Vreme in razmere v gorah v meteorološki zimi 2007/08
Tudi za vremensko zgodovino namreč velja, da je mati meteorološke modrosti. In potem se ne gre čuditi, da smo imeli po zimi, v kateri se ni dogajalo nič posebnega, prvi del pomladi težave s temperaturnimi, padavinskimi in sončnimi odkloni. Narava je svojevrstna tehtnica, ki pa dolgoročno poskrbi za to, da sta tehtanec in utež vedno enako težka ali, kot bi rekli za vreme prvopoklicani »fiziki ozračja«, da sta v ravnovesju.
Začelo se je dobro, z nekaj malega padavin, potem pa je stisnil še mraz. Z novim letom je hitro umrlo še zadnje upanje ljubiteljev glavnih zimskih pridelkov – mraza in snega. Po nižinah ni bilo ne enega ne drugega, više zgoraj pač vsaj nekaj beline. Na začetku februarja nam je zima spet vrgla snežno kračo, za katero pa se je kmalu izkazalo, da sta je v glavnem le kost in koža. Smo pa v nadaljevanju namesto snežnega pršuta imeli vsaj veliko sonca! Čeprav se je letošnja zima dolgo poslavljala, si je ne bomo prav posebno zapomnili. Verjetno tudi zato, ker se je takrat, ko je bil zanjo pravi čas, tako slabo odrezala. Pa vendar bomo imeli v višinah še nekaj časa opravka s snegom, saj je na koncu druge aprilske dekade njegova višina na Kredarici presegla občudovanja vredne štiri metre. Toda zimski in spomladanski sneg nista povsem primerljiva, saj je glede vztrajanja prvi precej bolj trmast od drugega!
December oziroma prvi zimski mesec se je začel s spremenljivim in letnemu času primerno toplim vremenom. Skromna količina padavin je v prvi polovici meseca le malo odebelila snežno odejo v sredo in visokogorju. Sredi meseca je ob »balkanski« ohladitvi na debelo zamedlo nižja območja in okoli Pohorja ter Snežnika. Žal je enega teh krajevno najbolj zamedenih mest našla tudi vodena skupina koroških alpinističnih pripravnikov. V enem izmed žlebov na severni strani Uršlje gore jih je presenetil snežni plaz, jih v nadaljevanju pošteno premetal ter, na srečo, nekaj sto metrov niže izpustil iz belega objema. Drugod je bilo namreč beline le za vzorec. Zadnja dva tedna leta 2007 je v vzpetem svetu zaznamovalo veliko sončnega vremena, medtem ko sta nižine po večini pokrivali nizka oblačnost ali megla. Zaradi temperaturnega obrata je bilo pogosto najtopleje v sredogorju.
Vsega lepega je bilo konec 5. januarja, ko je napočil prvi izmed treh omembe vrednih padavinskih dogodkov tega meseca. Medtem ko je v Julijskih Alpah zapadlo do 30 cm snega, je v nižjih legah odjuga počasi pobirala decembrsko snegovje. Nadpovprečne temperature so vztrajale do konca meseca, vendar pa so dolgotrajne padavine vsaj na območju Julijskih Alp kar precej odebelile snežno odejo. 18. januarja je ta na Kredarici merila že 185 cm. Zadnja dekada je podobno kot decembra minila v znamenju sonca, le da je bilo tokrat še topleje.
Pogosto s snegom razvajajočemu februarju v glavnem tudi tokrat ni uspelo popraviti vtisa mile in zelene zime. Po oblačnem začetku so sicer sledile padavine, ki pa so bile obilnejše le na zahodu. Nad približno 1500 metri je vsaj v Julijcih ob koncu poslabšanja višina snežne odeje dosegla kaka dva metra (grafikon pride naknadno). V alpskih dolinah je tudi tokrat padlo »za vzorec« snega, pa še ta ni dočakal konca zime. Milo vreme je sredi februarja prekinila kratkotrajna ohladitev, zadnji teden pa se je končal v povsem spomladanskem slogu. Če je marsikje primanjkovalo snega, pa je bil zato zadnji zimski mesec toliko bolj radodaren s sončnimi žarki. Razen prvih petih dni v Julijcih ni bilo dneva brez sončnega vremena.
»Nezimskost« minule meteorološke zime v naših hribovitih in goratih območjih nam kaže tudi podnebna statistika. Povprečno hladnemu decembru sta sledila občutno pretopla januar in februar, ko so bile temperature kar za približno 3 °C višje. Decembra so bile, razen na Pohorju, precej pod dolgoletnim povprečjem. Januarja se je padavinska slika obrnila, saj je nadpovprečno količino padavin dobil le zahod.
Zadnji zimski mesec je bil povsod podpovprečno namočen; to velja za celotno zimo. Odklon je bil najmanjši v zahodnih Julijskih Alpah in največji na Pohorju ter na dinarski pregradi. Predvsem zaradi prevladujočega toplega vremena je sredogorska območja in alpske doline pestilo krajevno in časovno pomanjkanje snega. V sredogorju in visokogorju Julijskih Alp pa je bila glede višine snega zima vsaj med povprečnimi. Zasluge za nadpovprečno sončno zimo sta »pobrala« december in še posebno februar, saj je bil ta med najbolj sončnimi v zadnjih desetletjih.
Razen nenavadno visokih temperatur v posameznih januarskih in februarskih dneh minula zima ni ppinesla omembe vrednih izjemnih vremenskih dogodkov. 27. januarja je pihal močan zahodni do severozahodni veter, ki je dodobra premešal ozračje, in v Ratečah so izmerili kar 12,8 °C. Še topleje je bilo ob koncu februarja, ko se je živo srebro tam pogosto povzpelo nad 10 °C, 24. februarja pa celo do 16,3 °C; na Kredarici so takrat namerili 6,4 °C. V Ratečah, v katerih sneg pogosto obleži vso zimo, je bilo tokrat le 62 dni s snežno odejo, največ pa so ga namerili 22 cm – precej manj od dolgoletnega povprečja.
Čeprav je bila zima pozimi nezimska, pa se je potem precej dolgo poslavljala, kar ves marec in prvo polovico aprila. Razlog več, da se vprašamo, ali meteorološki in astronomski letni časi še držijo. Zato ni čudno, da so se letos nekateri že konec marca odpravili v gore v kratkih hlačah, športni obutvi in povrhu vsega še po precej nezimskih poteh. A kot smo lahko videli, prva lastovka še ne prinese pomladi. Še dobro, da se je vse srečno izteklo! Bo pa mogoče letos vsaj v rečnih strugah še dolgo opazovati posledice obilnega spomladanskega sneženja, ki bo vsaj delno omililo pretoplo poletje, s katerim nam »grozijo« že sredi pomladi. Kakor koli že, spet bomo šli v hribe ...
Miha Pavšek in Gregor Vertačnik