Obvestila PZS: V zgornji polovici triglavskega Osrednjega stebra se izoblikuje vitek steber, ki skoraj neopazno preide v navpično vršno steno
Obvestila PZS, 16. junija 2005, št. 6
A K T U A L N O
ČOPOV STEBER – 60 let
V zgornji polovici triglavskega Osrednjega stebra se izoblikuje vitek steber, ki skoraj neopazno preide v navpično vršno steno. Tod čez sta
od 26. do 30. junija 1945 potegnila novo smer 52. letni Joža Čop in 44. letna Pavla Jesihova. Legendarni vzpon legendarnih alpinistov je simbol že sam po sebi, tudi po obliki in višini, predvsem pa ima pomen kot mejnik, prelomnica, vrh in obenem zaključek neke dobe. Čop in Jesihova sta bila predvojna Skalaša in že takrat ne med najmlajšimi. Imenitna dejanja v Jalovcu, Špiku, Šitah, Triglavu so bila njuna zasluga, saj sta vedno plezala kot prva v navezi. Značilnost njunega vzpona v Triglavu leta 1945 pa je v tem, da je bila med njim in prejšnjim plezanjem vojna, štiri leta brez plezanja, brez treninga (Jesihova celo od nesreče v Mojstrovki 1934 skoraj ni več plezala). Osvoboditev okupirane domovine je bila tudi osvoboditev duha - vsaj v >nekoristne< smeri, kar alpinizem nedvomno je. Iz česa vsega sta črpala moč, kaj je bilo podlaga njuni volji, da sta zmogla najtežjo smer vsega svojega alpinizma, najtežjo smer vse predvojne generacije alpinistov sploh? Kajti - čeprav preplezan po vojni - je Čopov steber delo predvojne generacije. Mlada garda, ki je v naslednjih dveh letih prevzela prvenstvo v slovenskem alpinizmu, je Čopov steber najprej celo podcenjujoče ignorirala, a njegova vrednost je pač presegala medgeneracijske zadržke in je še danes visoko cenjena tura - po lepoti nič manj kot po težavah, da ne govorimo o zračni izpostavljenosti izstopne prečnice kilometer nad dnom.
Joža Čop je postal nekaka maskota slovenskega alpinizma, Pavla Jesihova je z nacionalizacijami prišla ob vse premoženje, Čopov steber pa je živel svoje simbolno življenje naprej. Po treh letih sta ga prva ponovila France Avčin in Daro Dolar, prva sta ga brez bivaka preplezala Ciril Debeljak in Rado Kočevar, prva mešana naveza sta bila 1950 Sandi Blažina in Danica Pajer, prva ženska naveza sta bili 1961 Barbka Lipovšek in Helena Lužar, prvi solist pa 1963 Janez Zorko. Po mnogih poskusih, preplezati ga tudi pozimi, je to končno uspelo legendarni navezi Stane Belak - Aleš Kunaver - Tone Sazonov, od 31. januarja do 7. februarja 1968. Ta vzpon je bil zaradi izredno slabega vremena - zapadlo je meter snega - najmanj toliko dramatičen kot prvi vzpon Čopa in Jesihove.
Čopov steber pomeni po 60 letih še prav toliko kot takrat. Je mogočen spomenik sposobnosti predvojnih Skalašev, simbol osvoboditve domovine in človeka, kamnita upodobitev estetike alpinizma in tovarištva. Vsak, ki ga je kdaj preplezal, je dal priznanje za moč, pogum in vero v dejanje Jožu Čopu in Pavli Jesihovi. Koliko tega sta morala imeti, da sta to zmogla, pa je skrivnost bivanja, nedoumljiva, a resnična.
Tone ŠKARJA