Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Olševa (1929 m)

11.06.2008

 

 

Mitja Košir

 

 

 

 

 


 

 

 Arhiv: Kjer tišina šepeta

četrtek, 12. junij 2008, ob 05:30, Franci Savenc, ogledov: 8684

Dnevnik, Kjer tišina šepeta - Mitja Košir: Dolgemu, od zahoda do vzhoda raztegnjenemu, grbastemu hrbtu podobna karavanška gora, ki je našla svoje vzvišeno mesto med Peco na severu in Raduho na jugu,

... je vznemirljiva spodbujevalka vsakršne domišljije, naj bo tiste gorniške v vseh njenih razsežnostih, ali pa one, ki sega v globoko, sivo davnino, torej zgodovinske. Verjamem, da ga ni gorniškega srca, ki bi ne vztrepetalo ob misli, da gre za goro, ki visokostno vlada nad tremi globokimi dolinami, nad koroškim Remšenikom (Avstrija), prav tako koroško Koprivno na naši strani in nad Zgornjo Savinjsko dolino tam, kjer se le-ta že pretaka v Logarsko dolino, nad Solčavo torej. Predvsem pa iz dolgega grebena naše gore kipijo v nebo vsaj trije izraziti in postavni vrhovi, ki jim po razglednem veličastju ni para daleč na okrog. Nedrja te gore globoko zaznamuje tudi zgodovinska razsežnost, segajoča v sivo pradavnino, kakršnih je le malo na naših tleh. Seveda gre za znamenito Potočko zijalko, dobrih sto metrov dolg kraški rov, v katerem so arheologi pod vodstvom Srečka Brodarja davnega leta 1928 (raziskovanje je trajalo do leta 1935) našli ostanke ledenodobnega človeka (kosti, koščeno in kremenasto orodje) in okostja jamskega medveda. Ime ima zijalka po kmetu Potočniku, posestniku tega dela pogorja.

Olševa (1929 m)

 

Prostrana Olševa z Raduhe. Foto: Mitja Košir

Domači ljudje tam naokrog ji rečejo ’ouvševa’, po drevesu jelši, ki se v krajevnem besednjaku sliši kot ’jeuša’, in tudi imena domačij na južnem pobočju, ki je daleč najbolj poseljeno in ki dajejo imena pogorja tam naokrog, so istega pogovornega izvora (velikemu posestvu Olševnik se po domače reče  ’ouševni’). In prav od tod, s tega južnega, najbolj poseljenega vznožja naše gore, s Podolševe, ki pa še vedno leži visoko nad Savinjo in Solčavo, se na Olševo vzpne dvoje najpogosteje izbranih poti. Tista od Koče pod Olševo (1232 m) pri Sv. Duhu, mimo Rogarjeve kmetije in znamenite Potočke zijalke na zahodni vrh Obel kamen (1921 m) ali pa neposredno na glavni vrh Govco, lepo, zanimivo in razgledno, čeprav veliko dlje, pa je na Govco stopiti po dolgem vzhodnem grebenu s Spodnjega Slemena (1254 m) prek Robnikovega, Lepega in Gladkega vrha. To visoko potovanje nad terasasto Podolševo nas ves čas vodi nad izjemno kultivirano visokogorsko krajino, segajočo od naše najvišje ležeče kmetije Bukovnik pod Raduho na vzhodu, mimo Prodnika, Potočnika, Rogarja, tja do Klemenška, Perka in Matka nad Matkovim kotom na zahodu.

Južni pristopniki hodimo na Olševo mimo Potočke zijalke, ki ji je, sicer vznemirljivemu naravnemu pojavu, vdihnil pomembnost človek s svojo, v skrivnostne tančice pradavne preteklosti ovito prisotnostjo, tisti pa, ki se bo na našo goro podal z zahoda, iz Remšenika, se bo soočil z veličastno naravno zgradbo, ki ji Korošci pravijo Vrata. Gre za tri velika naravna okna v skalnem rebru, ki kot mogočen steber podpira severozahodno pobočje gore, rastoče iz zatrepa doline prav do vrha Oblega kamna. Tudi s severa, iz Koprivne, je priporočljivo stopiti Olševi v goste, najbolje mimo Puca, Šumeva in Sv. Jakoba na Robnikov vrh in od tam po že prej omenjeni poti na Govco.

Najpomembnejša in najbolj gorniško vznemirljiva pa seveda ostajata vzpona s Podolševe, od Sv. Duha in iz Remšenika, od domačije pri Papežu. Oba vzpona že sodita med resnejše podvige. Pot s Podolševe in mimo Potočke zijalke je sicer lepo speljana, vendar se prav nad zijalko soočimo s strmo skalno stopnjo, ki jo zmoremo s pomočjo brezhibnih varoval, zgoraj pod Oblim kamnom in Govco pa hodimo po strmih travnatih vesinah, ki v mokrem, ledu ali snegu terjajo zvrhano mero previdnosti in znanja. Pot iz Remšenika je še zahtevnejša, saj je daljša in napornejša od one z juga in tudi zavarovani del skozi Vrata daljši in bolj izpostavljen. A to ne mara biti opozorilo manj veščim, ampak povabilo vsem v ta vznemirljivo lep svet razgledov po obzorjih zdajšnjih in davno minulih prostranstev.

Več o Olševi in njeni soseščini preberite v knjigah Stanka Klinarja 55 krat Karavanke (PZS, 2005) ter Irene Mušič in Vladimirja Habjana Karavanke (Sidarta, 2007).

Mitja Košir
eXTReMe Tracker