Večer, Narava, gore in ljudje: Smučarji, ki se pred spustom v dolino tam zgoraj pod Vitrancem razgledajo po sončnih Karavankah, najbrž opazijo ti dve veliki travnati planini kot packi na zeleni površini gozdov
Smučarji, ki se pred spustom v dolino tam zgoraj pod Vitrancem razgledajo po sončnih Karavankah, najbrž opazijo ti dve veliki travnati planini kot packi na zeleni površini gozdov
Z avtom se zapeljimo po cesti iz Podkorena proti Korenskemu sedlu, ko bomo tik nad vasjo opazili na levi strani urejeno razgledno izogibališče z mizo in klopcama. Tu pustimo avto, si oprtamo nahrbtnike, previdno prečkamo cesto in gremo kakšnih dvajset korakov v klanec, kjer bomo na desni strani zagledali nekakšno poseko. Ob levem gozdnatem robu vodi navzgor v desno stezica, nekako sredi tiste strmine tudi prek žičnate ograje, potem pa zgoraj levo v gozd. Na prehodu v gozd se steza spremeni v pravcati kolovoz in kmalu zatem se pred nami razpre spodnji del prostrane planine, ki se v nekakšnih terasah dviga vse do vrha. Kadar ni snega, tega pa tudi hitro pobira, ker so te strmine obrnjene proti soncu, vodi kolovoz ob desnem gozdnem robu polagoma navzgor. Bolj ko se dvigamo, lepši so pogledi. Kmalu zgoraj opazimo nekaj obeljenih debel brez. Tam zavijemo krožno v levo in kmalu bomo opazili tudi z visokim drogom označen vrh planine, pod njim pa na štorih podrtega drevesa prijazno klopco na toplem soncu. Pod nami je zdaj planina skorajda v celoti, ki se spušča v smeri Rateč, onkraj doline pa gledamo tudi skakalnice, če pa glavo obrnemo za devetdeset stopinj, pa Kranjsko Goro ter za njo dolino proti Vršiču ali proti Razorju. Za hrbtom imamo še kakšnih petdeset korakov pašnika, potem pa gozdnate strmine proti Jerebikovcu.
Zadaj za tistimi brezami se ta kolovoz nekoliko spusti, ko po kakšnih tridesetih korakih pridemo na gozdno cesto, ki se končuje v gorski dolinici Železnici med Lepim vrhom in Trupejevim Poldnem.
Od tu gremo po cesti v desno in si zapomnimo, da moramo prečkati tri grape potokov, od katerih nosi srednji ime Suhelj. Cesta, poleti vozna z avtom ali gorskim kolesom, je v tem času marsikje poledenela, a tudi nekoliko zvožena, ker kmetje s traktorji vozijo seno s planin, a nikjer strma. Pot je kar varna in vodi v desno. Ko prečkamo tretjo grapo, se začne cesta nekoliko bolj vzpenjati, a zdaj hodimo ob desnem robu, saj bomo po približno pol kilometra morali opaziti ozko stezico desno in kreniti navzdol, kjer je med bukovjem planina Srnjak. Steza nas nekaj niže pripelje na kar širok kolovoz, kjer zavijemo desno strmo navzdol, a le kakšnih sto korakov, ko bomo na levo in navzdol opazili res pravcato kozjo stezo, a četudi jo zgrešimo, bomo v tisti smeri opazili začetek planine Srnjak, na čigar spodnjem koncu čepi urejen stan z mizo in klopmi. Z zgornjega roba te planine, ki je bolj skrita očem iz doline kot planina Medvedjek, je res lep pogled na gore okoli Razorja. Na desni strani planine bomo opazili lovsko prežo, le malo pod njo pa slab kolovoz v desno. Tod bomo šli navzdol in ne precej višje zgoraj, čeprav vodi od tam tudi v desno nekakšna cesta. Naš kolovoz vodi tudi mimo ruševine stanu, potem pa strmo navzdol. Spodaj se priključi na prijazno gozdno cesto, ki jo v ugodnih snežnih razmerah uredijo za tekaško stezo in ta nas v desno čez kakšnih deset minut po ravnem pripelje na cesto proti Korenskem sedlu, od koder imamo le še sto metrov do našega izogibališča in avta. Za pot bomo potrebovali okoli štiri ure.
JOŽE PRAPROTNIK
Manjka fotografije: Planina Srnjak, spodaj pa kranjskogorska smučišča in v sredini meglic Razor; foto: Jože Praprotnik