Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Spominska knjiga v Solčavi

Anton Aškerc, Zbrano delo, DZS 1993, Hribolazno politična študija

»Logarjeva dolina« - »Slap pod Rinko« - »Izvir Savinje«
Okrešelj« - »Ojstrica«! »Škarje« - »Baba« - »Robanov kot«
Molička planina« - »Kamniško sedlo« - Ah!                  

Vso noč mi je vse to hodilo po glavi ... Stojim vrh Ojstrice, gledam slovenske planine, slovensko zemljo naokrog ...  Vse to je naše ... Domovina! ... Nevidne peruti me nesó nizdol - lahno, lahno plavam k izviru Savinje. Gorska vila, oblečena v prozorno tančico, tkano iz sončnih žarkov in planinskega vzduha, ponuja mi v kristalni čaši kristalno čistega savinjskega studenca ... Pijem, zroč ji v nebeške oči, slovenski domovini na zdravje! Takoj čutim vilin eteričen poljub na ustnih svojih ... Sedaj sem zamaknjen v slap, ki pada v milijardah rosnih kapljic doli s skalnega žleba v prepad in ki ga vetrič maje kot najfinejšo veliko belo nevestno gazno kopreno sem in tja ...
»Ali še spiš?!« ...
Kaj - kdo je to?
Ah, najlepše sanje sem baš sanjal proti jutru, kar potrka vrata gospod Miloš Šmid, gostoljubni župnik solčavski.
Skočim s postelje in mu odprem.
»Tukaj sem ti prinesel spominske bukve, ki si jih želel videti sinoči. Prebiraj jih za kratek čas, dokler se vidiva pri zajtrku; mene kliče služba« - to rekši izgine prijatelj Miloš, erkules in telovadec v talarju, med vrati. Jaz pa sem se oblekel za silo v turistični »neglige« ter prelistaval spominski fijant za mizo. Koliko različnih zapiskov! Kaka zmes raznih duhovitosti in naivnosti! Koliko dobrih in ponesrečenih verzov skoraj v vseh evropskih jezikih - živih in mrtvih! Skoraj vsak turist, ki se je kdaj oglasil v župnišču, ostavil je v tej knjigi za seboj sled. Učeni gospodje profesorji pojó Ojstrici in Rinki himne in ode v jeziku Homerovem in Ciceronovem; Angleži jašejo tu Pegaza v jeziku Shakespearovem;* Francozi v svojem svetovno-diplomatičnem idiomu, Lahi vijó sonete po vzoru Petrarka; prekrasni jezik pesnika Goetheja in barona Heina zastopan je seveda v brezštevilnih »gedichtih«, »stammbuchverzih«, »widmungah« in tako dalje. »Slovanskih zapiskov, ,spominov' in pesmi pa ni?« Me vprašate, gospod urednik.
Pač! Našel sem v tej knjigi tudi nekaj vrst v nekaterih slovanskih narečjih - toda, žal, slovanščina je najredkeje zastopana.
Stoj! Tukajle je pa celó nekaj slovenskega! Pesem je in podpisan je sam knezoškof Slomšek. Datum: 21. junija 1861.
»Slovó Žolcpaškim planinam« glasi se nadpis. Oda ta je splošno znana ali karakteristična je za prepričanje, za slovensko zavednost in značajnost slavnega Slomška tako, da ne morem kaj, da je ne bi tukaj prepisal. V tej pesmi se je  Slomšek kot pesnik popel najviše - to mi boste potrdili gotovo Vi, gospod urednik, ki se na take stvari razumete bolje, nego Vaš podlistkar-hribolazec, ki se ne pečá z in himnami. Tisto torbo na hrbtu, noge nad koleni nage škornje na kveder s tistimi grdimi zakrivljenimi žeblji v rokah pa tisto podkovano seženj dolgo gorjačo - pa ode! Prosim Vas, kako bi bilo to mogoče? Slomšek je bil čisto drugače oblečen, ko je šel pisat l. 1861. prekrasno odo »Žolcpaškim planinam«, ki se takó glasi:


Martin Slomšek dlib »Z Bogom, hčere stare matere, mogočne Slave:
Košata Raduha, visoka Ojstrica,
Gorjata Rinka in zobata Olšova!
Povzdigajte Slovencem bistre glave,
Naj bojo vrli sini Slave!

Deroča Drava, svetla Sava in Savina,
Mogočne vode in slovenske sestre trí,
Vsaka po svoji stezi neprenehoma hiti,
In te uči, Slovenska rodovina!

Kako se zadobi modrina.                                                   

V nebesa kažejo mogočni velikani,
V nebesa vzdigajmo mi srce in okó!
Slovencem luč naj sveta vera bo.
Le bistrimo si glave, ne dremajmo zaspani,
Drugim narodom prodani!


Orjaške glave starodavne, le terdno stojite!
Za pravico in resnico terdno stati
Hoč'mo tudi mi, da bode slava naša mati;
Ve, bistre reke, nam pa neprenehoma rosite,
Naj bodo naša dela rodovite!«

Prepisavši ódo, odprl sem okno na stežaj. Tam gori vštric mene lilo je jutranje sonce zlate žarke svoje po »zobati« Olšovi, da se je kar lesketalo sivkasto skalovje. Pod župniščem »slišal« sem vaško življenje solčavsko, tam iz farne cerkve pa so mi tedaj pa tedaj pripluli na uho blagozvočni akórdi ubranih orgel ...
Škoda, da nisem pesnik, kakršen je bil Slomšek! Zložil bi tudi jaz odo ali himno tistega jutra, pa Vam jo poslal, gospod uredník. Kake misli sem imel takrat sloné tako tam na oknu!
Vi, gospod urednik, se gotovo čudite, da se taka ultraslovanska oda takrat ni »pristrigla«, no jaz se temu ne čudim, ker vem, da tiste dni še ni bilo koalicije. Čudim pa se, da se je katoliški škof Slomšek upal zapeti in v taki javni knjigi
s svojo roko napisati takšno navdušeno rodoljubno pesem. Kaka neprevidnost! Revež pa zato tudi ni vse svoje žive dni dobil od nikoder nikakega »križca« ali ordna! S čisto praznimi prsi - samo s svojim škofovskim križem seveda - moral je leči v grob! Prav mu je! ...
Sédem nazaj k mizi in listam dalje. Francoščina, anglešnemščina, italijanščina ...
Knezoškof Stepischnegg! V katerem jeziku pa ta piše v spominsko knjigo? Tu čitam par brezpomembnih pozaičnih vrst v - angleškem ter italijanskem jeziku. Bravo! To imenujem jaz previdnost in Vi tudi. Zaradi angleščine in italijanščine - mirna Bosna in - Dunaj! Ali ste kdaj slišali, da bi bil imel rajni Stepišnik kdaj kake »sitnosti«?Učimo se od njega politične previdnosti; krvavo je potrebujemo v sedanji kritični dobi. »Ich bin weder ein Windischer, noch ein Deutscher, sondern ein katholischer Bischof!« Tako je govoril rajni Stepišnik.
Listam dalje.
Nemščina, francoščina, košček slovenščine, italijanščina, angleščina, zopet nemščina - naposled latinščina!
Tu čitam na celi strani in folio pobožno - molitev  v lepi cerkveni latinščini, da lepše ni mogel pisati ne sv.Viktorin ne sv. Avguštin. Molitev prosi z gorečimi besedami blagoslova božjega na farane solčavske, da bi po smrti gotovo v nebesa. Pod to lepo molitvijo pa je podpisan »princepsepiscopus Lavantinus:Michael« ...
Dandanes, ko že skoraj nobena interpelacija v državnem zboru, nobeden rekurz, nobena resolucija (zaradi slovenskih paralelk ali slovenskih gimnazij) več ne pomaga; ko se za nas ne zmenijo ne Madeyski, ne Hohenwart, ne Miha Vošnjak - dandanes nam skoraj ne preostaja drugo, nego - moliti za srečno življenje na onem svetu, ker na tem svetu nihče ne mara za nas. Ker pa smo katoličani (čeprav ne »goriško-rimski«), zato je najprikladneje, da molimo po latinsko. Tako bomo vsaj pri molitvi imeli »mir«, ker je latinščina mrtev jezik. Če pa molimo v našem materinem slovenskem jeziku, izdajamo se s tem že ipso facto, da smo slovenske narodnosti - in to je že nekako »neprevidno«...
Po zajtrku sem odrinil s Solčave proti Lučam in dalje ob Savinji in Savi. Vso pot sem bil zamišljen v pregledano spominsko knjigo in pa na zanimivo in poučno gradacijo: 1. slovenska rodoljubna oda, 2. angleške in italijanske vrste  v prozi, 3. latinska molitev. Sam ne vem, kdaj sem se zbasal skozi »iglo« - kar na enkrat videl sem samega sebe v Lučah neki čedni krčmi. Kmalu se je zbrala okoli mene večja družba domačinov in turistov. Pri neki mizi so sedeli trije Nemci, drugi smo bili Slovenci. Govorili smo o tem in onem in marsičem. Krčmar pa je pridno nosil na mizo liter za litrom. Sam ne vem, mi je li vino razvezalo jezik ali kaj, vstanem pa bleknem nekako takó-le: »Možjé Lučani! (to se skoraj tako glasi, kakor Demostenov ,ándres Athenaioi!’) ker sem že tukaj v Lučah, ali bi mi hoteli pokazati tistega slavnega bika v farovškem hlevu, kateremu na čast imenujete v novejšem času tujce za častne občane?« - Vtisa teh nepremišljenih besed Vam ne morem opisati, g. urednik! Domačini niso vedeli, ali bi se smejali, ali bi me vrgli ven na plano; preveč sem bil grešil na rovaš njihove dobrosrčnosti. Danes, ko Vam pišem tale feljton, samo vem, da sem se bil poslovil naposled »po francosko« iz Luč.
Dalje po divni Savinjski dolini do Celja in od tam do Ljubljane pa sem bil bolj »previden« s svojim dolgim jezikom...
S planinskim pozdravom klanja Vam se

                                                       Vaš

Hribolazec


Marja Boršnik, Anton Aškerc, Znameniti Slovenci, Partizanska knjiga 1981

Konec julija 1894 je bil Aškerc poklican pred škofa Napotnika. Avdienca je bila zelo dramatična in vse kaže, da je bil Aškerc bolj tožitelj kakor toženec. Škofu je očital, da je vladni mož, ki je moral kot škof podpisati poseben reverz. Ko je ugovarjal, mu je Aškerc namignil, naj pogleda v Zagreb, takrat nad leto dni niso imeli nadškofa, ker ga ogrska dolgo časa ni mogla najti. Škofova ogorčenost nad tem njegovim nastopom se je stopnjevala s podlistkom Spominska knjiga v Solčavi, ki ga je Aškerc pod lahko razrešljivim psevdonimom objavil v Slovenskem narodu. Tu se med drugim navdušuje za rodoljubje škofa Slomška, medtem ko izpostavlja narodno brezbrižnost njegovih dveh nasIednikov, zlasti škofa Napotnika, ostri kritiki, učinkoviti tembolj, ker ni brez ironije. Podlistek je zbudil veliko prahu in Aškerc je vedel, da ga bo drago plačal. Jeseni 1894 prijateljem ni več prikrival spoznanja, »da bode treba izpreči ter poiskati si drugo službo«, ker za »duhovnika«, kakor pravijo, baje ni »poklican«. Najbrže je bilo v tem času, ko je prerokoval mozirskemu brivcu: »Prišli še bodo časi, ko se ne bodem bril.«
To pot se ni motil. Brado nositi mu sicer še ni bilo dano, pač pa je že oktobra 1894 sledila kazenska premestitev v Škale pri Velenju, v faro, ki po napornosti dušnega pastirstva dosti zaostajala za Vitanjem.
Težko se je ločil od Mozirja. Mozirčani so mu priredili edinstveno odhodnico, ki se je razvila v pravo politično manifestacijo. Po veličastni bakladi in serenadi, kjer so bili udeleženi gasilsko društvo, Sokol ter mozirski pevski zbor, so ga na predvečer odhoda povabili na valeto, proslavljajoč ga kot rodoljuba in narodnega mučenika. Aškerc na tem mestu ni zamudil poudariti, da ne more za to, »da ima s v o j e misli, za kar ga preganjajo«. Naslednjega dne se je odpeljal proti Škalam. Tržani so ga spremljali do Soteske v kočijah.

 

 

Foto: objavljalec (2007)

Martin Slomšek>Digitalna knjižnica Slovenije


Spominska knjiga v Solčavi - Slovenski narod, 25. avgust 1894 

Kategorije:
Novosti BIB SLO Vse objave
Značke:
BIB novosti

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45953

Novosti