Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Rustam Brakk – ali kako je nosač iz vasice Kande dobil svojo goro

Nedeljski dnevnik, Skrinja - Irena Mrak: Zadnji metri precej izpostavljenega grebena se neskončno vlečejo, vreme ne kaže najbolje, a želja, da nama končno uspe priti na vrh neznane gore postaja vse večja in predvsem vse bolj izvedljiva.

... Smer, ki je za nama je v alpinističnem »jeziku« preprosto lepa, vrh pa še popolnoma nedotaknjen. Nepozaben in seveda tudi sebičen občutek je stopati nekje kot prvi, se dotikati skal, ki jih tisočletja oblikujejo izključno naravne sile in s pogledom objemati okoliške vrhove, ki bodo na prve pristopnike morda čakali še mnoga leta.

Najino bivanje pri družini Shujaat Alija v dolini Hushe je bilo izjemno simpatično doživetje in kar ni se nama mudilo zapustiti prijaznih prebivalcev vasice Machulu. Toda okoliške gore so naju z Mojco vedno bolj vabile. Po pogovoru z nekaterimi dobrimi poznavalci stranskih dolin, sva se odločili, da se za dobra dva tedna preseliva nazaj na 4500 m in poskusiva preplezati eno od še povsem neznanih gora vzhodnega Karakoruma. Izbira je sicer velika, podatkov (zemljevidov, zapisov…) pa skoraj nič in to je pustolovščini dalo še dodaten čar. Za dolino in vrhove nad njo sva se odločili zgolj na osnovi slikovitih pripovedih nekaterih nosačev in njihove pripravljenosti, da nama pod goro pomagajo znositi opremo in hrano. Morda malce neodgovorna odločitev, pa vendar prav v duhu večnega iskanja miru, samote in območja, kjer pred teboj ni stopal še nihče. Osemnajstim nosačem je bilo sodelovanje pri pustolovščini bolj v veselje kot pa resna ekonomska priložnost, čeprav smo jih z našim Shujaat Alijem in kuharjem Alijev dobro nagradili. Izkoristili pa smo priložnost in nosačem na naši poti razlagali kako pomembno je, da svojo prelepo okolico ohranjajo takšno kot je – ne le za morebitne turiste, ki bodo prišli v prihodnosti, ampak predvsem zanje, ki tam živijo. Prvič v vsej moji »popotovalno-alpinistični« zgodovini smo mesto za bazni tabor izbrali kot prvi in ob tem prav vsi čutili veliko odgovornost – mesto mora biti blizu tekoče vode in hkrati ga je potrebno urediti tako, da kar najmanj poškoduje ranljivo gorsko okolje. Domačin Rustam iz vasice Kande je kot lovec našo dolino Bondid najbolje poznal in pokazal več mest, kjer je bazni tabor lahko varen pred morebitnimi snežnimi plazovi, ima vodo in ni predaleč od vznožja okoliških gora. Z nami je ostal nekaj dni in nas zabaval s številnimi zgodbicami iz svojega življenja. Pri svojih šestdesetih letih večino časa preživi prav v gorah nad dolino Bondid, v vaseh doline Hushe pa kot vdovec spet išče ženo, ki bi skrbela zanj v njegovem skromnem domovanju sredi vasi Kande.

Po prihodu v bazni tabor je bilo vreme kot nalašč za pripovedovanje zgodb, branje, kartanje in spanje, saj se je zjasnilo šele po dobrem tednu dni. Takrat so se okoliške gore pokazale v vsem svojem sijaju in mogočnosti in kar nekaj dni je bilo potrebnih, da so na bližnji ledenik pridrveli vsi plazovi svežega snega. Medtem sva se z Mojco odločili za vrh, ki sva ga želeli preplezati. Spet sva v nahrbtnika naložili vso potrebno plezalno opremo in nekaj hrane ter se preko mogočnega morenskega hrbta povzpeli skoraj do vznožja gore. Mali šotorček sva postavili na ledeniku, prespali noč in se zgodaj zjutraj lotili stene. Izbrali sva najbolj varno, a kljub temu drzno smer, ki naju je po celodnevnem plezanju pripeljala na najvišjo točko gore, kjer sva izmerili 5450 m. Pogled na okoliške vrhove je bil glavna nagrada tega dne in z veseljem sva si jo razdelili ter jo nekaj dolgih minut v popolni tišini uživali. Strma pobočja sosednjih gora so se ovijala v meglo in počasi je začel naletavati sneg. A vreme v Karakorumu je poznano kot zelo spremenljivo in tokrat je bilo v zraku čutiti, da poslabšanje ne bo prav resno. Na zadnjem spustu ob vrvi so »najino« goro pozlatili še zadnji sončni žarki.

Ob vračanju v bazni tabor sva že kovali načrte za naslednja leta, saj se nama je čas v Pakistanu počasi iztekal. Pred odhodom je bilo potrebno razmisliti še o poimenovanju gore in smeri, kar pa je prijetna dolžnost vsakega plezalca. Dolgotrajno tuhtanje ni bilo potrebno – naš lovec in nosač Rustam, ki naju je ves radoveden pričakal v baznem taboru, si je vsekakor zaslužil, da prva preplezana gora v dolini Bondid, dobi ime po njem, in sicer »Rustamov vrh« ali v jeziku Balti »Rustam Brakk«. Ob vročem čaju in suhih marelicah smo si z najinimi pakistanskimi prijatelji zaželeli samo še srečno pot, trdno odločeni, da se prav kmalu spet srečamo.

Po prihodu domov sva še enkrat preverili vse poznane vire o plezanju na območju doline Hushe, a o dolini Bondid ni bilo nobenih podatkov. Sedaj je najina dolžnost, da nov vrh in kratek opis območja posredujeva ameriški planinski zvezi, ki ima najbolj obsežno in aktualno bazo podatkov o gorah po vsem svetu.

28.02.2010
je v tem mesecu objavil reportažo
Irene Mrak v štirih nadaljevanjih:

07.02.Muztagata - Oče ledenih gora ...

14.02.: Rakapoši – sijoča gora nad dolino ...

21.02.: V kraljestvu marelic

28.02.: Rustam Brakk – ali kako je nosač ...

Vas Kande na 2800 m, v dolini Hushe, je pred nekaj leti močno poškodoval zemeljski plaz. Danes na drugem, varnejšem mestu gradijo novo vas. Našo pot proti baznemu taboru na 4500 m v dolini Bondid, smo začeli v vasi, od koder so bili tudi vsi naši nosači.

Dobrih 200 m pod vrhom Rustam Brakka so se začeli odpirati razgledi na sosednje, prav tako še nedotaknjene vrhove. Divja lepota Karakoruma prepriča vsakega obiskovalca in mnogi se tja pogosto vračamo.

 

Kategorije:
Novosti VTG SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45948

Novosti