Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Lhotse – uresničene Aleševe sanje

Planinski vestnik - Vladimir Habjan: Lhotse, južna stena, Aleš Kunaver s prijatelji alpinisti, knjiga in DVD, gradivo zbrali in uredili Dušica Kunaver (tudi avtorica veznega besedila) in Brigita Lipovšek, samozaložba Dušica Kunaver, Ljubljana 2008.

18. maj leta 1981. Franček Knez in Vanja Matijevec sta tik pod vrhom južne stene Lhotseja (8516 m, četrta najvišja gora na svetu). Ob 12.30 se v bazo oglasita kratko, brez mnogo besed. Poročata, da je vzpon preveč tvegan, in prosita za soglasje, da bi sestopila. Aleš Kunaver: »Soglasja, tega sploh ni treba. Naveza ima vendar vso svobodo odločanja. Varnost je ključ vsega delovanja, uspeh je šele drugotnega pomena … Seveda se strinjam. Okrog njiju je megla, sneg. To pomeni umik tik izpod roba stene. Sporočilo iz stene mi pomeni spoznanje, da bo naš trud po vseh teh dolgih dneh stene ostal brez cilja. Tudi brez roba stene. Težko je po tolikih dneh zvedeti, da je naše zgodbe konec in to po vsem, kar smo nečloveškega vložili v to steno

Dramatična zgodba, ki se je začela daljnega leta 1962, ko se je Aleš Kunaver s travnika pod starim Tjangbočejem zagledal v magične osemtisočake. Tu se je rodila vizija, ki se je kasneje uresničila. Slovenci smo vlak, ki smo ga skoraj zamudili, ujeli in ga celo prehiteli! V mogočni Himalaji smo začeli podirati tabuje. Leta 1975 je padel Makalu, leta 1979 Everest, oba po prvenstvenih smereh čez stene, ne po običajnih pristopih. Čas za vstop v južno steno Lhotseja je dozorel! Strašljiva stena, ena najtežjih na svetu, stena plazov, pošast, problem za leto 2000 … »Južna stena je Aleša spremljala od trenutka, ko jo je prvič videl. Postavil jo je na obzorje slovenskega alpinizma in svojega življenja. Veliko fotografijo te stene, ki jo je prinesel s potovanja po Nepalu leta 1962, je postavil na svojo pisalno mizo in jo ure in ure, leta in leta tiho gledal.« je zapisala Dušica Kunaver, zvesta himalajska in Aleševa kronistka. Stena je grozljiva, nenehno izpostavljena plazovom, strma in visoka (3300 m!). Kunaver je naštudiral tri variante možnega vzpona, A, B in C. Po ogledih, ko sta Marko Štremfelj in Nejc Zaplotnik steno temeljito poslikala, sta ostali le še dve, B in C. Desetega marca 1981 so se odpravili, moštvo triindvajsetih takrat najboljših slovenskih alpinistov, vodja Aleš Kunaver.

Že stojijo pred steno in jo takoj napadejo. Ivč Kotnik: »Stena je pošastna. Ko stojim na ledeniku pod njo, me je resnično strah.« Aleš Kunaver: »Stena počasi razkriva svoje skrivnosti … Neustavljivi plazovi so nas sprva strašili, končno pa smo se navadili živeti z njimi.« Napredujejo vedno više, v steni so že več kot štirideset dni, nevarnost preži vsak trenutek ... Aleš: » … na višini 6600 metrov zagledam v daljnogledu dve postavi, ki se spuščata po vrvi – Lakpa in Nima … Nedaleč od šotora obe postavi obvisita na vrvi … Poskušamo poklicati dvojko, a je vse zaman … Pogled je grozljiv … Nenadoma, po čudežu, zaprasketa v aparatu in oglasi se – dvojka! … Ni treba več besed, vsem je jasno, da gre za dvoje življenj ... V steni je človeško življenje privezano na kratki niti
4. maj, varianta B načrtovanega vzpona. Nejc Zaplotnik: »Napet sem kot struna. Še nikdar nisem toliko tvegal … Gledamo se in vsi vemo, da smo se odločili … Vem le to, da bežimo, da divja vihar in da zmrzujemo.« Ostane jim le še varianta C, odločilni dan, zgodba iz uvoda ...

Aleš: »V odprtem radiu nenadoma zaškrta … Nekaj časa ne morem verjeti … Radio v trenutku ponori. Vsi tabori, ki so nemo spremljali dogajanje, so planili v pogovor. Ne moremo verjeti – saj sploh ne gresta nazaj! … Iz pogovorov ugibamo, kaj se dogaja. Dva padca! Pri prvem padcu izgubljen radio. Z glavo se je Vanja zapičil v sneg, nato še Franček.« Franček Knez: »V trenutku mi zmanjka tal pod nogami. Letim kakih deset metrov in obvisim … Že plezam po naslednjem zastrugu naprej … Pogled se mi ustavi na robu, iz katerega nosi veter goste sive megle … Ura je šest. Bliža se noč.« Vanja Matijevec: »Vsa stena je pod nama. V megli in plazovih. Nobenega veselja … Na vrsti je vrnitev.« Šele naslednje jutro ob 4.30 se javita iz tabora štiri … Stena je premagana, vrh ne. Po 64 dneh …

Dežela šerp se še ohladila ni, ko nas je Dušica Kunaver presenetila s peto odlično knjigo iz knjižno-filmske zbirke Prvi slovenski himalajci in bara sab, posvečeno zgodbam o začetkih in zlati dobi slovenskega himalajizma ter njenemu izrednemu možu. Aleš: »Dvomim, da bo kdaj kaka zgodba, slika ali film mogla prikazati to, kar se je v Lhotseju zares dogajalo. Ta del zgodbe ostane samo nam, ki smo jo doživeli.« Dušica Kunaver nam s svojo izdajo poskuša pričarati delček tega, o čemer piše Aleš. Že po tem kratkem povzetku lahko priznate, da ji je uspelo. Kljub divjosti stene je osem alpinistov z 8-milimetrskimi kamerami snemalo v njej. Po 27 letih je iz tega gradiva nastal film, ki bo (DVD za zdaj še ni izšel) priložen knjigi. Film v daljši različici smo si lahko ogledali na letošnjem mednarodnem festivalu gorniškega filma.

Poglavjem o Lhotseju v knjigi sledi povzetek o odpravi na Manaslu leta 1984, ki je bila Aleševa zadnja pot v Himalajo. V naslednjem poglavju Zadnjič v domače gore nam Dušica opiše helikoptersko nesrečo jeseni leta 1984, ko se je Aleš poslovil od nas. V spomin na Aleša je Dušica opisala tudi tri spominske smeri Aleša Kunaverja. V zadnjem delu knjige beremo o Česnovem solo vzponu čez južno steno Lhotseja leta 1990. Adams Carter, urednik American Alpine Journal: »Nekaj skeptikov je vrglo dvom na ta solo vzpon … Sem v dobri družbi z osebnostmi kot so Pierre Beghin in drugi, ko brezpogojno verjamem v njegovo besedo

»Četudi so plazovi in viharji že davno izbrisali sledove bitk za vsak meter te mogočne stene, sta vendar po njenih navpičnih strminah neizbrisno začrtani dve smeri, iz leta 1981 in 1990 …«. Tudi Dušica Kunaver ima svoj cilj, svojo smer. Čakajo jo še štiri izdaje zbirke: Hindukuš – prvič, Anapurna – gora boginje, Manang – prva alpinistična šola za domačine v Nepalu ter Triglav in Triglavska Sfinga – prvič. Čestitamo in srečno pot še naprej!

Vladimir Habjan

G-L: Planinski vestnik 4-2008

Kazalo objav v vseh letnikih PV

Arhiv PV: objava celotnih številk (PDF)
               letniki 2007-2001 + 1895

 

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45948

Novosti