ŠPORT 4/2007 - Stojan Burnik, Viki Grošelj: Alpinisti, filozofi, psihologi in sociologi so in še poizkušajo definirati smisel alpinistike, med drugim tudi s hrepenenjem, smrtjo, večnostjo in iskanjem.

Težko je jasno odgovoriti zakaj alpinisti premagujejo fizične in psihične napore, višino in mraz, saj »izrekljiv in razložljiv alpinistov izkupiček ne odtehta vloženega«. Vse to postavlja alpiniste med t.i. ekstremne športnike. Menimo, da je mnogo boljša definicija, da so alpinisti vrhunski športniki, ki obvladajo svojo dejavnost, svoj šport in okolje v katerem se le-ta odvija. Dejstvo je, da so naši alpinisti od leta 1975 v svetovnem vrhu, kar je za tako majhen narod, s tako majhnim koščkom Alp, pravi fenomen.

Uvod
Slovenski himalaizem se je pričel leta 1960 z odpravo na Trisul. Pomembne in dragocene izkušnje, ki so jih dobili naši alpinisti z vzponom na Trisul II in III so pomagale pri nadaljnjih odpravah v Himalajo. Prvi odpravi so sledile odprave na Kangbačen (1965), kjer so dosegli zahodni vrh (7535 m), na Anapurno (1969), kjer so dosegli Anapurno II (7937 m) in IV (7526 m), v južno steno Makaluja (1972), kjer so dosegli višino 8000 m, vrha pa zaradi slabega vremena niso osvojili in ponovno na Kangbačen (1974), kjer so tokrat osvojili vrh (7902 m). Nato je leta 1975 prišel na vrsto 8463 m visoki Makalu in njegova južna stena. Na vrh sta preko prvenstvene smeri v južni steni prva priplezala Belak in Manfreda. Slovenci smo bili tretji na svetu, ki smo se na nek osemtisočak povzpeli preko velike himalajske stene. Pred nami je to uspelo Angležem v južnih stenah Anapurne in Everesta. To je bil naš prvi stik s svetovnim vrhom himalaizma. Ta stik nismo le obdržali, temveč smo s svojimi vzponi stopili v ospredje in prevzeli vodstvo.

Izjemno uspešnost in kvaliteto slovenskega himalaizma priznava in poudarja tudi Reinhold Messner, najboljši alpinist in predvsem himalajec minulega stoletja, ter verodostojen kronist in ocenjevalec dogajanj v alpinizmu, ki uživa soglasno oceno svetovne avtoritete številka ena. V svoji knjigi Die grossen Wande predstavlja najpopolnejši pregled dogajanj v vrhunskem alpinizmu dvajsetega stoletja.

Messner začne knjigo z velikimi stenami Evrope, ki so med alpinisti že na začetku stoletja pritegovale pozornost in klicale k reševanju »zadnjih« problemov. Triglavska je prva med prvimi in sploh ne po naključju. Tudi ni naključje, da jo Slovenci pišemo z veliko začetnico. Messner piše o nemških plezalcih in njihovih poskusih, njim enakovredne pa omenja slovenske: Juga, Potočnika, Tominška, Čopa, Gostišo, ter ženske plezalke Debelakovo, Jesihovo in Fajdigovo.

Že v uvodu v najpomembnejši del knjige –Velike stene Himalaje, imamo Slovenci osrednje mesto. Začne ga z nemško- južnotirolsko odpravo v Rupalsko steno Nanga Parbata leta 1970, nadaljuje pa z našo odpravo v Južno steno Makaluja leta 1975. Podrobno opiše njen potek, se pokloni velikemu vodji in strategu Alešu Kunaverju in naš uspeh opiše z besedami: »… Tako čudovito oblikovana stena! Tako čista linija! Tako fascinantna smer! Idealen vzpon! Velik uspeh skupinskega dela in tovarištva, ki ga Slovenci niso samo idealizirali ampak tudi udejanili«.

Pri predstavitvi prehoda iz klasičnih odprav v velike himalajske stene, na alpski način reševanja problemov, Messner izpostavi Staneta Belaka in južno steno Daulagirija. Messner se je z majhno ekipo leta 1977, v alpskem slogu lotil te stene, a ni uspel. Na enak način je bil Belak štiri leta kasneje bistveno bolj uspešen. V dramatičnem vzponu se mu je, skupaj z Berčičem in Tratnikom uspelo prebiti čez njo v desnem delu. Kot nadgradnjo Belakovega podviga pa Messner izpostavlja Humarjev vzpon preko centralnega dela stene leta 1999. Obenem Humarjev Daulagiri ocenjuje kot najmlajši mejnik v osvajanju najtežjega, česar se je človek lotil v Himalaji.

Vrhunec knjige pa je poglavje Največje stene. V njem je predstavil največje dosežke v Himalaji od leta 1970 naprej. Izbral je 32 največjih dosežkov, ki si jih plezalci po državah delijo takole: Avstralcem, Norvežanom, Francozom in Švicarjem gre po eden; Rusom dva, Angležem, Američanom in Čehom po trije. Po štirje pripadajo Nemcem, Italijanom in Japoncem. Poljaki so sami na drugem mestu s petimi. Na prvem pa, z osupljivimi osmimi, prepričljivo Slovenci! Njegov izbor je sledeč: južna stena Makaluja 1975, severna stena Čo Oja 1988, jugozahodni steber Kangčendzenge 1991, poskus v južni steni južnega vrha Jannuja, prvi vzpon na Menlung Tse 1992, severozahodna stena Ama Dablama 1996, zahodna stena Nuptseja 1997 in južna stena Daulagirija 1999.

Avtor je na koncu pregleda zapisal:
»Kako prepričljivo Slovenci v zadnjih letih prevladujejo kot plezalci velikih sten, dokazujejo še impozantne smeri v južni steni Šiša Pangme 1989, jugozahodni steni Apija, južni steni Nampe, severozahodni steni Bobaye, vse 1996 in severni steni Gyačung Kanga 1999«.
V tej knjigi je Messner postavil brez dvoma največji in najpomembnejši spomenik slovenskim dosežkom v izjemno zahtevni in konkurenčni areni svetovnega alpinizma. Istočasno je dal tudi dokončno oceno: Slovenci smo v svetovnem alpinizmu prvi med prvimi.

Za alpinistiko mnogi trdijo, da je več kot šport. To verjetno dobronamerno ovrednotenje, ki v zadnjem času povzroča vrhunskim alpinistom vrsto težav, izhaja iz nastanka našega plezanja. Noben drug šport nima tako močnega čustvenega in nacionalnega naboja. Mnogo je vzrokov, da imamo Slovenci poseben odnos do plezanja in gora na sploh. Številni strokovnjaki in znanstveniki s področja filozofije, psihologije, sociologije, geografije, zgodovine, športa, itd, so skušali utemeljiti in osvetliti ta odnos, to sožitje, to navezanost Slovencev do tega majhnega koščka Alp. Pri tem so se opirali na temeljne misli in osnovno filozofijo, ki so jo zapisali ali ustno predali v obliki bajk ali legend že staroselci in prvi pristopniki. Vzpone na vrhove in preko sten so domačini celo skrivali, kot na primer Berginc svoj prvenstveni vzpon preko Stene, ker so se bali, da jih oblast nebi obtožila divjega lova. Čeprav zavite v skrivnost, so misli, občutki in ideali ostali zapisani, naslikani, izraženi z glasbo ali preneseni preko ustnega izročila. Kasnejši rodovi so jih posnemali, prepisovali, dodali kaj svojega, a bistvo je ostalo. Še danes se pri hoji in osvajanju gora prepletajo ljubezen do rodne grude, želja po doživljanju romantične in istočasno divje lepote in želja po prvenstvu. Imena mnogih, ki so živeli z našimi gorami in se zanje borili, so ostala zapisana v planinski in narodovi zgodovini ali spominu.

Tudi na področju alpinistike, kot v športu na sploh, se je pričel ali bolje rečeno nadaljeval boj za superiornost posameznih držav in narodov. Vanj so se vključili tudi slovenski alpinisti. Plezali so po novih - prvenstvenih in težkih smereh v domačih gorah in stenah ter se uspešno kosali z avstrijskimi, nemškimi in češkimi plezalci. V ospredje je stopil športni rezultat in uveljavitev posameznih plezalcev ali navez iz različnih, predvsem alpskih držav. Iz Evropskih gora se je tekma prenesla v Himalajo. Francozi so osvojili prvi osemtisočak - Anapurno, Angleži najvišjo goro na svetu – Sagarmato ali Everest, Nemci so imeli svojo »goro smrti« – Nanga Parbat, Slovenci pa »svoj« Makalu. Pred dvaintridesetimi leti nam je uspelo splezati na prvi osemtisočak in to po prvenstveni smeri. To nas je postavilo med alpinistično elito, kjer smo še danes. Jugoslovanske Himalajske odprave (JAHO) smo zamenjali s slovenskimi, pa tudi klubskimi in odpravami posameznih odličnih alpinistov. Povzpeli smo se na vse osemtisočake, na mnoge po prvenstvenih smereh. Kvaliteto nam tudi formalno priznava cel svet, saj so naši alpinisti, trikrat dobili »zlati cepin«, prestižno priznanje za najboljši alpinistični dosežek leta na svetu: leta 1991 (Andrej Štremfelj in Marko Prezelj), 1996 (Tomaž Humar in pokojni Vanja Furlan) in 2007 (Marko Prezelj in Boris Lorenčič ter Pavle Kozjek, za alpinistični dosežek po izboru občinstva). Poleg uspehov v Himalaji so bili naši alpinisti uspešni tudi v drugih visokih gorstvih, predvsem v Andih in Patagoniji. Silvo Karo je za svoje uspešno plezanje v Patagoniji in tudi drugod, dobil mesto med najboljšimi 32 plezalci na svetu, ki jih je predstavil National Geographic v knjigi Voices from the Summit leta 2001.

Da je tako majhen narod, s tako majhnim koščkom Alp, tako uspešen, je pravi fenomen. K več kot 40-letni uspešni Himalajski dejavnosti je mnogo prispevala močna in relativno dobro organizirana Planinska zveza Slovenije, v katero je vključena in jo podpira množica Slovencev. Uspešno delo Planinske zveze Slovenije in njenih komisij, podkomisij ter odborov pa je v največji meri odvisno od entuzijazma posameznikov in skupin, ki skrbijo za posamezne segmente njenega delovanja. Tudi himalajskih uspehov nebi bilo, če nebi imeli izjemnih posameznikov, ki so vso življenjsko energijo usmerili v to dejavnost. Nedvomno je tu na prvem mestu Aleš Kunaver. Njegovo delo je po tragični helikopterski nesreči, v kateri je Kunaver izgubil življenje, nadaljeval Tone Škarja. V zadnjih letih je na področju vrhunske himalajske alpinistične dejavnosti čutiti nekatere spremembe oziroma drugačne pristope. Spremenjen družbeno politični sistem, tako pri nas kot tudi v mnogih himalajskih državah, je tudi prispevali svoje. Zanemariti ne smemo tudi drugačnih »tržnih« pogojev, ki vladajo v vrhunskem športu in zato so zveze in posamezniki primorani k drugačnim ekonomskim, propagandnim in organizacijskim pristopom, kot pred tridesetimi ali štiridesetimi leti. To je za nekatere zelo moteče, za druge nujnost, za mnoge povsem odveč, nekateri pa bistva sploh ne razumejo ali nočejo razumeti.

Psihološka podoba Slovenskih alpinistov
Alpinisti so do nedavnega veljali za posebneže, nekomunikativne, vase zaprte individualiste. Skupina raziskovalcev s Fakultete za šport pod vodstvom Tuška in Burnika, je ugotovila, da take pavšalne ocene, s pridihom negativnosti, ne držijo. Alpinisti so v primerjavi s populacijo, ki ni nikdar plezala, manj nevrotični in depresivni, manj zavrti in bolj ekstravertirani, in nekoliko bolj družabni (Burnik in Tušak, 1999) ter bolj čustveno stabilni (Jug 2001). Omenjena slika relativno dobro potrjuje nekatere, že večkrat navedene značilnosti vrhunskih športnikov, ki so bolj ekstravertirani (Eysenck, 1981; Davis in Mogk, 1994), bolj družabni (Tušak, 1997; 1998), manj zavrti (Tušak in Tušak, 2003) in nevrotični (Tušak, 1997).

Analiza razlik v anksioznosti (Burnik in Tušak, 1999) je pokazala, da imajo alpinisti pomembno manj izraženo tako osebnostno lastnost anksioznost kot tudi manjše stanje anksioznosti oz. »treme«. Z rezultati občutkov krivde, ki so tudi precej nižji pri alpinistih pa so bila zavrnjena nekatera stereotipna gledanja javnosti, ki o alpinistih velikokrat govorijo kot o »norcih« ali samomorilcih, ki stalno nekontrolirano izzivajo srečo oz. iščejo smrt. Podobna namigovanja so bila že večkrat zavrnjena (Tušak, 1998), tokrat pa so prvič tudi pri nas znanstveno utemeljena.

Pri proučevanju motivacije alpinistov je Jugova (2001) ugotovila, da so alpinisti bolj usmerjeni k doseganju osebnih ciljev, kar je v nasprotju z orientacijo k zmagi (Tušak, 1999). V raziskavi je bilo potrjeno, da so alpinisti bolj stabilni in samodeterminirani kot ostali. Alpinisti niso športniki, ki bi po nepotrebnem tvegali, pač pa dobro obvladujejo sebe in situacijo okoli sebe.

Študija osebnostnih lastnosti alpinistov in alpinistk (Burnik, Jug in Tušak, 2002) je pokazala, da se kažejo največje razlike prav pri emocionalni labilnosti. Ženske so manj čustveno stabilne, bolj depresivne in nevrotične, pri zavrtosti pa je razlika najmanjša. Razlike v maskulinosti so pričakovane, čeprav so psihične in fizične obremenitve alpinistov in alpinistk enake.

Med alpinist in alpinističnimi začetniki (Burnik, Marinšek in Tušak, 2003) se je tudi pokazala razlika v emocionalni labilnosti, kjer višje vrednosti dosegajo alpinistični začetniki, ki so imeli tudi višjo depresivnost, pri ekstravertiranosti pa dosegajo višje vrednosti alpinisti. Statistično pomembna razlika se je pokazala pri faktorju nagnjenosti k dolgočasju, kjer višje srednje vrednosti dosegajo izkušeni alpinisti. Ti rezultati potrjujejo Zuckermanovo teorijo iskanja dražljajev (v Tušak, 1999), ki pravi, da športniki dobro prenašajo dražljaje in izražajo veliko potrebo po njih in imajo zato raje višji nivo stimulacije.

Ugotovitve v omenjenih raziskavah kažejo predvsem na to, da pri ljudeh, ki se ukvarjajo z alpinistiko ne gre za osebnostno nezrelost, odmaknjenost ali pa celo samomorilne težnje, temveč, da gre za zrele osebnosti, ki večkrat na robu človeških zmogljivosti odkrivajo sami sebe in nove poti.

Odprave
Na jubilejni odpravi Ama Dablam, ki so se je udeležili mnogi veterani slovenskega himalaizma in je bila posvečena spominu na zgodovinski uspeh slovenskih alpinistov – prvenstveni vzpon na Makalu, leta 1975 - je tekla beseda tudi o mnogih velikih, veselih in tragičnih dogodkih, ki so se dogodili na naših himalajskih odpravah. Nekateri so bili opisani, drugi le omenjeni, mnogi pa spregledani, zamolčani ali pozabljeni. V vseh pa so sodelovali ljudje. Nekateri od njih se tudi niso vrnili domov. Redki so postali slavni, mnogi so pozabljeni. Vendar so vsi gradili pot na himalajske vrhove in popeljali Slovence na vrh svetovne alpinistične scene.

Doživljali in premagovali so ekstremne fizične in psihične napore, ekstremno višino in mraz ter dosegali ekstremno dobre rezultate, nekateri so plačali ekstremno ceno. Zmrznili so jim deli telesa, nekateri so tudi umrli. Napori, višina, mraz in druge okoliščine so bile tako velike in zahtevne, da so nekateri prestopili svojo mejo mogočega. Ali jih lahko imenujemo ekstremisti? Nedvomno so bili vrhunski alpinisti, vrhunski športniki in veliki ljudje.
Je plezanje v Himalaji ekstremen šport? Tudi to je lahko. Predvsem pa je to vrhunski šport!

V nadaljevanju bomo predstavili naše odprave, ki so prve stopile na najvišje vrhove sveta in tiste dogodke, ki jih ne smemo pozabiti in na katere moramo biti Slovenci še posebej ponosni, saj so omogočili, da so bile odprave uspešne, oziroma so dodali tisto vrednost, zaradi katere lahko nekomu rečemo prijatelj in človek.

Makalu 75 – odprava samih presežkov. Na vrh je prišlo sedem alpinistov. Mafreda je zaradi okvare ventila in ene izpraznjene jeklenke nesel Belaku rezervno proti vrhu, da bi mu s tem pomagal, oziroma omogočil vzpon na vrh. Zaradi izredne volje ter odlične telesne in tehnične pripravljenosti je tudi sam dosegel vrh brez dodatnega kisika in pri tem dobil hude zmrzline na okončinah. Velike težave je imela tudi zadnja naveza Dovžan – Bešlin. Bešlin je bil počasnejši, zato je Dovžan sam dosegel vrh. Na poti navzdol je srečal Bešlina, ki je kljub opozorilu in pozni uri nadaljeval z vzponom. Dovžan ga je čakal v zadnjem taboru, prespal in se naslednje jutro ponovno vzpel proti vrhu, da bi mu pomagal pri sestopu. Ker ga ni opazil ne na grebenu ne na vrhu, se je ponovno vrnil v tabor, kjer se je odločil čakati še eno noč. Popoldan je zaslišal njegove klice na pomoč. Bešlin je bil po bivaku na višini preko 8000 m popolnoma izčrpan, dehidriran, podhlajen in na robu smrti. Dolžan ga je spravil do večera v tabor 5 in naslednji dan preko stene do tabora 2, kjer so jima prišli na pomoč ostali člani odprave. Dolžan je naredil eno najbolj etičnih dejanj v zgodovini slovenskega, pa tudi svetovnega himalaizma. Res uspešna odprava: rešeno človeško življenje, prvenstvena smer in sedem članov na vrhu.

Na Gašerbrumu I (1977) je naš alpinizem ponovno doživel uspeh (prvenstvena smer po jugo zahodnem grebenu), a istočasno tudi tragedijo. Ali sploh lahko govorimo o uspehu, če pri tem umre človek? Težko vprašanje, še težji odgovor. Po tem, ko sta Zaplotnik in Štremfelj v izredno slabem vremenu preplezala greben in bila na vrhu, sta na poti navzdol srečala Draga Bregarja, ki je sam priplezal do tabora 4 in med potjo napel še kakšnih 100 m vrvi. Skušala sta ga prepričati naj se z njima vrne v bazo. Zaman! Zaplotnik (1981) je zapisal: »Ne, Drago se je odločil. Preveč je bilo garanja, premogočne so gore, da bi jim človek pokazal hrbet. Veliko moraš pretrpeti in veliko sreče moraš imeti, da vsaj enkrat v življenju stojiš na vrhu osemtisočaka. Kako težko je prepričevati nekoga, naj se odpove cilju, medtem ko sam sestopaš z vrha! Toda z Andrejem ne moreva več čakati, le en sam dan čakanja na višini, pa takole izčrpana mogoče sploh ne bova mogla več sestopiti. Izgubiva se v megli in se prepustiva viharju. ….

Zjutraj zopet sneži. Že ob petih se v strahu, da nama nov sneg ne bi prekril razpok, odpraviva v bazo. ….
Sestopi tudi ekipa s trojke. Zakaj? Ne vem! Zbali so se, da jim plazovi nebi odrezali povratka. Včeraj zvečer se je Drago še javil, danes zjutraj pa ne več. Dopoldne so čakali, potem pa sestopili. …
Šest dni neprestano sneži. Vsako jutro je baza podrta. Odkopavamo šotore, odkopavamo kuhinjo in jo ponovno postavljamo. Radijske postaje so neprestano vključene. Ali smo pričeli verjeti v čudeže? Ne, le resnica je pretežka. ….

Prav gotovo žrtev ni bila potrebna, noben vzpon ni vreden človeškega življenja. To vem sedaj, ko sedim v toplem šotoru z grenko kepo v grlu. Na hribu bi pa ravnal ravno tako kakor je ravnal Drago. Prav gotovo! Odpovedati se cilju je veliko težje, kakor doseči ga. Nihče od ljudi, ki posedajo po toplih foteljih, ne bo nikdar razumel, da lahko človek za dosego cilja žrtvuje tudi lastno življenje. ….

Vemo, da bo v domovini na tisoče vprašanj, kdaj, kje, kako, kako je to mogoče … in pripravljeni smo na to. Vemo tudi, da bo več obsodb kakor čestitk. Vemo tudi, da bodo le redki ljudje razumeli, kaj smo doživljali na gori, kaj smo doživljali, ko smo se borili proti snežnemu metežu in proti kruti resnici. Razumeli bodo samo tisti, ki vedo, kakšen je videti človek, ko mu sneg zmrzuje na čelu, ko mu veter in mraz odnašata moč in le še žareče oči izžarevajo strašno voljo do življenja.«

Odgovorov in resnic je več, le življenje je samo eno. Morda je Zaplotniku uspelo najti del odgovora, ki ga zavestno ali podzavestno išče večina alpinistov, največkrat vse življenje. Odgovora, zakaj ta prva himalajska žrtev in zakaj vse, ki so sledile. Tudi Nejčeva.

13. maj 1979 – vrhunec jugoslovanske odprave na Everest po novi smeri preko zahodnega grebena. Dosegla sta ga Andrej Štremfelj in Nejc Zaplotnik. Dva dni kasneje so jima sledili Belak, Božić in Ang Pu. Po uspešnem vzponu se jim je zataknilo na sestopu, tako, da so morali noč preživeti na prostem, na višini 8250m. Matijevec, Kotnik in Bergant, ki so bili tik pod vrhom, so namesto na vrh odšli reševat prijatelje. Še eno izjemno dejanje, ki v največji mogoči meri zanika egoizem in individualizem in postavi tovarištvo in odgovornost na prvo mesto. Ob srečanju z reševalno skupino, pa je Ang Puju zdrsnilo (zaradi izčrpanosti, občutka, da so rešeni, kdo ve) in omahnil je v globino. Ostali so se rešili. Odprava je bila zaključena.

Sledil je nesrečni Manaslu-83. Organizirali so ga Splitčani. Med vračanjem v bazni tabor je plaz ledu presenetil Nejca Zaplotnika in Anteja Bučana ter ju pokopal po seboj, Srečka Gregova pa le poškodoval. Hud udarec za družine umrlih, za člane odprave in slovenski alpinizem. Zaplotnik je bil eden naših najboljših in najbolj izkušenih himalajcev. Odpravo so prekinili. Vrnili so se leto kasneje s splitsko-ljubljansko odpravo, a tudi to pot ni šlo brez zapletov. Snežni plaz je odnesel ali uničil večino opreme, zato je vodja Kunaver odločil, da opustijo smer po južnem grebenu in s preostalo - skromno opremo Grošelj in Božič plezata po Tirolski smeri. Četrtega maja sta bila na vrhu.

Na Broad Peak-86 se je odpravila Slovenska meddruštvena odprava. Od 14 članov jih je bilo kar 12 na vrhu.
Del odprave se je odpravil še na Gašerbrum II. Na vrh so stopili štirje člani: Biščak, Grošelj, Štremfelj in Kozjek. Vsi štirje alpinisti so v obdobju enega meseca stali na dveh osemtisočakih, kar je lep dosežek.

Daulagiri bi lahko imenovali Belakova gora. Na vrh so se slovenski alpinisti skušali povzpeti leta 1881, 1985 in 1987. Vsakič je bil poleg tudi Belak, ki mu je z Berčičem in Tratnikom sicer uspelo preplezati vzhodno steno po prvenstveni Slovenski smeri, a ni uspel stopiti na vrh. To je uspelo v decembru, leta 1987 Tomazinu in Kregarju. S tem sta opravila tudi prvi zimski vzpon v Himalaji za Slovence.

Čo Oju - 88 iz Tibeta, prvenstvena smer v severni steni, do katere se je bilo treba prebiti po še neraziskanih dolinah. V še nedotaknjeni steni je plezalcem uspelo preplezati zahtevno novo smer, ki jo je Messner uvrstil med 32 največjih dosežkov v zgodovini plezanja težkih sten v Himalaji. Sedem Slovencev je doseglo vrh.

Šiša Pangma 89 je bila nekakšna prelomnica v slovenskem himalaizmu. Pod južno steno so delovale tri samostojne naveze, ki so plezale v alpskem stilu. Kozjek in Štremfelj sta uspela po prvenstveni smeri v vpadnici vrha, Bence in Grošelj pa po delno prvenstveni v desnem delu stene.

Nanga Parbat so leta 1990 oblegali celjska in mariborska odprava. Prva je bila neuspešna, v drugi pa sta bila uspešna Jože Rozman in Marija Frantar. Marija je opravila prvi ženski pristop na vrh.

Odprava na Kangčendzengo leta 1991. Koncept plezanja v alpskem slogu so uspešno povezali s poskusom klasičnega pristopa na vrh. Božiču in Grošlju je uspelo priti na glavni vrh, Ruparju na srednjega, Prezlju in Štremflju pa v alpskem slogu, po novi smeri, na južnega, za kar sta dobila Zlati cepin, najvišje svetovno alpinistično priznanje za tisto leto. Vsi trije vrhovi merijo več kot 8400m. Drzen poskus naveze Počkar - Furlan v vzhodni steni Jannuja na isti odpravi žal ni bil uspešen, a ga je Messner vseeno uvrstil med zgodovinske dosežke. To je verjetno najbolj uspešna odprava v zgodovini slovenskega plezanja v Himalaji, ki pa jo je žal zasenčila tragedija. Pri drugem poskusu vzpona na glavni vrh sta se smrtno ponesrečila Marija Frantar in Jože Rozman.

K2 leta 1993 je bil predzadnji osvojeni osemtisočak za Slovenijo. Navezo štirih plezalcev, ki so po klasični smeri dosegli vrh, je v zadnjem taboru pričakala druga vršna naveza. V slabem vremenu naslednjega dne je le dvema uspelo sestopiti. Ostali so čakali še en dan v upanju, da se bo vreme izboljšalo, a se ni. Boštjan Kekec je dobil višinsko bolezen. Tovariši so mu na tveganem sestopu v viharju pomagali, kolikor so mogli, a je umrl na višini 7800m. Izjemna požrtvovalnost soplezalcev, ki so za reševanje tvegali lastna življenja, a potrdilo se je, da v tako težavnih razmerah na tej višini reševanje ni mogoče.

Anapurna leta 1995 je bil zadnji v nizu slovenskih osvajanj 14. najvišjih vrhov na Zemlji. Brata Karničar sta 20 let slovenskih zmagoslavij in tragedij na osemtisočakih kronala s smučarskim spustom z vrha. Veličasten zaključek največjega slovenskega himalajskega projekta, ki pa je že napovedoval nove velike dosežke. Davo Karničar je pet let kasneje opravil prvi integralni smučarski spust z vrha Everesta. Vrh Anapurne pa je takrat dosegel tudi Tomaž Humar, vzhajajoča zvezda slovenskega in s tem tudi svetovnega alpinizma.

Zaključek
K uspešnosti naših himalajskih odprav so nedvomno veliko prispevale tudi prej omenjene pozitivne osebnostne lastnosti slovenskih alpinistov. Zaplotnik (1981) je zapisal: »Nikdar ne grem plezati s človekom, ki mi predstavlja le alpinista, ne pa tudi iskrenega prijatelja«. Človeka začutiš in sprejmeš ali pa ne. Največkrat se med alpinisti na odpravah stkejo nepozabne in trajne vezi. Včasih pa se bolj ali manj naključna soplezalca na odpravi, skoraj ne pogledata več, ko se vrneta domov. Kot povsod v življenju, tudi tu nekateri dobijo moč tako, da pohodijo in izničijo druge in njihovo delo. Tudi v tem primeru se ustvari nek čustven odnos. Le čustva so negativna. Nekatere ljudi – ne le v alpinistiki - pa ženejo in motivirajo negativna čustva in konflikti. A ti so med alpinisti redki. Večina išče in dobi moč v sodelovanju, partnerstvu, prijateljstvu, vzpodbujanju, odrekanju, v skupnih ciljih, željah in uspehih.

Za Slovence je značilno še nekaj, ko govorimo o alpinistiki. Poleg vrhunskih uspehov, gledano s športnega zornega kota, imamo izjemno veliko literarnih del, ki so jih ustvarili večinoma alpinisti. Alpinisti so športniki, so pa tudi filozofi, iskalci poti, resnice, večnosti… Ne gre jim le za športni dosežek. Že Tuma je razdelil alpiniste v več tipov: zgolj športnega, estetskega, etičnega in religioznega. “Zlasti z vidika slednjega se pojavi vprašanje ali so alpinisti v resnici samo osvajalci nekoristnega sveta, se sprašuje Tomo Virk (1995) v eseju Religiozna razsežnost alpinizma ali sodobno iskanje Grala, kajti nekaj več mora obstajati, saj izrekljiv in razložljiv alpinistov izkupiček ne odtehta vloženega”. Sodobni alpinisti in literati so iskali in skušali najti smisel še drugje. Virk (1995) je skušal ta smisel definirati v hrepenenju, smrti, večnosti in iskanju. Ta smisel pojasnjuje tudi Zaplotnikova Pot (1981), ki pravi, da cilj ni pomemben, edino kar zares šteje je pot in Tomazinova misel, da cilja ni, je le vse kar srečaš, začutiš in spoznaš na poti do cilja. Virk (1995) pravi, da so sodobni alpinisti v nekem smislu iskalci Grala, ki je - kot tista skrivnostna moč gore, ki privlači alpinista - nedoločljiv, je vrednota sama na sebi kot tisto Absolutno. Del tega fenomena sta opisala Mihelič in Zaman v Slovenskih stenah (1987): “Ena izmed največjih odlik in vrednot alpinizma je doživljanje narave, pa tudi dojemanje samega sebe med plezalnim vzponom. Obrambni mehanizmi, ki ji sproži ogroženost, spremenijo človekovo telo v drhtečo anteno. Navadna čutila ne zadoščajo več, doživljaje vsrkavaš neposredno. Človekova notranjost je popolnoma razgaljena. Zdajci dojameš skrivnost, ki jo je lisica razodela Malemu princu (Saint-Exupery, 1994)”.

Naj zaključimo naše razmišljanje z mislijo književnika, filozofa in alpinista. Igor Škamperle je v Lastovičjem letu (1999) zapisal, da »je gora stala, še preden smo mi prišli do nje. Govorica, ki jo premore, zato ni naša, ampak vekomaj obstaja kakor vesolje, narava, realnost. Ko nekdo pristopi in ujame njen glas, ko zasluti zven ostrine in vzljubi lepoto njenega skladja, ne da bi jo znal razložiti, ni zašel v stranske poti domišljije in si izmislil nekaj prijetnega ali zanimivega, ampak je odkril stvari, ki vedno so. Ni jih izumil, ampak našel. Gora je simbol, morda eden najstarejših, kar jih človek pozna«.

Zato alpinistika v bistvu ni nič ekstremnega. Je le zelo naporna, zelo lepa in polna čustev. Kot pravi Tomazin (Mrak & Tomazin, 2004): Prišli smo iz iste gore, ki je očem skrita v temi onkraj plahutajočega šotorskega platna, smo iz iste napete zgodbe, različni med sabo, a tesno povezani v velikem doživetju. Misli in besede se prepletajo s tišino. Lepo nam je, priplezali smo na goro naših letošnjih sanj in se srečno vrnili. Skupaj smo preživeli intenzivne, nepozabne dni. Vsakdanjost zaradi tega ne bo nič bistveno drugačna, a bivanje je mnogo več kot nizanje dni med začetkom in koncem.



LITERATURA

1. Breivik, G. (1999b). Personality, sensation seeking and risk taking among Everest climbers. V G. Breivik (ur.), Personality, sensation seeking and arousal in high risk sports (str. 27 – 44). Oslo: The Norwegian University of Sport and Physical education.
2. Burnik, S. in Tušak, M. (1999). Osebnost alpinistov [Personality of alpinists]. Psihološka obzorja, 6, 5 – 22.
3. Burnik, S., Jug, S., Tušak, M. (2002). Personality traits of Slovenian female and male mountain climbers. Kinesiology, 34, 153-162.
4. Burnik, S., Marinšek, G. in Tušak, M. (2003). Osebnostne lastnosti in interesi alpinističnih začetnikov in alpinistov. Šport, 51 (4), 97-102.
5. Davis, J. & Mogk, J.P. (1994). Some Personality Interest and Exellence in Sport. IJSP, 25, str. 131-143.
6. Eysenck H.Y. (Ed.). (1981). A model for personality. New York, Springer.
7. Jug, S. (2001). Motivacija, osebnostne lastnosti ter interesi alpinistov. Diplomska naloga, Ljubljana: Fakulteta za šport.
8. Markič, P. (1990). Osebnostne lastnosti vrhunskih alpinistov in plezalcev. V: Pogačnik, V.: Študije Cattellovih testov 16PF, Kranj.
9. Messner, R. (2000). Die grossen Wande. BLV Muenchen.
10. Mihelič, T., R. Zaman(1987). Slovenske stene, Cankarjrva založba, Ljubljana
11. Mrak, I., Tomazin, I. (2004). Magičnih 8000 m. Planinski vestnik, 109 (4), 56-61.
12. Musek, J. (1988). Teorije osebnosti. Ljubljana: Filozofska fakulteta.
13. Saint-Exupery, A.: Mali princ, MK, Ljublana 1994
14. Škamperle, I., M. Mejovšek. (1999). Lastovičji let, ITU, Ljubljana
15. Tušak, M. & Tušak, M. (2003). Psihologija športa. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete.
16. Tušak, M. (1997). Psihične in psihosocialne značilnosti športnikov. V knjigi M. Bohanec, V. Kapus, B. Leskošek, V. Rajkovič, Talent: Ekspertni sistem za usmerjanje otrok in mladine v športne panoge (19-22). Ministrstvo za šolstvo in šport, Zavod RS za šolstvo, Ljubljana.
17. Virk, T. (1995). Ujetniki bolečine, Mihelač, Ljubljana
18. Zaplotnik, N. (1981). Pot, CZ, Ljubljana
19. Zuckerman, M. (1994). Behavioral expressions and biosocial bases of sensation seeking. Cambridge: Cambridge University press.