Uredništvo: info@planid.org
komentarji
| Registracija

Lepi jeglič

Trobentice (Primula vulgaris) so tudi rumene
in se sedaj že počasi ozirajo proti tlem.

Višje v skalah pa je že dodobra zacvetel
avrikelj ali lepi jeglič (Primula auricula)
iz družine jegličevk. Je do 30 cm visoka,
večinoma mokasto poprhana rastlina. Listi
so pritlični, mesnati, s krhkim robom.
Cvetovi so dišeči in do 2,5 cm široki. Venec
je lijakasto razprt, zlato rumen, proti goltu
belkast, venčne krpe pri vrhu so plitvo
izrobljene, čaša je do 7 mm dolga in zvonasta.

ponedeljek, 5. maj 2008, ob 05:29, Boris Štupar, ogledov: 6590

nam s svojo podobo, nepristopnostjo in pozitivno barvo ponudi še kaj več kot gola skala. Zato se ob lepem in lahkem plezanju pogled in umetno oko pogosto ustavljata na rumenih cvetovih.

Morebiti se malokdaj zavemo, da se tudi poživljajoča barva lahko odraža na upodobitvah veselja. Tam je večkrat prisotna rumena. Kot lahko marsikje preberemo je rumena topla in stimulativna barva, ki optično približuje predmete. Poleg tega povečuje stopnjo aktivacije, pospešujejo krvni obtok in spodbuja dihanje. Rumena je barva sonca, svetlobe in optimizma, ki poživlja, aktivira in osvobaja pred strahovi, v njem ima tudi svojo objektivno asociacijo; ker je dobro vidna, je obenem signal za nevarnost, hkrati pa dober stimulans za oko kot vidni organ, prek njega pa za živčni sistem, na katerega deluje ugodno. Je tudi izraz bleska in živahnosti. Zato je rumena najbolj vesela barva, saj kot »barva sonca« zavzema v vidnem spektru tudi največji obseg. Ohranja budnost in spodbuja koncentracijo, simbolizira ustvarjalnost in modrost. Spodbuja motoriko, njena pomembna lastnost pa je komunikativnost. Rumena ima tudi slabo lastnost, spada med najtežje gledane, zato ni primerna za uporabo v besedilu, čeravno jo v zadnjem obdobju zelo pogosto videvamo na številnih fasadah. Lastnost rumene je, da je sama po sebi imenitna, kraljevska, rahlo mistična in z večtisočletno tradicijo druženja s kronanimi glavami. Rumena barva je čista energija. Zaznavamo jo ob soncu in sploh ob vsaki luči, kakor tudi ob cvetju in sadju, ki dozoreva ob sončni svetlobi. Rumena je pobudnik duševnega dela in je kot taka »intelektualna«; razumska; če gremo v njeno simboliko, je celo »filozofska« in »idealistična«, kakor to strokovnjaki ob pomanjkanju specifičnih izrazov imenujejo. Rumena barva pomeni bližino, površnost in nizkost, v tem pa vsiljivost, soočenost in povnanjenost (smer iz notranjosti navzven) in odpornost…

V gorah, hribih ali planinah najde vsakdo svoj (tokrat rumen) kotiček, kjer si napolni misel, kamor gre rad in se zato znova in večkrat vrača. Obstajajo skorajda divji kraji, ki so kljub temu, da ljudje drvijo skorajda mimo njih in jih zato ne vidijo z enakimi očmi, ostali neobljudeni. Pravzaprav ni napačno, če ne poveš, da je tam tudi lepo. Verjetno pa moramo kakšno področje pustiti tudi čim bolj nedotaknjeno in divje. Sploh, če se moderni kmetje teh področij še niso lotili z buldožerji… Ves svet pač ni le zaradi nas. Rumeno in veliko sonce ne sveti zaradi nas in avrikelj ni v cvetu rumen in ne kali iz tal življenje zaradi nas, ljudi. Vsa narava ni samo zaradi človeka in gospoda, ker vse ne more porabiti, pojesti in popiti, ker mu tega treba ni in tako sebično misli le naša kri.

Vsako leto si v pomladnem času, napolnjenim s spremenljivim vremenom, naveličan snega, zaželiš ne preveč izpostavljenega, včasih kar preveč s kamni obloženega robu, kjer plezaš težko kakor želiš. Včasih je nekje na dostopu skrit zanimiv zajec, ki urno zbeži pred teboj, ko ga presenetiš na travniku. Gošarja v gozdu sta vedno znova presenečena, ko prideta na sled, kjer zaznata prisotnost tega človeškega in nevarnega jima duha. Nekje malo više v skalah te pričakajo lepi avriklji, rastoči iz pobočij. Da bi preveč podrobno opisoval, kje je to, se mi ne zdi smiselno, ker je takšnih koncev v naših gorah kar precej. Tudi lastnina, urejenost in poznejše vzdrževanje je nekaj, kar moraš upoštevati pred vabilom.  Peči imenitnih, podobnih, večjih ali manjših, je tudi za množino, zato se naj kar vsakdo sam poda. Plezališč z nerumenimi verigami je tudi veliko. Tu je že nekaj let  zabit en sam klin in v njem polomljena vponka, najdena pod Koglom. Ker vse skupaj ni prav daleč, se ob prihodu na … peči in prav lepem sprehodu nazaj za pečmi, prileže še okrepčilo iz rdečega kozarca, na katerem rumena riba pravi, da misli, zato ne govori. Pa tudi prav je, če že parkiraš in ne pobirajo parkirnine, da se ustaviš v okrepčevalnici in nekaj pustiš prebivalcem.

Boris Štupar

Oznake: EKO, novosti
eXTReMe Tracker