Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Mešenik

Bela z Mešenikovega zoba

Iskanja - Stane Škrjanec: Na Mešenikovem temenu vedno občutim nekaj posebnega. Čeprav majhen po višini, ima neko svojo razsežnost. Stal sem že marsikje visoko pod nebom, a če bi vam tule zaupal kakšno primero, bi se mi zagotovo smejali …

Kamniška Bistrica. Vožnja mimo zaselka Kopišča kot vedno ponudi prekrasen prizor. Nad odsekanim Koglom si najmikavnejša Skuta zaljša postavo z zaobljeno Štruco. Pod vtisom razmišljam. Le kdo bi ob tem utegnil spustiti oko na bližnja zelenca …

Najlažje gre s te strani

Kopa, hišna gora zaselka, ki se nadenj povzpne s poraslim pobočjem do skromnih višin (1180 m), si na severno stran neusmiljeno pači obraz zaradi kančka rivalstva, še bolj pa morda zaradi flirtanja. Z izbrancem s sosednjega brega, s katerim tvorita ustje v prelepo dvokrako dolino Kamniške Bele, sta si povsem blizu ... Rad ji prisluhne na komaj znano ime …

Mešenik. Podroben pogled v gorniško karto (Grintovci 1 : 25.000) razkrije, da si je junak (1099 m) telo izklesal v podobo trdnjave. V živo je njegova postava iz nižin videti skoraj strašljiva; neizprosna strmina z vseh strani. Nad Belo na kratko celo s previsnimi stenami, oster povezovalen greben proti višjemu Dedcu, sicer pa nabrito kosmat, krušljiv in nezanesljiv − skratka, neplezalcu povsem nedostopen vrh. A glej ga, ti šment, kdo bi si mislil, da v brezpotjih utrjeno dušo vseeno rad pogosti.

Mešenik pod Kamniškim Dedcem Sedaj ko sva si domača, mu rad izrekam zahvalo, na svoj osamljeni vrh pa me vabi celo z različnih izhodišč. Še več, prav najtežji pristop iz Bele mi je tudi najljubši, brez dvoma zaradi izjemno speljane gamsje stečine. Seveda pa, če se le da, najraje »zašpilim klobaso« in tudi tokrat sem jo …

Izhodišče: parkirišče pred Belo. Saj veste, od tam, kjer se gre k slapu Orglice! Dobro uhojeni poti sledim skozi gozd, kjer se po nekaj minutah izteče na širok kolovoz. Po njem z markacijo (ki kaže proti Presedljaju), a le na kratko. Na mestu, kjer kolovoz prestopi suho strugo Bele, mi nasprotni breg ponudi lep orientir. Kakšna simbolika! Skalna gmota na levi, večji balvan na desni – vstopna vrata, za katerimi bo treba zaviti …

Mešenik s Kopišč. Za označenim 'zobom' zavije pristop iz Bele.

Tu je tudi prvo (in nemara edino) okno za tiste, ki bi radi vrgli bežen pogled na Šraj peske. Torej, za tem prehodom se obrnem levo v strugo, nekaj metrov po njej, potem pa naravnost navzgor, v breg. In mimogrede, pojem »naravnost« tule drži kot pribito! Gozdno pobočje se dviga enakomerno, zgledno strmo, povsem brezpotno in gibanju nadvse neprijazno (grušč). Ko sem že visoko, pa se naenkrat začne z obeh strani na široko zapirati v skalnat zatrep. Tu se držim zlate sredine. Vmesen neizrazit grebenček je namreč precej lažji (trden) za hojo in rad mu sledim, vse do bridkega konca pod steno, kjer se po krajšem vzponu v levo zatrep dokončno zapre. Tu v rokah že držim orientacijski ključ pristopa na vrh, z veseljem prejet na posodo od preljubih gamsov …

Mešenikov zob

Ostro oko v levi strmini na robu opazi manjši spodmol. Ej, prav tjakaj jo mahnem (zelo zahtevno, izpostavljeno). V spodmolu me pozdravi možic. Sem na prečudovitem kosmatem slemenu, kjer se riše prijazna stečina … Po njem naravnost navzgor, ko strmina znova pokaže zobe, pa spet levo v prečnico (zelo zahtevno, izpostavljeno). Izstopna vrata? Že s prečnice ugledam čudovit prehod med večjima skalama. Pod njima sem tokrat splezal na z moje strani še neobiskan oster »Mešenikov zob«, a to je že druga zgodba … Za izstopnimi vrati se svet lagodno unese. Duša do vrha le še zapleše z drevesi, napolnjena z nečim, čemur ne znam najti besed. Na Mešenikovem temenu vedno občutim nekaj posebnega. Čeprav majhen po višini, ima neko svojo razsežnost. Stal sem že marsikje visoko pod nebom, a če bi vam tule zaupal kakšno primero, bi se mi zagotovo smejali.

Ni posnet z letala - Dom v Bistrici Razgledi z vrha? So. In to prav posebne vrste. S skromnih višin se očem pač laže odkrijejo podrobnosti, ki jih prvaki v višinski omami radi prikrijejo.
Sestopim na drugo stran. Kratek greben v smeri Kamniškega Dedca je zavoljo prelesti skoraj pravljičen. Malone z rokami v žepih sledim stečini, ki pa na ključnem mestu sestopa usahne. Pred manjšim skalnim rogljičem me znova pozdravi možic. Tu se bo treba podati levo navzdol. Strmina je huda in podlaga nevarna za zdrs. Previdno se spuščam, ves čas rahlo proti desni. Tu in tam mi v pozdrav zavriska možic. Po nekaj deset metrih se na desni pokaže sijajna polica, ki varno popelje v strm graben, po katerem se pobalinsko podričam v iztek. Tam se le še obrnem navzdol in pustim terenu, da me vodi skozi neizrazit, usločen žleb. Niže pa spet vseskozi naravnost navzdol, kot bi hodil po drevoredu …

Brezpotje, a kot v drevoredu

Na asfalt izskočim z gozdne vlake, do avta pa si z veseljem eno odžvižgam (ah saj veste, tisto Kekčevo).

Opozorilo!

Večjih težav »na poti« nisem omenjal in tudi opis je namerno malce površen, zatorej … Le za v brezpotjih zelo izkušene! Objektivnih nevarnosti je sicer kolikor hočete, vse pa lahko povzamem v enoten okvir – trentarsko.


 


Iz zatrepa pod spodmol


Zahtevno prečenje proti 'vratom'


Bela z Mešenikovega 'zoba'


Sijajen prehod v lagodje!


Čez Dedca, skozi oblak, v modrino


Z vrha proti najvišjemu


Rzenik; kraljestvo skrivnosti


Sestopna polica z grebena

 

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave
Značke:
novosti

1 komentarjev na članku "Mešenik"

Dušan Škodič,

Lep opis naporne in dokaj zapletene poti na »ubogega tisočaka«, mimo katerega poleti hodijo množice, opazi pa ga nihče. Navala zanesljivo tudi poslej ne bo dočakal, kljub temu, da je na njem verjetno stalo manj ljudi kot na Everestu.

Le (pre)glasna glasba kakšne poletne veselice pred planinskim domom, je na njem žal slišna še bolj, kakor na bližnjem Dedcu.

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45948

Novosti