Franci Savenc 16.06.2008 07:30 4055 0

Ignazio Piussi (1935 – 2008)

Peter Podgornik: V soboto, 14. junija 2008, smo se s furlansko hribovsko pesmijo Stelutis alpinis in vlažnih oči v vasici Salet sredi Reklanske doline za vedno poslovili od Ignazija Piussija, pastirja, divjega lovca, rudarja, gozdarja, alpinista, vsestranskega športnika ter raziskovalca in večnega sanjača.

Rodil se je 22. aprila 1935 kot deseti otrok v mali vasici Pezzeit v ozki reklanski dolini objeti z visokimi gorami in malo možnostmi za dobro življenje. Njegov prastari oče Giusepe Piussi je bil lovec in prvi gorski vodnik v dolini, tradicijo je nadaljeval stari oče, njegov stric Osvaldo Pesamosca pa je bil eden od vodnikov Juliusu Kugyju.

Bitka za preživetje je številno družino selila po dolini navzgor v malo vasico Piani di la`, po končani vojni pa vse do Trbiža, kjer se je družina začela preživljati z kmetijstvom in živinorejo.
Ignazio je skupaj z svojimi brati in sestrami že zelo mlad delal kot pastir na sočnih pašnikih Montaža in Viša. Visoka trda šola življenja v naravi ga je naredila v samostojnega in svojeglavega mladeniča, ki si je poleg stalnega dela poiskal zadovoljstvo v različnih športih. V letih, ki so sledila je bil odličen smučarski tekač in prvak Italije v smučarskih skokih. Med služenjem vojaškega roka je kot odličen biatlonec zasedal zavidljive uspehe na svetovnem nivoju in prišel do spoznanja, da si lahko kot dober športnik odpre vrata v širni svet.

V začetku petdesetih let je delal v rabeljskem rudniku, kjer je spoznal mlade alpiniste (brata Perissutti, Bulfon, Giacomuzzi …), ki so zelo hitro odkrili njegov izreden talent za plezanje in gibanje v naravi. Tako se je za mladega Ignazija začela strma in hitra pot v svet alpinizma.
V tistem času so v Rablju ustanovili prvo postajo gorske reševalne službe v Furlaniji, poleg reševanj planincev so največkrat pomagali tedanjim pribežnikom, ki so iz vzhodnih dežel bežali v lepšo prihodnost, dostikrat kar preko ostenja Mangarta. Že takrat so v Rablju napravili umetno steno, kjer so mladci zagnano trenirali.

Kot plezalci so bili zelo aktivni na območju Montaža, Viša, Mangarta, Kanina … Njihovi največji dosežki pa so bile nove smeri v severnih ostenjih Malega Koritniškega Mangarta in Vevnice.
Leta 1956 so v treh dneh opravili prvo zimsko prečenje grebenov gora nad Belopeškimi jezeri. Z skopo opremo za plezanje in bivakiranje so zaviti v rjuhe in italijansko zastavo (sposojeno v koči Zacchi) preživeli dve zelo mrzle noči na izpostavljenih grebenih.

Piussi je skupaj z svojimi kolegi kmalu pogledal preko domače ograje, v Cima Scotoni so opravili prvo ponovitev slavne Lacedelijeve smeri in še veliko drugih pomembnih plezalnih vzponov.
Kmalu se je navezal na vrv z G. Radaelijem z katerim sta v južni steni Torre Trieste v petih dneh preplezala zelo težko novo smer v najbolj previsnem osrednjem delu stene.
V skupini Mont Blanca je v navezi z Pierom Julienom in še nekaterimi vodilnimi francoskimi alpinisti sodeloval pri dokončanju smeri v osrednjem Freneyskem stebru.
S T. Hibelerjem in G. Radealijem so pozimi leta 1963 v osmih dneh opravili zelo zahtevno zimsko ponovitev smeri Soleder-Lettenbauer v steni Civette. Še isto leto so skupaj z kolegi iz Rablja kar nekajkrat poskusili v severni steni Eigerja, vedno jih je odbilo slabo vreme.

Piussi je nesebično pomagal ob tragediji ko se je leta1964 porušil del gore v jezero Vajont blizu Longarona. Takrat se je preselil v Pieve di Cadore in se še bolj posvetil plezanju. V tistem času je sodil v sam vrh svetovnega alpinizma, istočasno pa tekmoval še v bobu, kjer je dosegal dobre uspehe.
Leta 1965 so z francoskim plezalcem Pierom Mazojem in kolegom Robertom Sorgatom iz Beluna splezali težko novo smer – Via del Miracolo - v steni Civette, kjer se jim je podrl ogromen skalni stolp in so le po srečnem naključju ostali živi.
Že naslednje leto je z starimi kolegi iz Rablja preplezal izredno zahtevno novo smer v Cima su Alto.

Parkrat je kot vsestransko uporaben sodeloval na raziskovalnih odpravah na Antarktiki, kjer je ob eni od prilik z minimalno opremo in skopo pomočjo povečini sam splezal na več kot deset novih vrhov.
Dvakrat se je udeležil odprav v Himalajo. Zadnja je bila leta 1975 pod vodstvom še sedaj vitalnega Ricarda Cassina v južno steno Lotseja, ko jim je plaz uničil bazni tabor in so potem zaman poskušali v steni Nupceja.

Ko se je bližal petdesetim letom in je počasi zaključeval svojo bogato plezalno aktivnost in se je postopoma preko Vidma in Tricezima spet vrnil v rodno Relkansko dolino, kjer je v vasici Plan di la` obnovil družinsko hišo.

V svojem bogatem življenjskem potovanju je počel marsikaj, zadnja poletja je preživljal na planini Krajni Dol pod Nevejskim sedlom, kjer je imel urejen skromen kmečki turizem.

Spoznala sva se pred mnogimi leti, in hitro našla skupen jezik. Brez, da bi ga prosil mi je pomagal pri eni od odprav. Še najlepše pa je bilo, ko smo se včasih dobili ter ob polenti na furlanski način in kozarcu črnega obujali spomine ter naglas sanjali skupne sanje v objemu gora, kjer je začel in zaključil bogato življenjsko potovanje.

Peter Podgornik
Šempeter,15. junija 2008