Matic Meglič in Andrej Erceg sta obiskala pogorje Mont Blanca in v treh dneh preplezala tri smeri.
Ko ima dan 25 ur in pol…
Naenkrat se znajdeva v Torinu. Hm, tole pa ne bo prav. Očitno sva se tako zaklepetala o hribih, da sem na avtocesti spregledal odcep za Aosto. Treba bo nazaj. V Courmayerju se spomniva, da sva pozabila vzeti čajne vrečke. Do zadnje gondole na Helbronner imava še dobro uro časa, vendar imava še cel kup dela z razvrščanjem opreme in s pakiranjem nahrbtnikov, trgovine pa so v Italiji v času »sieste« seveda zaprte. Zdaj je jasno, da bova nekaj dni namesto čaja pila toplo vodo. Med vožnjo s tremi gondolami do Punte Helbronner na južni strani Montblanškega masiva doživljava običajne poglede žičničarjev v stilu: »Poglej, spet eni revni Čehi, ki nimajo denarja za kočo«. Očitno so vajeni naivčkov s 30 kilogramskimi nahrbtniki, ki so tako težki, da jih komaj prestavljava iz ene gondole v drugo. Pozno popoldne začneva prečiti proti ostenju Mt. Blanc du Tacula, pod katerim nameravava za nekaj dni postaviti šotor. Še dobro, da sva si sposodila krplje (v Igluju so naju kar malo pisano gledali – krplje konec junija), saj je v prejšnjih dveh tednih padlo do 30cm svežega snega in poti še niso uhojene. Popoldanske meglice poskrbijo za nekaj težav z orientacijo. Zvečer imava šotor že postavljen tik pod Piramido Tacula in si kuhava "slastno" Šparovo pašto iz vrečke. Še dobro, da imava vsaj parmezan, da prekrijeva okus. Temu pa sledi seveda še umivanje zob, Andrej si jih celo pridno znitka! Noč je razmeroma topla, malo pod ničlo mora biti. Plezalski cilj za četrtek je Supercouloir v Mt. Blanc du Taculu, ena najbolj znanih lednih klasik v Chamonixu. Postreže z zgornjo peto stopnjo v ledu in skalnimi odstavki spodnje šeste stopnje. Za direktno vstopno varianto, ki je verjetno najlepši in tehnično najzahtevnejši del smeri, sva kakšen mesec ali dva prepozna: po dveh strmih raztežajih pada slap vode, tisto malo ledu, ki pa še vztraja v previsih, se čez dan podre in s truščem zgrmi pod steno.
Zjutraj tako poleg ledne opreme pripraviva še plezalke in skalno opremo za originalni vstop po desni. Da ne bi imela slabe vesti, gre Andrej pokukat pod direktni vstop. Kot se izkaže, ne bi imelo smislaV strmem snežnem žlebu se preobujem v plezalke in s slabim občutkom splezam prvi raztežaj skale. Kljub mojemu pametovanju, da bo težko takole splezal za mano, mi Andrej suvereno sledi z derezami. Naslednji raztežaj je precej težji, po prečki sledi strma zajeda z donečimi luskami. Fiksna vrv, ki je napeta v prvih dveh raztežajih, sicer načne estetski čut, vendar jo rade volje vpnem, ko se znajdem pod ključnim delom raztežaja. Še ena prečka na drobnih oprimkih in pa v levo viseča odprta zajeda me kar utrudita, še posebej, ko se skušam s hrbtom opreti vanjo, pa so mi v napoto čevlji za pasom in nahrbtnik. Spet se derem Andreju, naj že enkrat sname te dereze, pa spet brez resnih težav pripraska za mano po tistih gladkih ploščah. Sledi lahka prečka v vpadnico Superkuloarja. Plezalke zamenjam z derezami, v roke vzameva cepine. Andrej je na vrsti, da se loti ledu. 
Zjutraj sonce sije v kuloar, zato naletiva na čisto gnil led. Tolaživa se, da bo kmalu bolje, saj je levi del grape že v senci. Opazujem Andreja, ki napade ozek trak ledu, ki se očitno bolj slabo drži skal. Nekako se prigoljufa čez raztežaj, ko mu sledim, pa sesujem v dolino še večino preostalega ledu. Varovanje je slabo, saj si z lednimi vijaki ne moreva kaj dosti pomagati. Naslednji raztežaj je malo lažji, štirica mora biti, vendar me popolnoma izčrpa, saj lahko v 60 metrih namestim le majhen zatič in en vijak (bolj zaradi občutka). Vsakokrat, ko s cepinom prebijem skorjo ledu, butne skozi luknjo curek vode. Rokavice imam popolnoma premočene, povrhu vsega pa je varovališče, ki bi ga moral doseči, daleč na desni in zaradi tankega ledu ne morem do njega. Rezervno varovališče je levo, vendar enega od klinov kar z roko potegnem iz razpoke. Raje postavim malo više novega s frendi in zatiči. Kar precej me je zdelalo, v roke me zelo zebe in pravzaprav imam kar zadosti takšnih ušivih razmer. Ker sva nahrbtnike z vso opremo pustila na koncu skalnega dela, nimam niti rezervnih rokavic, zato me nadaljevanje resno skrbi. Andrej pripleza za mano bolj po desni in je začuden, kako da sem imel z raztežajem takšne težave. Pravi, da bo že šlo, da lahko zleze tudi vse kot prvi, če bom imel z rokami težave. Sledijo lažji raztežaji, zgodaj popoldne pa se znajdeva pod ključnim raztežajem smeri. Ta je za večino navez tudi zadnji, saj se je od tam mogoče do dna spustiti kar z vrvmi. Lahko pa seveda nadaljuješ še več sto višinskih metrov proti vrhu Mt. Blanc du Tacula. Varovališče pod ključnim raztežajem je zelo ubogo, dva stara klina, zabita v navpično razpoko, pa še skala je slabe kakovosti. Andrej se pogumno loti strmega ledu in stočno prenaša moje ’teženje’ vsakih nekaj minut, če je namestil kakšno vmesno varovanje. Opazujem ga, ko se suvereno prebija navzgor po pol metra širokem lednem traku, pogosto prestopi v skalo, cepin pa zaradi pomanjkanja ledu marsikdaj zatakne kar v skalo. Kakšne pol ure traja, preden izza roba zaslišim njegov: »Podri varovanje!« Olajšan se odpravim za njim. Ko nataknem rokavice, mi prsti zaradi vode v njih takoj otrpnejo. Takole očitno ne bo šlo. Z golimi rokami gre lažje, le vsakih nekaj metrov se moram ustaviti in roke izmenično tlačiti pod jopič, da jih spet začutim. Komaj se prebijem čez raztežaj, za katerega se zgoraj strinjava, da mora biti v normalnih razmerah čudovit, primerljiv je na primer z enim v bližnji smeri Modica-Noury. Najlepše se ga je lotiti brez paščkov na cepinih, saj lahko tako res uživaš v gibanju. Tako, svoje sva opravila, sledi še kakšnih 12 spustov po vrvi. Ko se nerodno prestopava na enem od njih, odnese Andreju, viseč nad mano, obe nogi in nesrečno me s prednjim zobom dereze zadane v stegno. Hlače so strgane, kaj pa je pod njimi, se bo pokazalo, ko se razboli. Nadaljujeva s spusti po direktnem vstopu, kjer naju močno opere slap vode, ki sva ga videla že zjutraj. Med spusti si ta del smeri dobro ogledava - morda za drugič.
Večer v šotoru kar prehitro mine med taljenjem velikih količin snega in kuhanjem večerje. Za jutri načrtujeva dopoldanski počitek, popoldne pa kakšno lahko plezanje v enem od okolišnjih granitnih stolpičev. Žal sem v Ljubljani po neumnosti pustil Piolajev skalni vodniček, plezati bova morala tako brez opisov smeri.
Vročina naju ob enajstih dopoldne prežene iz šotora, po kosilu se odpraviva plezat kar v sto metrov oddaljeno Piramido. Vstopiva po vzhodnem grebenu in si kar sproti zbirava razpoke, po katerih bova plezala. Neobremenjena s poteki smeri se popolnoma prepustiva steni, da naju vodi po čudovitih opornih počeh, prek krajših previsov, čez gladke plošče, kjer Andrej najde celo dva svedrovca. Plezanje je čista poezija, skala je prvovrstna, varovanje se da odlično nameščati, sva v plezalskem raju. Proti vrhu se že bolj podjetno lotevava bolj strmih poči, na vrh priplezava po dobrih treh urah z vriskanjem in popolnoma zadovoljna nad tem, kar sva doživela. Nato se navihano slikava na vršni piramidi, kjer se kot dva otroka postavljava, kateri si bo upal stati na izpostavljenem grebenčku brez rok. Dan gre počasi h koncu, mogočna stena Tacula že meče senco na naju. Spusti po vrvi terjajo veliko mero previdnosti, saj se ti na grebenu vrv zatakne, kamorkoli se le lahko. Brez resnejših težav sva kmalu spet pri šotoru. Sedaj se pojavi napetost, zaveva se, da se bo treba odločiti, kaj bova storila jutri. Že ves čas nama namreč buri domišljijo veriga stolpov, ki se skoraj od šotora vzpenja strmo proti samemu vrhu Tacula. Osemsto višinskih metrov ima Gervasuttijev steber, ena izmed sanjskih tur Centralnih Alp, kjer pa so težave ves čas »v meji normale«, skala ne preseže šeste stopnje – dosti pod peto pa se tudi ne spusti. Smer se vije po razih navpičnih stolpov, zavija prek izpostavljenih prečk na ozka sedelca, se večkrat spusti do vznožja naslednjega stolpa, kjer se ponovno zažene strmo navzgor.
Zagat je veliko. Najpomembnejša je, ali bo vreme naslednje dni stabilno. Računati morava namreč na morebitni bivak na višini približno 3900 metrov. Težavo razjasni pogovor z očetom, ki je doma dežurni vremenar – ta teden pač za Chamonix. Vreme bo le še boljše. Ostaja še vprašanje, kaj od opreme bova vzela s seboj in ali naj plezava smer do vrha ali le do tam, od koder imajo francoski vodniki opremljene spuste po vrvi. Prevlada alpinistični duh: smer bo popolna le, če bova izstopila na vrhu. Da bi bila čim hitrejša in lahka, se odločiva, da ne bova jemala nobene opreme za bivak. Že tako ali tako nama bo obvezna oprema za sneg in led precej napolnila nahrbtnike.
Dogovoriva se za štart ob štirih zjutraj, tako da bi bila ob sončnem vzhodu že v skali. In res, malo čez šesto uro zjutraj že sopeva v premrle prste v prvih skalnih raztežajih. Po vstopni grapi že pol ure po sončnem vzhodu bobnijo skale, ki jih je sonce odtajalo višje v steni. Še dobro, da sva bila zgodnja, sicer bi te skale bobnele nama po glavah. Plezanje je lepo, prve tri raztežaje poznava že od predvčerajšnjim. Tokrat se Andrej loti naprej tiste gladke zajede. Višje gori zavijeva nazaj na raz in iščeva prehode po stebru. Sonce močno pripeka, vetra ni, zato voda iz čutar kar hitro zmanjkuje v suhih ustih. Že kmalu zgrešiva prehod na levo, ker plezava kar naravnost - ko pa je tako lepo. Prečka deset metrov višje nama požre kar celo uro, saj morava zaradi gladkih prehodov splezati navzdol na originalno smer.
Sledita dva čudovita navpična raztežaja zajed, kjer frendi kar sami lezejo v čudovite razpoke, noge pa poplesavajo na trenje po drobnih kristalih navpičnih granitnih plošč. Bila bi prava poezija, a kaj, ko se nikakor ne morem sprostiti, skrbi me vsa ta stena, ki jo še imava nad sabo. Ugotoviva še, da je Griffinova skica smeri, ki jo imava s seboj, zelo poenostavljena in predvsem skrajšana, tako da se raje le po višini orientirava, koliko smeri imava še pred seboj. In višina kar noče in noče rasti. Više ko sva, bolj spektakularno postaja plezanje. Andrej se mora skobacati čez streho, ki jo zapira doneča luska. Če želi čeznjo, se mora z vso težo obesiti nanjo, upajoč, da se ne bo podrla. Mene v naslednjem raztežaju čaka previsna prečka pod vrhom stolpa, izpostavljenost je izredna. Priplezava do ključnih raztežajev v smeri, ko smer zavije v senco med dva stolpa. Najprej me čaka navpičen kot, v katerega je na dnu naslonjena dvometrska luska, ki le čaka, da se bo podrla. Ker se ne smem preveč naslanjati nanjo, uprizorim skoraj akrobatsko kobacanje v 30 centimetrskem prostoru med njo in steno. Misleč, da je bilo to najtežje mesto v raztežaju, se skoraj zgrozim, ko pogledam navzgor. Temne navpične plošče, prekinjene z diagonalno poličko za roke, vodijo v senčni amfiteater, poprhan s snegom. Ko že spet mislim, da sem čez najtežje mesto, mi napredovanje ustavi zasnežena polica, na katero se nikakor ne morem skobacati. Čez nekaj neprijetnih trenutkov se res zadihan z varovališča derem Andreju, naj pride za mano. Njega pričaka prav tako zoprn raztežaj, verjetno je ta tisti »strašni« A1, vendar ga kljub zelo mrzli skali (ker plezava v senci) z malo sopihanja spleza prosto. Više gori pa ga ustavi sneg, ki ga od spodaj sploh nisva videla. Mora se preobuti v gojzarje in prekopati nekaj metrov prečke, ki je izginila pod snegom. Svetuje mi, naj kar obdržim plezalke na sebi in čeznje nataknem gamaše, kar se izkaže za modro odločitev, saj naju v naslednjih dveh raztežajih čaka še precej pluženja po snegu. Lažji teren je poln naloženih skalnih lusk, ki le čakajo, da bi se zvalile v dolino, čeznje pa kot smetana na sladoledu do pol metra snega. Še sreča, da so pod snegom spet fiksne vrvi, saj bi bilo dobro varovanje tu težko namestiti. Ure neusmiljeno tečejo, ko se prebijava čez sicer najlažji del smeri. Ko priplezava iz amfiteatra, je za nama že celih trinajst ur plezanja, pogled naprej pa nama ne prinese olajšanja: čaka naju strma prečka v grapo, iz nje pa se vijeta slavni dve poledeneli zajedi, kjer moraš splezati na vrh leve, ker le tako prideš do izstopa mimo mogočnega Rdečega stebra do zgornjih snežišč Superkuloarja, ki vodijo proti vrhu. V grapi me pričaka strm črn led, na katerega plezalke le polagam, z rokami pa prečim po robu ledu in po luskah nad njim. Andrej se kasneje malo čudi, kako sem se sploh pregoljufal čez v plezalkah.
Na koncu "uradnega" skalnega dela se prvič za pet minut ustaviva, se oblečeva in pojeva energetske ploščice. Po višinomeru naju čaka še vsaj tristo višinskih metrov izplezavanja. Strma snežišča, kjer se smer priključi "Superozebniku", premagujeva kar ob robu, po skalah. Imava namreč vsak samo en cepin. Po opisu naju čaka le še nekaj snega, trideset metrov skale in spet sneg do vrha.
Napredovanje po strmi grapi je sicer hitro, nekaj časa plezava celo "štajerca", vendar z vrvjo sprožam na Andreja tolikšne količine skal, da se modro odloči, da me bo raje varoval z roba grape. Kmalu sprožim navzdol spet pravo kanonado, še dobro, da ga ni v liniji pod mano. Snega kmalu zmanjka, Andrej se kar z derezami loti plezanja do sedelca za Rdečim stebrom. Kasneje med varovanjem ima čas opazovati čudovit sončni zahod, mislim pa, da ima pri tem kakor jaz grenak priokus v ustih, zaradi neizbežno grozečega bivaka na 4000 metrih. Po temi prigoljufava še dva raztežaja više, do zadnjih skal pred vrhom. Andrej me vzpodbuja, da imava res še čisto malo do vrha, da bi bilo škoda zdaj bivakirati. In prav ima, saj naju po opisu čaka le še tridesetmetrska bariera. Žal se le pogled v temo ne sklada z opisom. Luna, ki je vzšla, namreč ožari pred nama ogromno lusko, ki tvori kot britev oster greben proti vrhu. Popolnoma gladka je po desni, na levo stran pade pogled v stometrske previse, edine razčlembe jo razijo točno po pol metra širokem grebenu. Opazujeva, kako se daleč pod nama v koči Cosmiques prižgejo luči in kako prve lučke krenejo na pot proti vrhu Evrope. Vidiva tudi nekaj lučk na dnu sosednjega Kuffnerjevega grebena. Malo laže ti je pri srcu, če veš, da nisi edini zunaj ob tej uri. Na srečo ni vetra, za nekaj minut lahko celo snameva rokavice. S čelnimi svetilkami se brez zaganjanja lotiva izpostavljenega plezanja, po štirih (zaradi trenja in nočne psihe) krajših raztežajih in treh urah pikolovskega praskanja z derezami po gladkem granitu pete stopnje, stojiva na snežnem sedlu pod vršno strmino. Do vrha je le še lučaj, ob treh ponoči se potolčeva po ramah na vrhu 4248 metrov visokega Mt. Blanc du Tacula. Privoščiva si celo prvo resno malico – pašteto in kruh. Dobrih dvajset ur je minilo, odkar sva vstopila v smer. Časovnico 12 ur sva kar pošteno presegla, predvsem na račun zasneženih lažjih raztežajev, iskanja smeri in pa seveda nočnega plezanja.
Sestop do šotora je le še formalnost, saj je pot dobro uhojena. Težave nama dela le porajajoča se utrujenost, zaradi katere se vsake toliko zvrneva v sneg in ne moreva vstati. Osvajalci Bele gore, ki jih srečujeva, naju začudeno gledajo, zakaj vendar sestopava. Sončni vzhod je na višini skoraj štirih kilometrov v jasnem jutru tako čudovit, da se kar naprej spotikava – res je težko pri takšnih razgledih gledati pod noge. Pred šotorom se skoraj zvrnem v ledeniško razpoko, prekrito z napihanim snegom. Še sreča, da je sonce ravnokar vzšlo in še ni odtajalo snega, sicer bi imel Andrej nemalo dela z menoj. Po 25 urah in pol izčrpana padeva v šotor.
Nataliva nekaj snega, oddremava dve urici, nato pa pospraviva šotor in se odpraviva nazaj proti gondoli. Do štirih se ravno privlečeva na Punto Helbronner, ob pol šestih popoldne se usedeva v avto in ob dveh ponoči sva v Ljubljani. Vmes pa se je zaradi utrujenosti dogajalo še marsikaj, ampak to ni več plezalska zgodba.
Plezala sva Andrej Erceg – Crni in Matic Meglič.
Smeri:
16.6. Supercouloir, originalni vstop (Mt. Blanc du Tacul); IV, 5c, WI5, M, 400 m, 9h (brez paščkov ali vrvic na cepinih)
17.6. Kombinacija Arete Est in Le jour et la nuit (Pyramide du Tacul); 6b, 230 m, 3,5h
18.6. Pilier Gervasutti (Mt. Blanc du Tacul); TD, 6a, 800 m, 20h
Besedilo: Matic Meglič
Foto: Matic Meglič in Andrej Erceg
Navedbi Originalni vstop in Direktna vstopna varianta nista točni. Prva plezalca Jean Marc Boivin in Patrick Gabarrou sta ob prvem vzponu leta 1975 plezala direktno v vpadnici gornjega žleba. Direktni vstop je torej originalna smer, vstop po Gervasuttiju pa je vstopna varianta.