Franci Savenc
Dušan Jelinčič
Dušan Jelinčič
KAM GRE VETER, KO NE PIHA
© Za to izdajo: Založba Litera, 2007.
© Za besedilo: Dušan Jelinčič
Knjižna zbirka PIRAMIDA
Urednik Robert Titan Felbc
Tehnično uredil Matjaž Železnik
Motiv na naslovnici Sabina Sinko
831.163.6-31
ISBN 978-961-6604-43-7
COBISS.SI-ID 60237825
Izdajatelj Študentska založba Litera Maribor 2007
Za založbo Orlando Uršič
Tisk Invidia, d.o.o.
Naklada 600 izvodov
Knjižni program Študentske založbe Litera subvencionirata Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije in Mestna občina Maribor.
Trde platnice, 13,5 cm x 20,5 cm, 333 strani ... maloprodajna cena 16,30 EUR
Avtor je pred kratkim nekje zapisal: Zelo sem zadovoljen z njo. Je moja najdaljša knjiga, morda pa celo tudi najboljša. V času,ko se ne piše več "pravih" alpinističnih knjig, sem kar ponosen, da sem si 'upal' to napisati in izdati v pomembni založbi.
[...] Že jutri ... Kako se je danes poenostavilo plezanje v Himalaji. Nekoč so morali odpravarji izgubljati dolge dneve v tropski vročini vrvečih mest za reševanje birokratskih zadev, nakupovanje hrane, novačenje nosačev, iskanje prevoza in opravljanje vseh mogočih drobnih sitnih opravil, danes pa za to skrbijo posebne agencije. Himalajske, jih imenujejo ... Tako smo le pred nekaj dnevi prileteli v Islamabad, tam ostali dva dni, toliko da smo si pripravili opremo in si bežno ogledali prestolnico in bližnji Ravalpindi, in že smo brzeli po znameniti cesti Karakorum Highway in iz udobnega avtobusa zrli v deroči Ind. Z nami so bili trekingaši, v glavnem znanci naše udarne naveze, Nives, Roman in Luce, ki načrtuje osvojitev treh osemtisočakov, in sicer Gašerbruma 1, Gašerbruma 2 ter Broad Peaka v čim krajšem času. Ta trbiška naveza je v samem svetovnem vrhu himalajskega alpinizma, ostali člani odprave pa bomo skušali opraviti čim več, pač vsak po svojih močeh. Moj cilj je harmonična piramida bleščeče gore Gašerbrum 2 in nadvse srečen bom, če ga bom uresničil.
A kdo me je premamil, da sem se po trinajstih letih, ko sem naskakoval Everest, spravil na to sanjsko pot? Naključje obrača svet, čeprav je tudi res, da me je že dalj časa navdajala želja, da bi se ponovno podal v Himalajo, saj sem čutil, da se v tistih daljnih obzorjih Še nisem povsem izživel. Streha sveta mi je pustila priokus nadležnega nezadovoljstva, za katerega sem čutil, da se bo razblinil le, ko bom ponovno gledal svet z najvišje točke kake himalajske špice.
In še nekaj drugega je. Alpinizem je hvaležna dejavnost za tistega, ki se nahaja na razpotju, pač kateremkoli. Pri njem ni potrebno iskati metafor, ker že sam predstavlja metaforo. Drobno metaforo, ki je tako vsakdanja, da je v svoji enostavnosti večkrat prikrita in s svojo zdravo pametjo celo banalna, ko pa pravi, da se le s trdno voljo, odgovornim pristopom in nečloveškim naporom prebiješ vse višje. In v tem primeru je ta višje čisto fizično višje, brez prispodob. V stvarnosti našega planeta pa ni nič višjega od Himalaje ... Cilja za moje stremljenje mi tako ni bilo treba iskati, ker sem pot že poznal. Jasno mi bo marsikdo oporekal, daje poti toliko, kolikor je ljudi na svetu, in temu lahko le pritegnem, maratonec pa bo pravilno pristavil, da je tudi v njegovi dejavnosti napor vseobsegajoč in odločilen. Napor, ki se bliža fizičnemu trpljenju, ko veš, da ko ne moreš več, si šele na začetku. Vse res, vse res, a alpinizem ima v sebi še sestavino divjega potovanja, drezanja v neznano in predvsem bližine roba, na robu pa je vse izostreno, a tudi jasnejše, predvsem dogajanje v človekovi duši, saj razmišljaš treznejše in prodornejše. Zato pa, ko sem nekega dne v domači udobnosti naposled spoznal, da se spet vrtim v krogu in da se v svojem iskanju vračam na izhodišče, sem slutil, da se mora nekaj zgoditi, kar bo sprožilo očiščujoči sunek.
In res. Ko sta Tržačana Sandra in Marco lani stopila na teme osemtisočaka Co Oja, jima je vse mesto pelo hvalnico, časopisi pa posvečali cele strani, da je končno neki Tržačan preplezal himalajski očak To me ni posebno motilo, saj nisem polnih šestnajst let prej osvojil Broad Peaka zato, da bi bil prvi v Trstu in celo v deželi Furlaniji-Julijski krajini, ki je opravil ta podvig. Le nasmehnil sem se in na zadevo pozabil, dokler me nista sama 'prva Tržačana na osemtisočaku' povabila na njuno slavje, kjer bi ju moral tržaški župan nagraditi kot 'prva'. Kaj je zdaj to? Neobremenjen in dokaj radoveden sem prišel na slovesnost, Marco in Sandra pa sta me nenadejano poklicala na oder in me predstavila kot tistega, kije dejansko prvi v deželi preplezal osemtisočak. Buren aplavz je odplaknil zadah nekega žal v mestu še obstoječega mišljenja, da nekdo, ki se imenuje Dušan Jelinčič ne more biti v Trstu domačin, in če že je, ne more biti prvi v neki dejavnosti, ki jo imajo vsi za prestižno in simbolično, ker naj bi v očeh ljudi ponazarjala moč, pogum in tveganje. Poštena alpinista sta me potem še povabila v bližnjo gostilno, kjer so nas čakali trbiški alpinisti na delovnem 'sestanku', o katerem nisem imel pojma. Komaj sem se usedel za mizo, se je Marco z vrčkom piva v rokah obrnil k meni, me pomenljivo globoko pogledal v oči in mi nepričakovano vrgel: - Veš, zakaj smo tu? Z Romanom in Nives smo se zmenili, da gremo v Himalajo, na Gašerbrume in na Broad Peak. Bi šel z nami? Bilo je kot udarec v glavo ...