Planinska pravljica. Zapisal in v »Laibacher Zeitung«* dne 21. febr. 1868 objavil + Karel Deschmann (Dežman). Anton Aškerc zbrano delo, DZS 1993. Ob izidu svoje pesnitve Zlatorog je Aškerc » v boljše razumevanje slovenskega Zlatoroga« kot paralele k nemški pesnitvi R. Baumbacha prevedel Dežmanov zapis, na katerega se je najbolj naslanjal.
Jezerska dolina in skalnata Komna sta bili nekdaj planinski raj. Tam so prebivale bele žene, blagosrčna in krotka bitja katerih se ljudstvo še dandanes spominja s hvaležnim srcem. Pogosto so prihajale v dolino ter pomagale prebivalcem v bridkostih in težavah. Pastirje so učile spoznavati čudodelne moč različnih zelišč in po golih stenah in pečinah so dale rasti sočno travo, da so se mogle pasti koze ubogega kmeta. Niso pa mara le hvale dolincev, zato so se rajše umaknile. Če pa se je vendar le kdo drznil približati se visoki planoti belih ženâ, so preprečile nadaljnje bližanje z razIičnimi grožnjami. Če je kdo zašel, ali pa če se je nalašč približal njihovemu bivališču, je začelo deževati debelo kamenje; hude nevihte in nalivi so ga prisilili, da se je vrnil, od koder je bil prišel.
Na gorskem grebenu, katerega stene strmo padajo v soško dolino, so pasle in čuvale svoje snežnobele divje koze. Če se jim je hotel kdo približati, so ga nemudoma odgnale, prožeč debele skale s pogorja. Te koze je vodil zastaven kozel z zlatimi rogovi, Zlatorog po imenu. Bele žene so ga čudovito ubranile vsakršni ranitvi. Tudi če bi ga zadela lovčeva krogla, kamorkoli je kanila kapljica njegove krvi, in najsi je bilo na golo skalo ali ledeno planjavo, precej je pognalo iz tâl čudovito zelišče, čudotvorni balzam, ali Triglavska roža.
Če je Zlatorog snedel le en listič tega zelišča, je hipoma ozdravel, naj bi bil tudi zadet v srce. Še večjo čarovno moč pa so imeli njegovi zlati rogovi. Komur bi se posrečilo zalotiti Zlatoroga ter si prilastiti enega izmed njegovih zlatih rogov, bi imel ključ do vseh zakladov zlata in srebra, ki so nakopičeni v gori Bogatinu, in katere čuva kača s sedmerimi glavami.
Neki zlata željen Benečan je prežal pri vhodu jame v Bogatinu ter videl, kako se je Zlatorog s svojimi zlatimi rogovi dotaknil kače. Kača je bila namah krotka kakor jagnje in mu je dovolila, da je zmočil svoje rogove v zlatem vrelcu. Benečan je kasneje našel mal košček zlatega roga, katerega si je bil Zlatorog odkrhnil na pečini. Z njim je lahko dvigal vse zaklade sveta; vse svoje življenje je nosil težke vreče, polne zlata, iz Bogatina, ter jih pošiljal na Laško.
Kakor temu Benečanu, pa sreča ni bila mila nekemu lovcu iz Trente. Da, človeška nehvaležnost in pohlepnost sta spremenili planoto belih ženâ v kamenito puščavo. To pa je bilo takole:
Takrat še ni bilo cest na Bovškem, samo steza je vodila iz Kobarida preko Bovca v Trbiž. Tod so nosile mule laških tovornikov bogate beneške izdelke na Nemško.
Kjer se stekata Koritnica in Soča, je stala takrat dobro obiskovana tovorniška gostilnica. Vrla gostilničarka je slovela daleč naokrog, kajti umela je vsakomur z dobrim prigrižljajem in rdečo kapljico osladiti počitek. Še bolj pa je vsakomur ugajala gostilničarkina hčerka. Bila je pošteno in najlepše dekle v vsej dolini. Imela je mnogo snubačev, toda svoje srce je bila podarila nekemu mladeniču iz Trente, o katerem se je govorilo, da je najboljši lovec daleč naokrog. Imenovali so ga na kratko: lovec iz Trente. Bil je sin neke slepe vdove, katero je ljubil z vsem ognjem otroške ljubezni. Tudi se je v obče trdilo, da je pod posebno zaščito belih ženâ. Vsa gorska pota so mu bila znana, plezati je smel do najvišjih vrhov, ne da bi se mu bilo bati kamenitega dežja. Nekaterega divjega petelina in najlepših šopkov cvetlic je prinesel v tovorniško gostilnico ter si pridobil na ta način ljubezen deklice.
Toda, kakor zlato in lepotičje marsikogar zmami, tako se sled večnih snubitev in dobrikanj laških trgovcev in krošnjarjev vgnezdil napuh v dekličjem srcu. Neko nedeljo, že proti spomladi, je prišlo krdelo laških tovornikov z bogatim beneškim blagom v gostilnico. Med njimi je bil tudi bogat mlad gospod, ki je skušal z zlatom in obljubami preslepiti dekličje srce. Nataknil ji je zlate prstane na roko, obesil ji niz biserov na vrat, kupil penečega se vina gostom ter dal zaigrati na ples. Tedaj je prišel lovec iz Trente. Ko je pozval svoje dekle na ples, je bila silno osorna. Očital ji je tudi zlato nakitje tujčevo, a lepotica je menila zaničljivo:
»Lahi so pač vljudni gospodje, mnogo finejši nego njen ljubimec, ki ji doslej ni prinesel niti ene Triglavske rože, dasiravno so mu znani vsi gorski zakladi.«
Toda, kakor ne gre posmeh dalje nego iz ust v nedrije, je mladenič zapazil ostro želo v svojem srcu. In odgovoril je ošabnemu dekletu istotako:
»Da, da, res mi je znano, kje se najde ključ do zakladov, ki so nakopičeni v Bogatinu. Vedi pa, če ga dobim, bom kralj primeri s tvojimi laškimi kramarji in ti lahko ostaneš njihova natakarica!«
Globoko užaljen ostavi gostilno. Grede sreča zlega tovariša, »Zelenega lovca«, o katerem se je trdilo splošno, da je že marsikaterega pridnega mladeniča spravil pod zemljo. Le-ta je mnogo pripovedoval o zakladih v Bogatinu in o deklicah na Laškem, katere hodijo snubit bogati zakladokopi. Še tisto noč sta se napotila v gorovje, da bi zalezla Zlatoroga; saj je lovec iz Trente prav dobro vedel, kje najraje počiva. Že drugo jutro ga zalezeta. Lovčeva krogla zadene Zlatoroga; težko ranjen se je vlekel na ozko pečino, ki se je končavala na nepristopni skalnati steni.
»Za menoj«, je zaklical »Zeleni lovec«, »ključi Bogatinovi so najini!«
Mladenič se je ozrl in videl, da cveto na ozki in nevarni stezici med snegom in ledom najlepše rože, tik njih pa prekrasne planike. V svoji mladosti jih je često nabiral ter pripravljal iz njih neko tekočino za svojo slepo mater. Spomin na mater in njegov angel varuh pa sta mu klicala:
»Nikar naprej! Zadovolji se s Triglavskimi rožami! Tvoje dekle te bo osramočen prosilo odpuščanja.«
Tedaj pa zakliče »Zeleni lovec«:
»Še je čas ukrotiti Zlatoroga, predno pokusi čudotvorni balzam. Pogum! Bogatejši boš nego vsi laški kramarji, ki so zapeljali tvoje dekle!«
In zmagal je hudobec.
Med življenjem in smrtjo viseč sta se plazila predrzna lovca po ozki stezi po sledu - po cvetočih rožicah, ki so rastle iz krvi ranjenega Zlatoroga. Toda Zlatorog se je bil že okrepčal s čudotvornim balzamom. Z novo močjo plane proti svojima preganjalcema na ozki stezici.
Njegovi rogovi se leskečejo v sončnem lesku, kakor še nikdar. Lovcu iz Trente vzame vid, da pogleda v zijajoče brezno. Že se opoteka. Še en skok Zlatorogov, - sedaj mu zmanjka tal in trentovski lovec pade v brezno. Krohotaje zakliče »Zeleni lovec« za njim:
»Pa srečno, če greš na Laško!«
Medtem pa se je deklica že bridko kesala. Žalostna je čakala, kdaj se povrne lovec iz Trente. Šele ko so se vrnile lastovice in je Soča narasla vsled tajajočega se snega, je priplavalo lovčevo truplo; v rokah je držal šopek najlepših Triglavskih rož.
— — — — — — — — — —
Ko so poleti pastirji prišli blizu Jezerce, je bila vsa okolica pusta skalnata planjava. Bele žene so za vedno zapustile ta kraj in ž njimi so izginile tudi snežnobele divje koze. Ne duha ne sluha o nekdanjem planinskem raju ni več. Zlatorog je v svoji jezi preril sočne travnike in še dandanes se v kamenitem čerovju vtiski njegovih zlatih rogov.
*
Pripis: Nemški pesnik R.Baumbach je, kakor je znano, prvi porabil to snov za svojega »Zlatoroga«, katerega je dovršeno lepo poslovenil Anton Funtek. Iz Funtkovega prevoda je zaslovela Baumbachova pripovedna pesem tudi med nami.
L. 1883. je bil objavil neznan pisatelj v »Laibacher Wochentblatuu« nekako kritiko o Baumbachovem »Zlatorogu«. Ob tej priliki je bila ponatisnjena v tem listu (»Wochenblattu« namreč) narodna pravljica o »Zlatorogu«, kakor jo je priobčil Dežman. Zanimivo je, kako sodi neznani kritik o Baumbachovi pesnitvi. Kritik omenja, da je Baumbach na izvirni narodi pravljici marsikaj spremenil. Potem piše doslovno: »Nach unserer Ansicht hat dieselbe (Dichtung) durh manche an ihr geübten Ummodelungen ihren nationalen Charakter zum Teil eingebüsst. So z. B. hat Baumbach den »grünen Jäger«, eine typische Figur, die in vielen Sagen der slawischen Bevölkerung wiederkehrt und den unheimlichen Dämon repräsentiert, der den Menschen zu Habgier und Gewaltthat anreizt, durch die braune Špela, eine Art Sennerin ersetzt, obschon i den Flitscher Alpen eine derartige weibliche Staffage gänzlich fehlt, indem daselbst nur die Schafzucht und diese ausschliesslich von Hirten betrieben wird ... «
Potem očita kritik Baumbachu še nekaj manj važnih sprememb, ki jih pa ne bomo omenjali.
Toliko v boljše razumevanje slovenskega »Zlatoroga«, ki ga je izdal te dni knjigar L. Schwentner v Ljubljani.
* Naslov v članku, kateremu je bil Deschmann dodal pravljico o »Zlatorogu«, se je glasil: »Der Triglavgletscher und die Spuren einstger Gletscher in Oberkrain«.