Uredništvo: info@planid.org
komentarji
| Registracija

Gore in ljudje

 

 

 

 

 

 

 

 

Arhiv: Četrtkova zgodba


četrtek, 26. junij 2008, ob 05:30, Iztok Snoj, ogledov: 76265

Večer nekje nad oblakiČetrtkova zgodba - Iztok Snoj: Pripoved, ki pravzaprav ni namenjena planincem, niti ne gornikom, še manj alpinistom.

Samo ljudem. In goram.

Vrh Snežne konte

 
 Pod Blegošem Gorski samorastnik. Zoran je bil sosed iz otroških let, s katerim je oče veliko hodil v hribe in z njim zlezel nekaj lepih petic. Obiskal sem ga po dolgih letih, z očetom. Govorili smo o starih časih. Spominjal sem se, kako sem na prvi pravi zimski turi zdrsnil in me je ustavil na vrvi. Spominjal, da je bilo gor grede. »Ne, bilo je dol grede.« Zakaj si pristopa na vrh nisem zapomnil, zakaj mi vrh Brane ni bil pomemben? Če me ne bi zadržal, bi se odpeljal naravnost na Okrešelj. Še vedno redno hodi v gozd. V njem si podaljšuje življenje; gozd daje življenje. V 69. letu starosti je preplezal Dolgo nemško smer v Severni triglavski steni. Potemtakem imam na voljo še veliko let, da jo sam zlezem… Njegov zadnji hrib je bil Blegoš. In naslednji dan je Blegoš moja najbolj verjetna izbira.
 
Koča na BlegošuNeposreden stik s pomladjo. Med vožnjo skozi krepko verne kraje med Horjulom in Hotavljami se je pomlad videlo, čutilo in vonjalo. Oživeli so travniki, svetlo so pozelenela drevesa. Tudi ceste so bile žive, od kolesarjev. Pot se je začela ob večji vodi globoko pod goro. Med lazenjem po travi proti robu grabna sem bil odločen – klopov ne potrebujem, prav res ne. In jih nisem dobil. Višje sem slonel na mladi bukvici in občudoval živahen potoček. Kotalil je klokotajočo vodo čez raznobarvno kamenje. Začutil sem, kako je nekaj padlo na rame in še na podlaket. Pogledala sva se iz oči v oči. Na kocinah je stal rahlo privzdignjen. Sem rekel, da te ne rabim! Nisem ga zdrobil, kot ponavadi; naj živi. Ostra sapa po sveži in krepki zelenjavi je klopa odpihnila v svetlorjavo listje lanske jeseni. Do Jelencev sem prišel že prepoten.
 
 Od koče na Blegošu proti vrhu Pod Blegošem. Bil sem oblečen po zadnji modi - spodaj v svetlejše zelenkaste hlače in zgoraj v sinje modro majico – v barvah neba nad ozelenelim drevjem. Koča na Blegošu je že oživela, pravkar so jo odprli za stalno. Privoščil sem si zeliščni napitek rdečkaste barve, ki pa ni bil kak čaj. Do vrha se je sonce po malem skrivalo za nizkim oblakom. Navzdol me je drobna potka zapeljala stran od smeri Prve ravni, med živo rdeče cvetove teloha, nad svetle gozdne jase mešanega gozda. Na koncu dneva, pri razpotju, sta me presenetila dva sapo loveča. Njiju bo presenetila noč; bila sta brez baterije. Nisem pričakoval, da bo potop proti Hotavljam tako strm. Pri Likarjevih me je lovil zadnji mrak. Na vratih domačih sem dvakrat vprašal, kje začne kolovoz dol v Volako, v dolinico Volaščice. Obakrat me je družinski obisk prepričeval, da me dol pelje. Večer na kmetiji pod Blegošem je bil prijeten.
 
 V Krmi, med jutranjim povratkom; odsev Vernarja Spodnjeidrijčan. Na petek sem se že vozil proti morju. Med klepetom sem zvišal jakost radia. Govorili so o alpinizmu. Avtostoparja je zanimalo: »Se spomnite nesreče na Mangrtu pred enim letom?« Seveda sem se. Bila je to žalostna zgodba. »Eden je bil dolga leta moj sošolec. Že na osnovni, kasneje na srednji in še prvi letnik strojne.« Pozabil sem ga vprašati, če sta bila dobra prijatelja. Še sam ne vem, zakaj sem omenil, da sem bil tisti dan na Snežniku in da vreme čez dan še ni bilo slabo. Svet je tako majhen – ali pa smo mi, ljudje v njem tako veliki! Ko sva se poslovila na odcepu za Logatec, sem imel občutek, kot bi se od nekod že poznala.
 
 V Krmi Prva srečanja. Spet četrtek, spet slaba napoved, spet nisem imel volje za v gore. Končal sem vožnjo v znani, to zimo takorekoč domači dolini. Ko sem se pred mostom čez Savo vprašal, ali naj s seboj vzamem tudi cepin in dereze, je po vetrobranskem steklu poškropilo iz visokega in črnega oblaka nad Jerebikovcem. Čigav je bil odgovor na moje vprašanje? Takoj na prvih korakih sem začutil utrujenost in suhost v ustih. Bilo mi je prav, da sem odvečno opremo pustil v prtljažniku avta. Prvega sestopajočega sem srečal že po nekaj korakih. Po drži in koraku je bil videti alpinist. Na obrazu ni bilo videti dobre volje ali kakega zadovoljstva po opravljeni turi. Od blizu sem ugibal, ali je to zaradi mobilnega telefona. Držal ga je kar najbolj od sebe, med tem ko je iz njega vrelo besedje.
 
 Nad Kredarico, oblak nad dolino Vrat Sredi še zasnežene doline. Človek božji, ni dobro hoditi s prižganim telefonom! Bog gotovo nima mobilnega telefona. Naslednja dva sestopajoča sta se rada zapletla v klepet. Eden je bil zelo zadovoljen in drugi je bil čisto na vrhu. Čas nam je postal nepomemben. Med navadnimi besedami smo izmenjevali občutke z gora. Tretje srečanje je bilo s smučarskim parom. Čutilo se je, da sta imela zelo naporno turno smučarsko turo. Teža nahrbtnikov jima je preprečevala, da bi stekel daljši pogovor o vtisih z gora. V prehodu čez skale pod Arhovo glavo sem srečal še dva. Po številu avtomobilov bi moral biti zadnji par. Pričakal sem ju s trditvijo: »Gotovo sta predzadnja.« Fant je bil nenarejeno prijazen. Malo je z glavo zanihal po diagonali, nekakšno zanikanje. Dodatno je pogledal še navzgor in končno ugotovil: »Po mojem sva kar zadnja.«
 
 Gorski vodnik s Portugalcem Pripravnik. Imel je nevsiljiv in prijazen ton. »Sprva sem tudi sam tako mislil. Potem pa sem prišel do zaključka, da bom jaz zadnji.« Takrat sem bil prepričan, da sestopim še isti dan. A se je zvečer izkazalo, da je imel prav on… S hriba je vlekel prijetno hladen veter. »Zjutraj je bilo tu strašno vroče, brez sapice.« »Sta planinca ali gornika?« Spet je tehtal besede. »Gorski vodnik, on je…« »Aha, gorski vodniki so ponavadi modro tiho,« sem se obrnil na drugega, ki je sede spremljal pogovor. »Ne razumem.« »Ne, jaz sem. Pravzaprav sem še pripravnik.« O, štala, prej sem razumel narobe! Lahko bi vedel, po njegovem lahkotnem gibanju. Nikomur se ni mudilo. Pogovor, malo o vremenu, nekaj o razmerah, gori in njenih dolinah, je bil prijeten. Čutiti je bilo notranje zadovoljstvo nad opravljeno turo. Gorsko vodništvo je delo, za katerega bi zlahka rekel, da se večinoma opravlja z ljubeznijo do gora in do vodenja.
 
 Jutranji oblak ob Vrhu Snežne konte Sam med oblaki. Spet sem bil sam s seboj in z gorami. Kot običajno sem na travah nad gozdno mejo izgubil dolinsko utrujenost. Na tem zelenem, odprtem in širnem področju se mi običajno vsaj malo napolnijo akumulatorji. Obzorje se je začelo širiti in odpirati proti golim goram. Spomnil sem se na Toma in na njegove samotne podvige. Zakaj sam? Tudi iz njegove knjige Sam nisem znal tega razbrati. Za egipčanske piramide se ve, da stojijo. Znanstveniki se leta in leta trudijo pojasniti, kako so jih postavili. Nihče pa tega še ni poskusil dokazati v praksi. Pri Tomu je ravno nasprotno. Veliko ljudi se je vztrajno trudilo dokazovati, da nikakor ni stal na Lhotseju. In ostal je sam… Kaj bi oni imeli od tega, če bi jim svoje uspelo dokazati? Bodo zato sami kaj boljši? Zakaj ne gredo dokazat na sam Lhotse, tako da ga zlezejo sami?
 
 Vrh Snežne konte, vmesni vrh Vmesni vrhovi. Položnega terena je bilo konec. Ves kisik se je preusmeril v mišice nog, glava si je vzela dopust. Večinoma sem želel stopiti na vrhove, ki so znani in cenjeni. Šele kasneje so prišli na vrsto drugi. Malo stran poti je stal en tak nepomemben, na katerega še nisem stopil. Kot bi bila močno prehojena pot, po kateri sem hodil, utrujena, teren od ljudi že izčrpan. Tistih nekaj korakov na Vrh Snežne konte je bilo zato drugačnih, osvežujočih. Manj znani vrhovi in položaji znajo biti prijetni na drugačen način. Nepričakovanega uspeha ni lahko prikazati, ko so po sredi občutki. Del obzorja je zakrivala masivna gora, čez katero so se nenehno zlivali hitro tekoči oblaki. Lažje sem stopil v zadnjo strmino. V kapeli sem iz prvega vpisa prebral, kdo je pravkar odkidal njen vhod. Predhodni vpis je bil celo na moj rojstni dan. Cilj je bil dosežen. Bil sem zadovoljen. Nič mi ni manjkalo.
 
 Vrhovi oblakov in vrh Malega Triglava Stari znanci. Niso se zmenili za moje razlage, kako zelo sem utrujen, da sem bil zmatran že prvi gorski korak. Da nisem mislil na vrh, s seboj nisem vzel zimske opreme. Ni jim bilo vseeno, ali pridem ali ne pridem na vrh. Ponudili so mi svoje železje. Zadnji ne sem si prihranil za kasneje, a ga na koncu nisem mogel izreči. Počasi sem stopil na krepko zbrcano in strmo gaz. Bližje, kot sem bil vrhu, bolj se je širilo obzorje, večji sem imel občutek svobode duha. Istočasno se je telesu zmanjševala svoboda gibanja. Na vrhu je bilo najmanj manevrskega prostora, telo je bilo kar najbolj omejeno. Moral sem počasi sestopati, mrak mi je prihajal nasproti. V koči so stari znanci vedeli celo to, da bom šel naslednje jutro z gore naravnost v službo.
 
 Zadaj Draška vrhova, spredaj Vrh Snežne konte, vmes veliko oblakov... Zgodbica za domače. Pripoved o zadnjem izletu sem zaključil takole: »Dovolj imam visokih gora, dovolj imam južnega snega. V visokogorje bom šel šele takrat, ko bo skopnel sneg.« Naslednji četrtek bi moral biti na morju. Pa so ponovno napovedali slabo vreme. Tako se zadnja gorska zgodba še ni zaključila. Nekatere stvari je bilo potrebno ponoviti, osvežiti. Narediti vse še enkrat isto v malo drugačnih razmerah. Biti z isto goro. V bistvu nisem znal drugam, kot v znano dolino. Gorski znanec Igor tudi zavije sem, kadar nima ideje za kak drug cilj. (Nikoli nisva šla skupaj na turo, sva pa velikokrat obiskala taisto goro, torej bi se preko nje lahko poznala.) Gorá se s ceste ni videlo, skrile so jih svetli oblaki.
 
 Škrlatica Tujci. Ob napovedanih padavinah na parkirišču nisem pričakoval avtomobilov. Eden je le bil. Med preoblačenjem je četverico Čehov zanimalo, koliko časa se potrebuje do koče. Videti so bili imuni na vremenske napovedi. »Tisoč petsto metrov je višinske razlike,« pa izračunajte… Kot vedno sem med pomenkom v tujem jeziku govoril tudi z rokami. Ponovili so vprašanje. Zanimalo me je, koliko imajo kondicije. Za njihov »treking professional« sem jim dal na voljo dobre tri ure. (Ko sem se naslednje jutro vrnil z gora, se še vedno niso premaknili nikamor in so sede spali v avtu.) V znanem in povsem kopnem gozdu sem se zavedel, da sem hodil malo hitreje kot ponavadi. Močan šum izvirajoče vode je bukovje s pridobljeno višino hitro dušilo.
 
 Razor za oblaki in za pobočjem Triglava Poznajo me. Gore niso obetale tako slabega vremena, kot so ga prej doline. Prišel sem v vmesni svet obsežnih oblakov. Pri zvonu sem klical, kako se imajo v koči. »A si pri kapelici?« Janez se ni dal presenetiti, vedel je! »Radu sem po telefonu pravil, da mislim do ponedeljka priti še enkrat sem gor. Odgovoril je, da imam na voljo le nekaj dni. In da je danes že itak prepozno.« Vedela sta, da bom odšel. Na samo sredo gornjih oblakov. Bil sem na prekrasni predstavi različnih oblačnih skupin. Mehkoba svetlobe je sveže zapadlemu pomladanskemu snegu dodajala nedorečenost. V višinah me je precej upočasnila, tako da sem nehote ujel turkizne odtenke večernega neba. Enega samega koraka nisem pohitel, ko sva se z nočjo bližala koči. Na nekaterih mestih sem si brez vidnega razloga zaželel še dodatno pazljivost. In spet sem se vrnil v dobro družbo. Pred jutranjim sestopom v službo sem prišel prespat visoko pod goro.
 
Iztok Snoj
eXTReMe Tracker