Večer, Narava, gore in ljudje - Urška Šprogar: Izhodišče je Borovnica, kraj na jugozahodu Ljubljanskega barja. Krožna pot od parkirišča v Peklu do petega slapa in nazaj traja približno 2 uri
Pot med slapove Pekla so si za letošnji uvod spomladanskih izletov izbrali planinci Planinskega društva Drava Maribor. Zakaj so izbrali prav te slapove, je pojasnil njihov planinski vodnik Milan Štubičar: "Glede na majhen potoček v začetku doline počasi in postopoma opazujemo vso krasoto, dokler ne pridemo do nepozabnega doživetja mogočne vode in zanimivih slapov. Gremo z vlakom, s pohorcem se peljemo do Borovnice, potem imamo uro hoje do gostišča Pekel." Če pa se odločimo za avto, vozimo po avtocesti do Vrhnike, kjer zavijemo levo proti Verdu, nato skozi Bistro do Borovnice, kjer pa so že oznake za Pekel.
Pekel se začne na urejenem parkirišču ob gostilni, najprej se pot zložno vije v prijetnem gozdičku, kjer vidimo potok Otavščico in katerega slapove bomo kasneje občudovali. Po dolini nas pot postopoma pripelje do prvega slapa, ki je najmanjši, visok le štiri metre. Od drugega slapa dalje postaja pot zahtevnejša, vendar je med klini in lestvami dobro speljana; ta je že višji, v celoti meri 16 metrov. Najlepše ga vidimo z desnega brega potoka, ker se vzpenjamo proti toku, je to na naši levi strani. Do slapa pa pridemo čez mostiček, tu je klopca za počitek.
Ko se vrnemo na levi breg potoka, je lažjega dela poti konec, začne se resnejše plezanje tudi po dobro nameščenih in vzdrževanih klinih. Tukaj so potrebni planinski čevlji, manjši otroci potrebujejo posebno varovanje. Po napornemu vzponu pridemo do tretjega slapa, ki je najvišji v borovniškem Peklu. Pada čez skalni rob 18 metrov globoko in se na koncu čez skale razlije v tolmun. Od tu naprej je pot še bolj strma; čaka nas nekaj vzponov po lestvah. Zatem lahko nadaljujemo vzpon proti njemu ali pa po zložni poti odidemo proti četrtemu slapu.
Po plezanju nad tretji slap postane pot spet bolj položna, vendar se še vedno občasno vzpenjamo, med hojo pa opazujemo vodo, ki teče skozi skalo, brzice in manjše slapove. Kasneje spet prečkamo potok, sledi nekaj plezanja po lestvi in prečenje čez skalo na koncu mostu. Prijetni vzponi, tudi po stopnicah iz debel, nas pripeljejo do četrtega slapa, ki je za kakšen meter nižji in morda najlepši v vsem Peklu, Voda po dolgem padcu udarja na skale in se razlije v polkrožen tolmun. Naprej se pot dviga ob slapu, ki ga ves čas opazujemo od strani, in pridemo do skalnega roba, kjer s pomočjo vrvi prečimo skalo pred petim slapom, kjer pa se voda po poševnih skalah bolj razliva kot pada.
Po ogledu petega slapa se lahko vrnemo po isti poti, kot smo prišli, lahko pa prečkamo potok in nadaljujemo proti Hudičevemu zobu, kjer je lep razgled na okoliške hribe.
Za pot potrebujemo dobro obutev, planinski čevlji so obvezni, za manjše otroke je potrebno varovanje, pohodne palice pa nam bodo bolj v napoto kot v pomoč.
URŠKA ŠPROGAR