Planinski vestnik - Stane Poljak: Bilo je v prvih jesenskih dneh, ko so po robeh zlato zarumeneli macesni. Deževje prejšnjih tednov je povzročilo pravo malo »prisilno abstinenco« glede obiskovanja gora, tako da sem bil ves na trnih. Menda ga ne bo vreme lomilo še ta konec tedna, mi je kljuvalo nekje v podzavesti.

Bilo je v prvih jesenskih dneh, ko so po robeh zlato zarumeneli macesni. Deževje prejšnjih tednov je povzročilo pravo malo »prisilno abstinenco« glede obiskovanja gora, tako da sem bil ves na trnih. Menda ga ne bo vreme lomilo še ta konec tedna, mi je kljuvalo nekje v podzavesti.
Tako je prišel klic soplezalca Staneta kot naročen: »Kam gremo? Veš, mene zelo mika tista nova ferata na Cjajnik. V novem vodniku Karavanke sem o njej prebral bolj kritike kot pohvale, pa bi se rad še na lastne oči prepričal, kako je s tem …« Čeprav nisem kdove kakšen ljubitelj ekstremno težkih zavarovanih poti in v stenah raje iščem naravne prehode, nisem veliko pomišljal; veste, kako rečemo pri nas: »Težko naženeš žabo v lužo, saj tako ali tako sama rada skoči vanjo.« Ravno tako je z menoj in gorami; ni potrebno pretirane prisile, da me odnese med vršace. Tudi meteorologi so napovedovali sončno vreme, torej sva se hitro domenila.

V nedeljo zgodaj zjutraj, še v trdi temi, smo na Ljubelju čakali na prijatelja s Primorske. Z nama je bil še tretji del »triperesne deteljice«, še en Stane, ki tudi ni smel manjkati na takšnem »posladku sezone«. »No, to bomo še videli, po pripovedovanju nas čaka kar koristno pretegovanje po jeklenicah,« smo modrovali med seboj. Končno sta prispela še zamudnika (navadno onadva čakata nas) in odbrzeli smo proti Borovljam.

Pot je res zelo zahtevna

Greben Košute se je ravno izvijal iz jutranjih meglic, ko smo vijugali po ozki dolinici proti Selam. Oči so nemirno begale po skalovju visoko zgoraj in iskale sledi slabega vremena prejšnjih dni. Na srečo o snegu ni bilo ne sluha ne duha, le strupeno mrzlo je bilo, ko smo poskakali iz naših jeklenih konjičkov na parkirnem prostoru zraven Koče pod Košuto.
»Zeblo bo, zeblo,« sem pripomnil mimogrede, ko smo izbirali, katero opremo vzamemo s seboj. Sončni žarki so šele začeli tipati tam nekje izza Obirja in od njih še ni bilo kdove kakšne koristi. Torej smo na hitro oprtali nahrbtnike in v pospešenem tempu odšli prek neskončnih melišč proti mogočni Cjajnikovi steni. Mraz je kar koristno grizel v premrle prste in nosove, pa sem kar močno »potegnil« po peščenih serpentinah, da bi se čim prej ogreli.
»Kaj te podi sam peklenšček, da se ti tako mudi?« je prišel zasopel komentar nekje iz ozadja. »Daj, zmanjšaj malo, no …« In sem zmanjšal »zavesljaje« na še dopustno mejo, da nam razbijajoča srca ne bi pobegnila kam v višave. Spotikaje po mestoma pomrznjenem drobirju smo prilezli v skalnat zatrep. Jeklenice so vodile navpično navzgor prek gladkih črnih in mestoma odurno vlažnih plati. Med opremljanjem smo opazovali potek smeri, vendar so varovala izginila za prvim previsom.
Ta bo pa trda, smo se nemo spogledali. Ščemeče pričakovanje neznanega pa je hipoma prepodilo še zadnje pomisleke. Roka je poprijela za hladno jeklenico, vponka na samovarovalnem kompletu je škrtnila in zaplezali smo v neznano.
Stena je takoj na začetku pokazala, da plezanje ne bo od muh. Navpični in tudi rahlo previsni odstavki sredi gladkih plati, stopov le za vzorec, pa še ti daleč vsaksebi; kmalu smo družno ugotovili, da tu pomaga le tehnika »obešanja po jeklenici«, bolj Tarzanov stil, le da je on v džungli uporabljal liane, pa še bolj eleganten je bil videti. Skratka, ta prvi odstavek je dal jasno vedeti, da danes ne bo šale. Še kako prav so prišle dolge noge in predvsem moč v rokah, ko smo se potegovali čez gladke plošče. Kot v posmeh so nas nekaj deset metrov daleč dražile rdeče oznake stare zavarovane poti; ta je seveda uporabljala naravne prehode in je elegantno vijugala navzgor. Le eno pomanjkljivost je imela: bila je prav nemarno krušljiva. Mogoče je bil tudi to eden od vzrokov izdelave nove poti na vrh.
Nakazana polička nas je prek krušljive grape pripeljala na poraščen in izpostavljen grebenček. Malce smo postali in umirili ponorelo razbijanje v prsih. Raztrgane meglice so se vlačile pod stenami Macesja in Ostrvi, le Košutnikov turn se je že kopal v soncu. Na vstopu v steno globoko spodaj se je zbrala kar lepa skupinica gornikov, nekaj se jih je že dajalo z navpičnico prvih metrov. »Danes bo pa še gneča v steni, velja pohiteti,« sem predlagal ostalim. »Samo še malo, da se nadiham …« je proseče zasopla Darinka.
Lažjega terena je bilo hitro konec, stena je ponovno začela kazati zobe. Izpostavljene prečnice so prekinjali navpični pragovi, sprane ploščate zajede so se menjavale z vrtoglavo izpostavljenimi grebenčki. »Poglej, plezalni klin!« sem Stanetu pokazal »jeseničana«, do ušesa zabitega v zdravo razpoko. »Tu nekje je pred nadelavo ferate vodila plezalna smer na ponosno goro. Zdaj pa so jo popolnoma degradirali – je to potrebno?« sva komentirala med stegovanjem prek previsnih žmul vršnega dela. Okusi so različni, meni osebno pa takšno nasilje nad prej samotno in težko pristopno goro pač nekako ni najbolj po godu.
Prilezli smo do razpotja tik pod vrhom. Vrtoglavi raz je izginjal navzgor in jeklenica je tekla točno po njem, nekoliko lažja varianta pa je krenila desno in se izgubila za skalnim robom.
»Gremo po težji, seveda,« sem pomežiknil spremljevalcem. »Misliš, da bo šlo, malce kratka sem za te razmaknjene stope, pravzaprav jih sploh ni,« je Darinka dvomeče gledala v vertikalo nad seboj.
»Saj bo šlo, v zadregi bo pa Ivan priskočil na pomoč,« sem pokazal na njenega moža. »Se razume, saj s´m že vajen teha, jo bom že p'hnu, če bo treba,« je bil Ivan takoj za stvar. »Ne pahnil, pomagal ji boš!« smo med smehom zaključili dogovarjanje, le Darinka je malo hudo gledala, verjetno ji ni bilo preveč do šale.
Zaključek je bil resnično adrenalinski. V popolni navpičnici smo se goljufali ob napeti jeklenici prek gladkih plati ob kot nož ostrem razu. V roke so me že rahlo grabili krči, v glavnem zaradi napora, malce pa je bil kriv tudi mraz, ki ni in ni hotel popustiti. Še na misel mi ni prišlo, da bi fotografiral, da le sem čim prej ven iz te navpičnice. Vertikala se je hipoma prelomila v vršno ploščad, ozaljšano z velikanskim klinom z vponko. Globok vzdih olajšanja se mi je izvil iz prsi. »To je pa bil orn´g štiklc, kaj praviš,« sem zadihano pripomnil Stanetu, ki je prilezel za mano na vrh. »Se strinjam, težko in zelo zračno,« je potrdil mojo sodbo o vrhuncu te poti.
Darinke in njenih dveh »pomočnikov« ni in ni bilo na vidiku, tako da me je začelo že malo skrbeti. Končno se je prek roba prikazala Ivanova čelada in kmalu so vsi trije zasopli prilezli do naju.

Po sončnem grebenu Košute

»Kaj je bilo narobe?« sem se vprašujoče zazrl vanje. »Ma, tiho mi bodi!« je Ivan zamahnil z roko. »Spodaj smo spustili naprej možakarja, ki ga je ravno sredi vertikale na najtežjem mestu začelo navijati v roke, pa je natikal rokavice in počival, mi smo pa kot sirote viseli pod njim na jeklenici. Darinki so skoraj odpovedale roke, meni pa tudi, ko sem jo p´hal navzgor,« se je pridušal Ivan. Darinka ni nič komentirala, le iz njenih oči je bilo razbrati, da ji je odleglo.
Kratek počitek na vrhu, le za spominsko fotografijo vrh vrtoglave ostrice, in že smo začeli sestopati v škrbino med Cjajnikom in Užnikom. Na vrhu je namreč prav nemarno vleklo in v hipu smo bili premraženi do kosti. Sestop prek gladkih navpičnih plati je minil brez posebnosti, bili smo namreč že imuni na razne »pike presenečenja« v obliki vesnih prečnic in podobnih poslastic. Vedno bolj neučakano sem pogledoval k osončenim grebenom Tegoške gore in Kladiva, ko smo se med pomrznjenimi travami vzpenjali proti vrhu Užnika. Še zoprno krušljiv in z drobirjem posut žleb in iz mrzle sence severnih prepadov smo stopili v blagodejno toploto južnih pobočij. Oko se je sprehodilo od daljne Pece in Olševe na vzhodu prek zasneženih vrhov Kamniško-Savinjskih Alp, preskočilo plečati Storžič in se po grebenu Košute napotilo do Begunjščice in Stola daleč na zahodu. Panoramo so zaključevali zasneženi Julijci s svojim vladarjem beloglavim Triglavom. Blagodejen mir in tišina visoko na grebenu Košute so nam še kako dobro deli, ko smo greli premrle kosti na toplem jesenskem soncu. Vendar samota ni trajala dolgo, vse več gornikov je prihajalo na vrh in kmalu smo bili sredi živahnega klepeta. Celo Ivan ni uspel »odbrenkati obeh kitic« (oddremati), kar je postala že kar ustaljena navada na naših turah, zato smo kar pospravili stvari v nahrbtnike in odkorakali proti Macesju. Nekaj jeklenic na izpostavljenem grebenu smo kar preleteli in se ustavili šele pod Košutnikovim turnom.

Tudi sestop po zahtevni ferati

»Gremo še na ta vrh, če smo že tu,« je predlagala Darinka. »Vendar brez mene, moram spesniti še eno kitico,« je pripomnil Ivan in se počil na mehko in toplo travo na sedlu. Njegova odločitev je delovala tako suvereno in odločno, da ga nihče ni poskušal prepričevati glede vzpona na vrh Turna. Po vrnitvi nas je čakal še sestop po plezalni poti v severni steni Ostrvi ob monolitnem stebru Turna. Tudi ta pot je bila na novo zavarovana in očiščena nadležnega grušča, speljana pa je bila desno od stare poti po izpostavljenem razu nad rdečo in do skrajnosti krušljivo grapo. Kratko in zelo vrtoglavo plezanje, kar nekako odveč po telovadbi v severnih prepadih Cjajnika. Vendar kaj smo hoteli, avtomobili (in pivo!) so čakali poleg koče pod Košuto, torej smo vzeli pot pod noge oziroma jeklenice v roke in odhiteli navzdol do melišč pod steno. Spodaj smo si komaj vzeli toliko časa, da smo pospravili vso varovalno kramo v nahrbtnike, potem pa se je kar prašilo za nami, tako se nam je mudilo navzdol.
Na zelenici med prvimi porumenelimi macesni sem se malce ustavil in sedel na podrto in z mahom prekrito deblo starega viharnika. Prijatelji so odšli naprej v dolino, sam pa sem potreboval še nekaj samotnih minutk zase. Sončni žarki so se igrivo sprehajali po zlato rumenih pričeskah mogočnih dreves, Košutnikov turn se je bleščal v svetlobi poznopopoldanskega sonca. Pogled je zaplaval prek sršečih rogljev Ostrvi in se prek Macesja spustil na osamljeno špičko Cjajnika, ki se je že potopila v globoko senco. V njegovih stenah smo preživeli naporen, vendar lep dan. Še vedno pa me je mučila dilema: ali je vredno pod pretvezo večjega obiska (in seveda zaslužka) goro tako na gosto zapresti v jeklenice? Upam vsaj, da se ta trend »posodabljanja« in izdelave novih ekstremno težkih poti ne bo preselil v naše gore in nam ukradel še zadnje oaze miru in neokrnjene gorske narave.