Nedeljski dnevnik, Skrinja - Irena Mrak: Z rokama globoko v žepih strmim v pobočja nad taborom 1 (5500 m) na gori Rakapoši in vse bolj mi postaja jasno, da je nadaljevanje vzpona enako samomoru
... in da nimava prav nobene možnosti niti uspeha niti preživetja, če plezava naprej. Razočaranje nad ledenikom Kunti pa se ob srečni vrnitvi v bazni tabor kljub vsemu prelevi v neskončno veselje nad dejstvom, da sva preživeli eno največjih kalvarij in srečno, a za las, ušli toboganu smrti.
Uspešen vzpon na Muztagato (7546 m) nam je vsem trem pobral precej moči, kar se je odražalo predvsem na oblačilih, ki so kar naenkrat postala zelo ohlapna in raztegnjena vsekakor pa prevelika za vsaj dve konfekcijski številki. Vsi trije, predvsem pa naš »dohtar« Tomaž, smo na glas razmišljali, kako bi bilo vodenje skupin obilnejših in hujšanja željnih na velike nadmorske višine prava tržna niša, a kaj ko bi se milni mehurček uspeha kaj hitro razblinil v domačem okolju, kjer telo pospešeno akumulira prav vsa živila za vsak primer novih »ta hudih cajtov«!
Na Kitajskem smo si še zadnjič privoščili pivo in se z rednim avtobusom iz Taškorgana odpeljali nazaj v Pakistan, v prvo večje mesto nedaleč od meje – Sost. Spet smo potrebovali kar nekaj ur več kot običajno za vožnjo po Karakorumski avtocesti, ki jo v zadnjih nekaj letih pospešeno obnavljajo Kitajci, dela pa financira Kitajska, ki na ta način želi okrepiti svojo prisotnost na pakistanskem trgu. Karakorumska avtocesta ali »Karakorum Highway – KKH« sicer velja za eno od največjih del človeških rok v vsej zgodovini. Graditi so jo začeli leta 1964, dela pa so bila zaključena čez dobrih 20 let. Kar 35 000 delavcev je bilo vključenih v gradnjo, uradna statistika pa pravi, da jih je v težkih delovnih pogojih umrlo okrog 1500. Cesta je vsako leto bolj prometna, velja pa za eno najbolj nevarnih na svetu, saj jo stalno ogrožajo skalni podori in zemeljski plazovi, ki so pogosti predvsem v poletnem času, ko je na tem območju največ padavin. S Karakorumsko avtocesto so severna območja današnjega Pakistana postala bolje povezana z glavnim mestom Islamabadom, pred samo izgradnjo pa so severna območja gravitirala večinoma na sever in so bila hkrati tudi precej bolj samooskrbna.
Najbolj znana dolina severnega Pakistana, ki se je s cesto odprla svetu je dolina Hunza. Danes je poznana zlasti po mogočnih okoliških gorah ter po svojih prebivalcih, ki dosegajo zelo visoko starost. Prvi raziskovalci so v dolino prišli leta 1880 in jo označili za karakorumski »Šangri – La« - ali kar »raj na Zemlji«. Gorsko puščavo so tamkajšnji prebivalci z namakalnimi sistemi, ki jih napajajo ledeniške vode, spremenili v pravo oazo, kjer pridelujejo različne vrste sadja in zelenjave, na višjih nadmorskih višinah (do 4000 m), pa pasejo živino in drobnico. Prav zdrava prehrana, ki vsebuje veliko kozjega mleka in marelic in nič alkohola ter cigaret, naj bi botrovala dolgi življenjski dobi in čvrstemu zdravju tamkajšnjih prebivalcev.
Tudi tukaj se zdi, da gore in ljudje živijo v izjemni harmoniji, sožitju in medsebojnem spoštovanju. Gora vseh gora nad dolino Hunza je vsekakor Rakapoši, ki se drzno vzpenja nad njenim levim bregom in daleč zasenči vse ostale vrhove, ki sicer dopolnjujejo idilično sliko pokrajine ob reki Hunzi. Rakapoši nasploh velja za eno najlepših in najbolj mogočnih gora zahodnega Karakoruma. S svojimi 7788 metri je na 27. mestu najvišjih gora na svetu, po lepoti in težavnosti pa po mnenju številnih sega kar nekaj mest višje. Ime Rakapoši v jeziku burušeski, ki ga govorijo prebivalci dolin Nagir in Hunza, pomeni sijoča stena, kar kaže na dominantnost gore v pokrajini in zavesti tamkajšnjih prebivalcev. Na vrhu Rakapošija sta leta 1958 prva stala člana mešane britansko-pakistanske odprave Mike Banks in Tom Patey, uspešni pristopi na vrh po različnih smereh pa so sledili še v osemdesetih letih in zgodnjih devetdesetih, zadnjič pa je bil vrh deležen obiska leta 1997. Od takrat dalje se gora uspešno izmika vsem poskusom in dobiva sloves težko dostopnega alpinističnega cilja. Tudi Slovenci so v preteklosti poskusili doseči vrh Rakapošija, in sicer prvič leta 1984 in drugič leta 1987, obe odpravi pa sta bili neuspešni.
Po dvaindvajsetih letih sva tako pod jugozahodnim grebenom spet stali dve Slovenki, trdno odločeni, da na vrh te prelepe gore poskusiva priplezati v hitrem alpskem slogu. Muztagata nama je omogočila izjemno dobro aklimatizacijo in počutili sva se pripravljeni, da se do skrajnosti potrudiva na Rakapošiju. Do baznega tabora je vse teklo dokaj gladko. Nosači-domačini iz vasi Juglot so bili takoj pripravljeni pomagati pri nošnji približno 300 kg opreme in hrane do dva dni hoda oddaljenega baznega tabora ob desnem boku ledenika Kunti, 4500 m nad morjem. Na mestu, kjer smo postavili šotore je bilo še nekaj sledi odprav iz preteklosti, sicer pa so nas obkrožala divja, strma in težko prehodna pobočja Rakapošija in nižjih okoliških gora, ki večinoma nimajo imen in še čakajo na prve pristopnike. Če je bil bazni tabor pod Muztagato pravo mravljišče gornikov, nosačev, kuharjev ipd., kjer dejansko izgubiš občutek, da domuješ na 4500 m, nekje v človeku “neprijaznem” visokogorju, je pod Rakapošijem prevladoval občutek prvinskosti, naravnega okolja in predvsem izjemne tišine, v kateri se brez človeka v popolnem miru odvijajo naravni procesi – od skalnih podorov, do glasnih premikov ledenika, cvetenja redkih rastlin in občasnih prehodov divjih živali.
Štirje prišleki (kuhar in njegov pomočnik ter Mojca Švajger in jaz), ki smo v tej popolni sliki obstali štirinajst dni, smo se v trenutku zazdeli povsem odveč, a hkrati smo se zavedali naše velike sreče, da lahko opazujemo in občutimo enkratnost te pokrajine.
Poslabšanje vremena je po prihodu v bazni tabor prekrižale najine načrte za hiter vzpon, kar sva izkoristili za temeljit pregled in izbor opreme in hrane za načrtovanih osem dni plezanja, vključno s sestopom. Tako je v nahrbtnikih našla mesto ena spalna vreča, dve spalni podlogi, nekaj toplih oblačil, komplet plezalne opreme – cepini, dereze, čeladi, dvojna 60 metrska vrv, zatiči, klini, vponke…, štiri plinske bombice, gorilnik in pa minimalna zaloga hrane - šest juh, čokolad in zavitkov kave ter nekaj vrečk čaja. Kljub temu sta nahrbtnika tehtala med 15 in 20 kg, kar je pomenilo počasno napredovanje v steni, ki je po tednu dni slabega vremena končno zasijala v soncu in se pokazala v vsej svoji razsežnosti in lepoti. Naslednje jutro nama je kuhar Ali pripravil še boljšo kavo kot sicer in potem sva šli v steno. Izmenjali sva nekaj besed, sicer pa je hoja in plezanje potekalo v tišini, kot bi naju bilo strah, da s pretiranim govorjenjem zmotiva goro. Sonce se je kmalu dotaknilo skalnega ostenja sredi katerega sva načrtovali prvi tabor, to pa je pomenilo oživitev pravega tobogana padajočih skal, ki so s surovo močjo in glasnimi žvižgi pristajale na snežišču pod žlebom, po katerem sva plezali. Pozno popoldan sva izčrpani in malce popraskani dosegli mesto, kjer so tudi najini predhodniki v preteklih desetletjih postavljali svoj prvi tabor, na višini 5400 m. Ozka skalna polička na izpostavljenem grebenu je bila v tistem trenutku vredna mnogo več kot najboljši hotel na svetu. Topla juha je vrnila nekaj moči in razgled po okoliških ostenjih vse tja do osemtisočaka Nanga Parbata je poplačal napore preteklega dne. Vreme je bilo lepo, naju pa je skrbelo, kako naprej. Stena nad nama je postala neprehodna, popolnoma razbita, ledenik ob njej pa poln zevajočih razpok. Pregledali sva vsako najmanjšo možnost napredovanja in pozno ponoči ugotovili, da se je najin poskus klavrno končal na skromni višini, neskončno stran od tako želenega cilja- vrha Rakapošija. V trenutku odločitve, da se vrneva v bazni tabor so se pomešali občutki besa, nemoči, žalosti in spoznanja, da sva se vzpona lotili prepozno v sezoni, ko je že premalo snega, ledeniške razpoke povsem odprte, skalni bloki v steni pa zaradi višjih temperatur povsem razrahljani in pripravljeni na spektakularni zadnji polet v dolino. Tudi najin spust v bazni tabor je bil podoben ruski ruleti in precej bledih obrazov sva srečali najinega Alija, ki naju je nekaj sto metrov pred baznimi šotori pričakal s čajem in solzami v očeh. Neskončni naju je bil vesel; vesčas naju je spremljal z daljnogledom in po vsem kar je letelo okrog naju je bil prepričan, da nama nikoli več ne bo postregel s čajem…
V nekaj urah sva se odločili, da se v naslednjih dneh spustimo v prvo vas. Rakapoši sva tokrat zapuščali trdno odločeni, da prav kmalu spet poskusiva na enem od njegovih prostranih pobočjih, najina pot po Karakorumu pa še zdaleč ni bila končana. V dolini sva si kaj hitro opomogli in okrepili in se odločili, da poskusiva preplezati še nedotaknjen vrh v eni od mnogih še neznanih dolin vzhodnega Karakoruma in si tako vsaj malo zaceliti rane, ki jih je pustil neuspešen poskus na Rakapošiju.