo lepo rastlinstvo v „veliki Veternici". Cvetele so po stenah v razpokah in na tleh tako rekoč poleg snega rumene vijolice (Viola biflora, Primula calcina in elatior, Soldanella alpina, Rhodothamnus Chamaecistus, Dentaria enneaphvllos, Saxifraga crustata in rotundifolia, Gentiana acaulis, Pinguicula flavescens, Bartsia alpina in še druge malenkosti.
Izmed žužkov sem vjel Peronia Jurinci, izmed polžkov sem pa nabral po stenah posebno veliko Helix Ziegleri, potem na tleh pod kamenjem Helix lencozona, planospira, Clausilia ungulata, laminata, var. alpestris, Cl. plicatula in badia, — zunaj po planem pa — razen dveh Trechus striatulus — nisem nobene druge živalice dobil; bilo je vse preveč suho in gorko.
* V Stranjah imenujejo te zale cvetlice gričevje.
Naj drage mi „Novice" sprejme ta popis v svoje predalčeke.
Na Šent-Urški gori dne 2. julija. S. Robič.