Planinski vestnik - maj 2008

Uvodnik

Ko sem še vedel za število svojih vzponov na Ratitovec, sem vedno povedal: »Gori sem bil toliko-in-tolikokrat, enkrat pa le do koče.« Pa mi je znanec odvrnil: »Saj je to isto, koča je tako rekoč na vrhu.« Pa ni! Vsaj tistikrat ni bila. V silovitem metežu, nepredirni megli in globokem snegu je bilo tistih nekaj višinskih metrov in dobrih sto v dolžino nedosegljivih.

Tudi če bi gazil in po kakšnem naključju zadel vrh, bi to zahtevalo veliko napora. Pa ne zagovarjam zdaj kakega fundamentalizma pri osvajanju vrhov, še zdaleč ne. Ne želim z višinomerom iskati skale, ki najbolj štrli iz vrha, in stopiti nanjo, da bom res »na vrhu«. Želim le opozoriti na resnico, resnico, ki postaja vse bolj ohlapna. Kajti le resnica lahko vzbudi pravo zaupanje. In poštenost je bila vedno zelo zaželena in cenjena odlika vseh, ki so se preizkušali v prvobitnosti narave. Tam, kjer se vsaj pred samim seboj ni mogoče skriti.

K temu razmišljanju me je spodbudilo branje knjige High Crimes (avtor Michael Kodas). V izvirniku to pomeni nedoločljivo ravnanje, za katero je težko izreči obtožbo, v resnici pa gre za zločine »na visoki ravni«. Na najvišjih vrhovih Zemlje. Na himalajskih grebenih ostajajo mrtvi, zmrznjeni ljudje, ki so zaupali. Zaupali vodnikom donosnih odprav, takih, ki vodijo stranke na Everest in druge visoke gore. Zaupali najprej visoke vsote denarja (po nekaj deset tisoč evrov), potem pa še svoje življenje. Odmislimo preostale dejavnike pogosto premožnih in včasih tudi razvajenih strank, ki si želijo na vrh, poglejmo samo človeški vidik. Vodnik se ponudi, ob pomoči svoje agencije se hvali, kolikokrat je že bil na vrhu, kako odlično vodi ipd. Celo vseh poslovnih zvijač vajeni ljudje nasedejo, preprosto zaupajo. Morda zato, ker verjamejo sredstvom obveščanja, vsemogočnim medijem. Ker je vse na spletnih straneh, ker je tu povsod navzoči internet? Slike vodnika z vrha - obraz je neprepoznaven, saj je pokrit s kisikovo masko - zbujajo zaupanje. Pa čeprav so iz ukradenega fotoaparata katerega izmed umrlih, ki po osvojitvi vrha ni dosegel doline.

Pred dvesto leti si moral preprosto verjeti, da je nekdo bil na vrhu. V zadnjem stoletju je bil dokaz fotografija ali diapozitiv z vrha (saj se še spomnite Toma Česna in zgodbe z diapozitivi?). Potem so prišli internet pa mini kamere, sateliti, prenosni telefoni in računalniki. Z vrha Everesta prenosi potekajo živo, umirajoči Rob Hall je 11. maja leta 1996 z južnega vrha poklical ženo in ji sporočil: »Dobro spi, draga, in ne skrbi preveč ...« Malo pozneje smo videli Dava Karničarja, ko je odsmučal z vrha. Iz stene mogočne gore Nanga Parbat je klical na pomoč Tomaž Humar. Pa vendarle vsa ta medijska pokritost, ta stalna prisotnost budnega očesa, ne prepreči zlorab, pa tudi zaupanja ne povečuje. Gre le za navidezno zaupanje:»... saj je bilo na internetu.« Z današnjo digitalno tehnologijo je tako lahko ponarediti fotografije ali zamegliti dejstva. Zaupanje na besedo, zaupanje v dejanja človeka, zaupanje v njegovo srce. V tisto srčnost, ki naj bi bila še naprej značilnost vseh, ki se preizkusijo, ki so pogumni, ki se odrekajo, da bi zmogli, ki gredo v naravo tudi z ljubeznijo. Mar ni že od nekdaj veljalo, da je za osvajanje gora bistveno zaupanje? Zaupanje najprej svojim lastnim sposobnostim, potem tovarišu, navezi. In predvsem zaupanje v besede sočloveka.
Verjamem na besedo.