Dnevnik - Barbara Trnovec: Kot trinajstletni deček je leta 1949 prvič gnal živino na pašo v planine. "Bilo je konec junija, ob kresu. Šole je bilo ravno konec. Prevzel sem očetovo živino in še dveh gospodarjev iz vasi. Vsega skupaj sem na planino gnal šest krav "za pomlesti", pet teličkov, prašička in osem jalovih krav," začenja svojo pripoved Ivan Cvetek iz Stare Fužine v Bohinju.

"Nato sem dva meseca majaril oziroma planšaril, kot se reče danes, na planini Ovčarija. Tam so bili tudi drugi planšarji, vendar smo bili precej vsaksebi. Do najbližjega je bilo dvajset minut hoda." Na planini je sam skrbel zase in za živino; sam si je kuhal - jedel je v glavnem proseno kašo in koruzne ter ajdove žgance -, molzel in pasel, oddajal mleko ter pomagal v sirarni. "Vstajal sem ob treh ponoči, najprej sem se uredil, nato sem pomolzel krave, za kar sem potreboval približno dve uri, potem sem mleko oddal v sirarno na planini. Ko sem se vrnil v svoj stan, sem najprej poskrbel za prašička, nato pa sem gnal na pašo." S paše se je vračal pozno popoldne, sledila je molža in oddaja mleka, spat je šel okoli desete ure zvečer. "V prostem času sem se povzpel na katerega od okoliških vršacev ali obiskal katerega od planšarjev, najraje od vsega pa sem hodil opazovat trop gamsov. V tem sem neizmerno užival."

Najprej so se "prebasali" do Blata

Drugi, zlasti starejši planšarji, pa so po Cvetkovih besedah veliko prostega časa posvetili molitvi. "Bila je stara planšarica, ki je kar naprej govorila: 'Molimo, molimo, molimo!' Planšarji so bili takrat zelo pobožni. Verjeli so, da se bodo z molitvijo izognili nesreči, da bodo njihove molitve uslišane in bo vreme lepo, živina zdrava in podobno." Planšarili so ženske in moški, večinoma so bili to "tete" in "strici" oziroma neporočene ženske in moški. "Kakšna mlada planšarica si je še našla ženina, kar je bilo starejših, čez dvajset, blizu trideset, pa so ostale večne planšarice. Otrok je bilo med planšarji zelo malo, tisto leto sem bil jaz najmlajši med njimi."

Živino - prevladovale so krave, predvsem bohinjske cike, ki so bile po Cvetkovih besedah izjemno pametne živali, nekaj pa je bilo tudi drobnice -, so gnali na pašo v planine vsako leto ob istem času, med kresom (24. junija) ter svetim Petrom in Pavlom (29. junija). Najprej na planino Blato, kjer so ostali dva tedna, nato so šli v visoke planine, na Ovčarijo, kjer so ostali dva meseca, do malega šmarna (8. septembra). Potem so se vrnili nazaj na planino Blato, kjer so ostali do svetega Mateja (21. septembra), nato pa so se odpravili domov.

"Temu smo rekli 'basanje'. Smo rekli, da se gremo 'basat', in smo 'prebasali' najprej do Blata, nato na Ovčarijo, ob koncu sezone pa nazaj," pojasnjuje Cvetek.

Mleko je oddajal v sirarno na planini Ovčarija, kjer so vodili natančno evidenco, koliko mleka je od katerega gospodarja, po njej je namreč gospodar dobil plačilo ali sir. "Ko smo delali sir, je moral posamezen planšar v imenu gospodarja v sirarni 'tretjiniti', torej pomagati, tako da je v sirarno na planini prinesel potrebna drva in nato sodeloval pri izdelavi sira." Sir so s planin začeli tovoriti v sirarno v Stari Fužini po velikem šmarnu (15. avgusta). Posamezen gospodar je nato dobil plačilo za mleko v denarju ali v siru, glede na količino mleka, ki ga je prispeval njegov trop, pa mu je pripadala tudi skuta.

Prostih dni planšarji niso poznali, le ob nedeljah so delali manj kot sicer. Na vprašanje, ali je bilo težko na planini, pa Cvetek odgovarja, da niti ne, saj ga je delo na domači kmetiji že pred tem utrdilo. "Nekaj časa sem pogrešal mamo, ampak tudi to je minilo," pravi, kljub temu pa priznava, da je bil presrečen, ko ga je mama obiskala na planini. "Prizor, ko sem jo uzrl, se mi je močno vtisnil v spomin in še danes jo živo vidim pred sabo," pravi vidno ganjen, ko ga preplavijo spomini na mamin obisk. "Ko sem šel od doma, sem bil otrok, ko pa sem se vrnil nazaj, nisem potreboval nikogar več," pravi in dodaja, da je tisto poletje prav na hitro odrastel.

Dva tisoč let pašništva v Bohinju

Bohinj je stoletja veljal za najmočnejše planšarsko središče na naših tleh, pašništvo pa je na tem območju izpričano že dva tisoč let. "Bohinjci imajo svoje planine v vzhodnem delu Julijskih Alp, na območjih Triglavskega pogorja, Komne, Spodnjih Bohinjskih gora, Jelovice in dela Pokljuke. Najstarejši materialni dokaz, ki priča o pašništvu na tem območju, je bronasti zvonček, ki sodi v čas od 1. do 3. stoletja. Našli smo ga leta 2006 na Vodenih Rupah," pojasnjuje arheologinja Mija Ogrin, svetovalka za muzeje v Bohinju, med katere sodi tudi Planšarski muzej v Stari Fužini. Tam si je mogoče ogledati pregledno razstavo o življenju in delu bohinjskih pastirjev, ki jo je postavila etnologinja Anka Novak, avtorica temeljne raziskave planšarstva v Bohinju.

"Pašništvo in planšarstvo - slednje poleg paše živine vključuje tudi pridelavo sira - sta na tem območju že zelo dolgo prevladujoči gospodarski dejavnosti. O tem, kdaj se pojavi planšarstvo, sicer nimamo materialnih dokazov, avstrijski arheolog Paul Gleirscher pa zagovarja tezo, da se je planšarstvo v alpskem prostoru pojavilo že v rimski dobi." V Sloveniji je po besedah Ogrinove antično sirarstvo izpričano z arheološkimi najdbami s Ptuja, in sicer gre za najdbo torila, lončenega modela s preluknjanim dnom za odcejanje sira. "Takih materialnih dokazov v visokogorju ne poznamo, obstaja pa domneva, da so za enak namen antični planšarji uporabljali lesene posode, ki se niso ohranile."

Majarce so bile cenjene neveste

Živinoreja je bila zaradi pomanjkanja obdelovalne zemlje od nekdaj najpomembnejša gospodarska dejavnost Bohinjcev. Zelo dolga je tudi planšarska tradicija, na katero so vezane pravice do izkoriščanja Bohinjskih planin. Tisti, ki so bili upravičeni do paše na planinah, so se povezovali v pašne skupnosti ali srenje, vsaki srenji pa so pripadale določene planine oziroma pašna območja. Za bohinjsko planšarstvo je bila po besedah etnologinje, mag. Tatjane Dolžan Eržen, višje kustosinje iz Gorenjskega muzeja v Kranju, ki je na tem položaju nasledila Anko Novak, značilna zapletena socialna organizacija, ki je izhajala iz sistema individualnega pašništva.

Sistem individualnega pašništva se je v Bohinju ohranil do druge polovice 20. stoletja, zanj pa je značilno, da je imel vsak gospodar oziroma pašni upravičenec na planinah svojega planšarja - majarja ali majarco -, ki je bil odgovoren za trop, torej govejo živino posameznega gospodarja. Majarji, ki so ponavadi prihajali iz gospodarjeve družine, so skrbeli za krave, jih zganjali na pašo, molzli in pomagali sirarju v sirarni. Včasih so imeli v oskrbi živino več gospodarjev.

"Čeprav so bili majarji ponavadi ljudje, ki so jih domači pri delu na kmetiji najmanj pogrešali - to so bili predvsem mlajši ali starejši neporočeni člani skupnosti -, pa so se hkrati morali nanje zanesti. To je bila izjemno pomembna in odgovorna funkcija, zato so bili spoštovani člani vaške skupnosti," pojasnjuje mag. Dovžan Erženova. Majarce so bile v Bohinju iskane neveste, ker so - tako kot njihovi moški kolegi - veljale za samostojne, odgovorne, delovne, iznajdljive in gospodarne. Če se je majarca poročila, pa na planine seveda ni več hodila. Poleg tega so majarji in majarce, zlasti tisti, ki so desetletja planšarili na planinah, veljali za pametne in razgledane.

Velika prelomnica v zgodovini bohinjskega planšarstva je bila uvedba zadružnega sirarstva v sedemdesetih letih 19. stoletja. "Spremenjeni pridelavi sira je sledila tudi organizacija življenja na planini. Prej je imel vsak planšar svoj kotel in je predeloval svoje mleko - zlasti v maslo, ki so ga prodajali v Trst -, po uvedbi skupnega sirarstva pa so vse mleko na eni planini predelovali skupaj, zato so na planini zgradili sirarne in zaposlili sirarje." Pobudnik teh sprememb je bil Janez Mesar, župnik iz Bohinjske Bistrice, ki je na Bohinjce tudi prenesel znanje izdelovanja sira na švicarski način. Trgovina s sirom je hitro vzcvetela in začela prinašati zaslužek. V začetku 20. stoletja so bile postavljene sirarne skoraj na vseh večjih planinah. Bohinjsko sirarstvo pa je začelo zamirati po letu 1971, ko so v Srednji vasi odprli mlekarski obrat.

Niso le molili, so tudi plesali

Na vprašanje, kako dobro danes poznamo planšarsko kulturo na tem območju, mag. Dolžan Erženova odgovarja: "Osvetlimo lahko le življenje in delo bohinjskih pastirjev v drugi polovici 19. stoletja, predvsem pa v 20. stoletju. O planšarski kulturi iz starejših obdobij imamo premalo virov, da bi jo lahko verodostojno rekonstruirali." Na področju materialne kulture po njenih besedah velja izpostaviti stavbarstvo. "Za visoke planine so bili značilni leseni stanovi na kobilah oziroma stebrih, ki so združevali spodnji prostor za živino in zgornji prostor, kjer je bilo pastirjevo bivališče. Nekateri raziskovalci menijo, da te zgradbe pričajo o kulturi staroselcev."

Manj raziskana je duhovna kultura. "Vemo, da so bili bohinjski planšarji zelo verni in bogaboječi ljudje, ki so veliko časa posvetili molitvi," pravi etnologinja in ponudi zanimivo pojasnilo, zakaj je bilo tako. "Nekateri planšarji so imeli posebna znanja, ki so vključevala zagovore v primeru nesreč, kot je na primer kačji pik, ljudsko zdravilstvo, napovedovanje vremena in podobno. Ta znanja, ki so pomagala ljudem razumeti in obvladovati svoje okolje, so se zaupno prenašala iz roda v rod, na izbrance. Krščanska vera pa je bila na razpolago in v uteho vsem, zato so se je planšarji tako močno oprijeli."

To pa po besedah mag. Dolžan Erženove ne pomeni, da določeni magični postopki zdravljenja, zagovarjanja in napovedovanja niso bili dostopni večini. "Skrivali so predvsem tiste postopke, ki so veljali za črno magijo."

Družabnega življenja pa seveda ni sestavljala zgolj molitev, ampak je lahko bilo tudi zelo živahno. Med drugim so veliko prepevali in plesali. Zelo zanimiv je bil ples "v špegu", ki ga je opisala Novakova. Fant ali dekle sta sedela na stolu z ogledalom v roki. Če je sedel fant, so se mu izza hrbta v ogledalu kazala dekleta, "pa tudi kakšen fant je bil vmes, za hec", če je na stolu sedelo dekle, pa so se za njenim hrbtom vrstili fantje. Za soplesalca so si izbirali tistega, ki jim je najbolj ugajal. Ta ples je bil med planšarji po besedah Novakove izredno priljubljen, ugotovila pa je tudi, da je bilo ljubezensko življenje na planinah precej svobodno, vendar je med planšarji veljalo nepisano pravilo, da o tem v dolini niso pripovedovali.

Po podatkih, ki jih je zbrala Novakova, je bilo pred drugo svetovno vojno v Bohinju 230 planšarjev, v petdesetih letih še 126, leta 1980 pa le še 55. Danes naj bi po neuradnih podatkih na Bohinjskih planinah paslo še okoli deset pastirjev obeh spolov, manj kot pol se jih ukvarja tudi s sirarstvom.

Pastirji ostajajo le še na planinah

Planinski pašniki pa niso samo na Bohinjskih planinah. Po besedah Davorina Korena, vodje službe za kmetijstvo, gozdarstvo in razvoj podeželja v Triglavskem narodnem parku, je danes v Sloveniji okoli dvesto planinskih pašnikov, ki se delijo v tri skupine, glede na različne načine gospodarjenja. "V prvo skupino umeščamo planinske pašnike, na katerih se predeluje mleko in kjer so stalno prisotni ljudje, vključno s pastirji. Teh pašnikov je v Sloveniji okoli 30, večina jih je v Zgornjem Posočju in na Bohinjskih planinah. To je oblika pašništva, ki jo poznamo pod izrazom planšarstvo."

V drugo skupino sodijo planinski pašniki, na katerih se znotraj ograd pase jalova goveja živina. Pastirjev ni, gospodar le občasno preveri, ali je z živino vse v redu. Tretja oblika planinske paše je imenovana "paša počez", kar pa ne pomeni, da pašno območje, na katerem se pase drobnica, ni definirano. "V nižinah pa danes pastirjev sploh ni več, ker po njih ni potrebe," pravi Koren. "Nadomeščajo jih električni pastirji in ograde. Človeku, ki dnevno žene iz hleva na pašo, kjer je govedo ali drobnica v ogradi, pač ne rečemo pastir."

Eden tistih, ki se še ukvarjajo s planinsko pašo, je 21-letni Rok Stres iz vasi Idrsko blizu Kobarida. Pravzaprav se zadnji dve leti ne ukvarja več s pašo, ampak s sirarstvom. "Pastir sem bil od najzgodnejšega otroštva, odkar sem shodil. Pasel sem na različnih planinah, zadnja leta pa na Matajurju, ki od nekdaj pripada idrski pašni skupnosti. Tudi danes imajo gospodarji, pašni upravičenci iz Idrskega, na planini svoje deleže, ki določajo, koliko krav lahko tam pasejo." Sirar je postal po spletu okoliščin; ko je na planini nenadoma umrl stari sirar, je moral nekdo poskrbeti za namolženo mleko. "Od vseh pastirjev, ki smo bili takrat na planini, sem s pridelavo sira imel še največ izkušenj, saj se s sirarstvom ukvarja tudi moj oče, in tako se je začelo."

Delovni ritem na planini je po Stresovih besedah zelo podoben, kot je bil v preteklosti. Ena pomembnejših razlik je ta, da danes pastirji krav ne molzejo več ročno, ampak strojno. Kljub temu je delo precej naporno. "Brez ljubezni do živali in planine tega ne moreš početi," pravi mladi sirar in dodaja, da samo zaradi zaslužka ne greš na planino, saj lahko denar zaslužiš na lažji način v katerem od manj napornih poklicev.

---

---

Jurjevo, pastirski praznik

Nekoč pogansko novo leto je s prodorom krščanstva postalo god svetega Jurija, boj pomladi z zimo pa je zamenjal boj svetega Jurija z zmajem. Hkrati je to pastirski praznik z zelo dolgo tradicijo, sodeč po navedbah avtorjev, ki ga povezujejo s starorimskim čaščenjem boginje Pales, kateri na čast so pastirji vsako leto 21. aprila prižigali kresove in prirejali obhode. Na jurjevo se je ponekod začela paša, s tem pa so bile povezane zanimive šege; kot je zapisal etnolog Niko Kuret, so pastirji s trobljenjem v rogove iz lubja in s pokanjem z biči odganjali čarovnice, da ne bi škodile živini.