Fran Erjavec, Domače in tuje živali v podobah, Svizec ali marmotica: hribovcem vremenski prerok; če ob lepem, sončnem vremenu svizcev ni zunaj, ljudje vedo, da bo drug dan dež.
Elvis Žagar, Alpski svizec (marmota marmota): najprej naseljen v Julijce, zatem tudi v Karavanke in Kamniško-Savinjske Alpe.
Drznima skakačema, kozorogu in divji kozi, dela po mrzlih goličavah družbo prijazen in miroljuben glodavec, malo večji od domačega zajca. Imenujemo ga svizec ali marmotica.
Svizec je kratke, debele glave, kratkega vratu, debelega, okornega in nerodnega trupa na nizkih nogah. Ohlapna koža mahedra okoli njega in potrebušnica se mu vleče po tleh. Noge postavlja široko narazen, zato se gredoč ziblje kakor raca, kadar pa je treba bežati, prav hitro pobira široke stopinje.
Svizci najraje prebivajo blizu ledenikov na kaki suhi ledini, ki jo obdaja strmo pečevje. Na ustreznem kraju si izkopljejo globoko jamo, do katere vodi več prav ozkih in skritih vhodov. V vsaki jami navadno živi en par s svojo rodovino. Zjutraj o prvem svitu se najprej prikažejo stari previdno iz luknje, vlečejo na ušesa in bistro gledajo okoli sebe. Če je vse tiho in mirno, se začno umivati in lizati sedeč na zadnjih nogah, potem gredo na pašo, vendar nikoli ne predaleč od stanovanja. Toda tudi na paši nimajo miru, vsak čas ta ali oni sede na zadnji nogi in se skrbno ozira po okolici. Potem pridejo iz luknje tudi mladi; nekaj časa prav hitro mulijo travo, potem se malo poigrajo, se vlečejo in prekucujejo, se gredo spet past, nazadnje pa se starimi vred uležejo na sonce, kar jim najbolj godi. Pijejo redkokdaj, ampak takrat se do sitega nažlampajo, pijejo pa cmokaj in zraven vzdigujejo glave kakor kokoši. Kadar kak svizec opazi kaj sumljivega, zabrlizgne, da se razlega po pečevju, vsi drugi brlizgajo za njim in hipoma je vsa družba pod zemljo. Tega dne zlepa ne bo prišla iz svojih lukenj. Ob grdem vremenu se ne pokažejo iz hiše in bržkone že naprej čutijo spremembo vremena. Zato so svizci hribovcem vremenski preroki; če ob lepem, sončnem vremenu svizcev ni zunaj, ljudje vedo, da bo drug dan dež.
Niže od majhnega poletnega stanovanja si družba izkoplje veliko zimsko stanovanje po več sežnjev globoko pod zemljo. Po dolgem ozkem rovu se pride v hišo, ki je prav prostorna in podobna krušni peči. Po kratkem poletju se bliža dolga zima, svizci si začno postiljati mehko posteljo, zunaj namreč suše travo in jo potem v gobcu nosijo v hišo; v enem samem stanovanju je včasih toliko sena, da ga en mož ne bi mogel naenkrat odnesti. Preden gredo spat, zadelajo vrata prstjo, kamenjem in senom potem se vsa rodovina - včasih 15 glav - uleže na pripravljeno toplo posteljo. V svitek zviti svizci kmalu otrpnejo in potem spe po 8, v hudih zimah in v večjih višavah včasih tudi po 10 mesecev. Spomladi, pravzaprav poleti, ko začne sneg nad njimi kopneti, se prebude, odpro zapehana vrata ter šibki in mršavi tavajo ven, iskat si živeža.
Zaradi mesa, masti in rjavega kožuha hribovci jeseni radi zalezujejo plašno žival. Streljati je skoraj ni mogoče, ker je zelo previdna in boječa, torej jo raje love v stave in pasti ali pa jih jeseni, ko so šle spat, izkopljejo iz zemlje. Oparjeno in prekajeno (prevojeno) svižčevo meso je prav dobro in posebno bolnikom in otročnicam dobro tekne, mast pa je hribovcem domače zdravilo v številnih boleznih.
Samica ima poleti 2 - 4 mlade, ki potem do drugega leta ostanejo pri njej. Revni Savojci zalezujejo posebno mlade svizce, ker se hitro privadijo človeka, ga ubogajo in se nauče majhne mojstrije, na primer hoditi ob palici po dveh nogah, plesati in plezati. Ko je svizec izučen, ga da Savojec svojemu malemu sinku, da gre z živalco po svetu, kažoč jo ljudem za majhen dar. Kadar svizec je, se usede na zadnji nogi, s prednjima pa drži in nosi v usta živež, kakor sorodna veverica; tudi mleko rad pije. V gorki hiši pozimi ne zaspi, v mrzli pa.
Svizec se nahaja v švicarskih in tirolskih Alpah, na Pirenejih in Karpatih, na naših gorah ga ni.
Slovenskej mladini v poduk in kratek čas popisal Fran Erjavec, V Celovcu natisnil H. Mercy, 1868;
Mladinska knjiga, Ljubljana 1995
Alpski svizec (marmota marmota)
Rod svizcev je precej številen, največ vrst živi v Severni Ameriki in Aziji, Evropo pa naseljujeta dve vrsti, in sicer alpski ter stepski svizec, ki v živi pri Črnem morju. Alpski svizci živijo v skalnatih predelih Alp in Krpatov na nadmorski višini 1500 - 3000 m. Pred zadnjo poledenitvijo so bili razširjeni širom po Sloveniji, o čemer pričajo pogoste najdbe okostij, zaradi ledene dobe pa so iz naših Alp izginili. Obdržali so se le v Zahodnih Alpah, od koder izvirajo tudi naši današnji svizci, ki so bili k nam uspešno naseljeni pred dobrimi štiridesetimi leti in sicer najprej v Julijce, kjer so še danes najštevilčnejši. Naselili so jih tudi v Karavanke in Kamniško-Savinjske Alpe.
Svizci so sorodniki veverice. Zrastejo do 70 cm, rep pa meri okoli 15 cm. Tehtajo od tri pa do osem kilogramov, kar je odvisno predvsem od letnega časa. Telo je čokato in robustno. Noge so kratke, na prstih pa imajo močne kremplje, ki jim še kako prav pridejo pri kopanju rovov. Dlaka je rjavkasta in kratka. Po zgornji strani so nekoliko temnejši, posebej še okrog glave. Samica je breja 33-34 dni in skoti v enem leglu 2 - 4 mladiče, včasih celo 7. Ob rojstvu so mladiči slepi, spregledajo šele po 1 mesecu.
Svizci so dnevne živali, ki živijo v nekakšnih družinskih skupnostih, le-te pa sestavljajo kolonijo do največ 12 osebkov. Najraje naselijo južna pobočja alpskih pašnikov in travnikov nad gozdno mejo. Pomembna so tudi tla, saj mora biti dovolj prsti, da si vanjo lahko izkopljejo mrežo rovov. Vhod v glavni rov je običajno pod kakšno skalo, svež rov pa prepoznamo po sveže izkopani zemlji. Rovov je več, le eden pa je glavni, v tem družina tudi prezimi. Ostali rovi so poletni, kjer svizci preživijo noči ali pa se v njih skrivajo pred plenilci. Tam, kjer je veliko skal in naravnih razpok, se svizci, namesto da bi kopali poletne rove, zadržujejo tudi med njimi. Ob vhodu v njihovo domovanje vedno straži eden od članov skupine, pripravljen da z žvižgom opozori ostale na nevarnost. Med sabo se sporazumevajo z žvižgi, torej zvočno, in s pomočjo vonjav. Iz žlez, ki jih imajo ob straneh glave na licih, izločajo posebne izločke, ki jih nanašajo na obrobne dele svojega območja, ter na ta način obveščajo sovrstnike o zasedenosti območja. Njihova najhujša sovražnika v Alpah sta lisica in planinski orel.
Večji del dneva preživijo v iskanju hrane, kar še posebej velja za jesenski čas, ko si nabirajo zalogo za dolgo zimo. So rastlinojedi. Na dan potrebujejo preko kilograma različnih trav in zelišč. Oktobra ali novembra se odpravijo k dolgotrajnem zimskem spancu (do pol leta). Vhod dobro zatesnijo z zemljo in travo. Vendar ne spijo povsem trdno, ampak se med spanjem tudi zbujajo, da izločijo izločke, ki so se nabrali v telesu. V času zimskega spanja (hibernacije) se jim močno zmanjšajo življenjske funkcije: telesna temperatura se jim zniža na okoli 5 °C, srce bije le še trikrat na minuto, število vdihljajev pade na enega do štiri v minuti. Če pade temperatura pod 4 °C, se zbudijo in povečajo porabo rezervne hrane v obliki podkožne tolšče. S svojo toploto ogrejejo brlog, da ne bi zmrznili. Njihova življenjska doba je največ 20 let v idealnih pogojih.
Svizci so zelo plahe živali. Kakor hitro opazijo morebitno nevarnost, se oglasijo s piski in če se nevarnost, recimo človek, še bolj približa, se urno poskrijejo v svojih rovih. Niso pa povsod tako plašni: ob poteh z veliko obiskovalci in ob obleganih kočah znajo biti precej zaupljivi. Dokaj enostavno jih lahko opazujemo na Mangartskem sedlu: poiščemo primerno pobočje in opazujemo oziroma poslušamo, od kod prihajajo predirljivi žvižgi.
Objavljeno: bovec.skavt.net/klan/svizec