Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Tibet in Kitajska

Dnevnik - Aleš Kocjan: Čudežnega napoja ni - Nova kitajska vladavina je Tibetu prinesla nove oblike krivic, toda ukinila je vsaj neplačano suženjsko, tlačansko delo in grobe fizične kazni

Kitajska zasedba Tibeta v popularnem dojemanju Zahoda ni razumljena kot zavzetje despotske države s strani drugega despota, pač pa v črno-belih terminih - kot napad brezbožnega komunizma na miroljubno deželo, katere bitje je posvečeno nebeškim in nematerialnim ciljem.

Zahodnjaški pogled v svoji naivni obliki vzdržuje podobo Tibetancev kot veselih in miroljubnih ljudi, ki prakticirajo razsvetljeno religijo, njihovo brezmadežno ekološko deželo, ki ji je načeloval božanski kralj, pa so napadle sile zla.

Tibet pred kitajsko invazijo in kolonizacijo je na Zahodu portretiran kot idilična družba, posvečena sledenju budističnim duhovnim vrednotam, država, ki ni potrebovala policije, ker so njeni državljani prostovoljno upoštevali zakone karme. Kot družba, v kateri je, po ponotranjenih pravilih demokracije, preprost kmečki fant lahko postal veliki lama. V miselnem univerzumu novodobnih religij je to, kar se danes dogaja v Tibetu, celo pojmovano kot simbolična usoda človeštva. Boj med duhovno svobodo in materialnim suženjstvom, med vero v višjo usodo po poti notranjega razsvetljenja in verjetjem v materialni napredek v spirali neskončno rastoče produkcije dobrin. Tibet je razumljen kot zdravilo kronično bolehne zahodne civilizacije. Čudežni napoj, ki ji zmore povrniti duha.

Zgodovinska ironija je, da je prvega dalajlamo v 13. stoletju, čeprav iz mongolske dinastije Yuan, ustoličila kitajska vojska. V resnici ni bil prvi, ampak tretji, saj je prva dva za nazaj razglasil kot svoji prejšnji inkarnaciji. Potrudil se je uničiti religiozna besedila, ki so nasprotovala njegovi božanskosti. Njegov naslednik je bil hedonist, ki je užival v zabavah in mnogih konkubinah, življenje pa končal pod nožem zarotnikov. V načinu svojega konca ni bil edini. Smrti kar petih dalajlam so bile posledice umorov, ki so jih izvršili njihovi dvorjani - visoki lame. Peti dalajlama je v krvi zatrl rivale v doktrini, sekto kagyu, imenovano "črna pokrivala", ki se ni pokoravala naukom "rumenih pokrival", dalajlamove sekte geluk. Sektaški boji v tibetanskem budizmu so spominjali na klanje v najokrutnejših verskih vojnah v človeški zgodovini.

Leta 1959, ko se je v Tibetu končala vladavina sedanjega, štirinajstega dalajlame, je bilo zemljiško lastništvo skoncentrirano v rokah budističnega klera in peščice aristokratov. Zemljo so obdelovali zatirani tlačani in brezpravni sužnji - 95 odstotkov populacije Tibeta. Samostani so si prigrabili ogromno bogastvo. Tenzin Gyatso, sedanji dalajlama, je bil ustoličen leta 1950, potem ko je prejel vse potrebne certifikate in pečate takratne Čangkajškove vlade, ki je inavguralni ceremoniji namenila 400.000 srebrnih dolarjev. Dalajlama je živel v tisoč sobanah 14-nadstropne palače Potala. Pred časom je priznal, da je imel v lasti sužnje. Poveljnik tibetanske vojske in član dalajlamovega kabineta je bil posestnik štiri tisoč kvadratnih kilometrov velikega zemljišča, ki mu je pripadalo 3500 tlačanov. V budističnih samostanih je bila po pričevanjih razširjena praksa spolne zlorabe menihov, ki se je začela v rosni mladosti devetih let. Mlada in čedna dekleta tlačanskega stanu so služila v hišah gospodarja, ki je z njimi ravnal, "kakor se mu je zahotelo".

Specialnost "starega Tibeta" je bilo kaznovanje z mučenjem in pohabljanjem. Iztikanje oči, amputacije udov, izdiranje jezikov, trganje kit z obešanjem in še bi lahko naštevali, so bile priljubljene metode za spokoritev prestopnikov, denimo pobeglih sužnjev in tlačanov. Pogosto so jih izvajali kar "sveti lame". Podobnosti Tibeta pred letom 1959 s srednjeveško Evropo so osupljive, se strinjajo zgodovinarji. Iz Tibeta izvira obsežna zbirka najbolj domiselnih mučilnih naprav.

Po sporazumu med tibetansko in kitajsko vlado leta 1951 so zadnji pripadli vojaški nadzor, zunanja politika in vloga promotorja družbenih reform. Tibetancem je bila zagotovljena samouprava pod dalajlamovo vlado. Kitajska je, v nasprotju s prepričanjem Zahoda, spoštovala avtohtono tibetansko kulturo in religijo. Prav tako ni nacionalizirala lastnine v rokah klerikalne in sekularne aristokracije, ki je ohranila oblast nad tlačani, dedno priklenjenimi na zemljo. Toda peščica privilegiranih oblastnikov, med katerimi je prevladala bojazen pred kolektivistično in egalitaristično naravnanostjo kitajskih komunistov, je preprečila miroljuben prehod v sodobnost.
Leta 1956 se je začel oboroženi upor proti kitajski nadvladi, z izdatno pomočjo Cie, s katero sta aktivno sodelovala dalajlamova brata Thubtan Norbu in Gyalo Thondup. Vstaje so se udeležili menihi in pripadniki tibetanskih elit, ne pa tudi večina prebivalstva, kar je bil zanesljiv recept za neuspeh. Večina premožnega sloja Tibetancev je leta 1959 prebegnila v Indijo, kjer je bila oklicana tibetanska vlada v pregnanstvu.

Nova kitajska vladavina je Tibetu prinesla nove oblike krivic, toda ukinila je vsaj neplačano suženjsko, tlačansko delo in grobe fizične kazni. Ustanovila je sekularne šole in odpravila samostanski monopol nad izobraževanjem. Največja škoda tibetanski kulturi je bila povzročena v obdobju kitajske kulturne revolucije v letih 1966-1976. Pogubne učinke je imela tudi občasna prisilna kolektivizacija. V poznih osemdesetih letih sta se začela množično priseljevanje etničnih hanov, večinskega kitajskega prebivalstva, in gradnja infrastrukture, namenjena izkoriščanju tibetanskih naravnih bogastev. Kitajci Tibeta ne imenujejo zaman Xizang - zahodna zakladnica.

Tibetanska populacija (podobno kot v številnih primerih avtohtonih etničnih manjšin v drugih "državah v razvoju") je bila večinoma izvzeta pri delitvi dobička v razvojnih projektih. Posledica sta bila ločen razvoj in naraščajoče nezadovoljstvo. Tibetanci, ki predstavljajo komaj pol odstotka kitajskega prebivalstva, prisotnost hanov v najboljšem primeru obravnavajo kot nadlogo, v najslabšem jo vidijo kot eksistencialno grožnjo.
Celo kitajske statistike kažejo, da 60 let po "osvoboditvi" za pročelji sijočih stavb iz stekla in jekla v tibetanski prestolnici veliko število Tibetancev živi v revščini. Z rožnato podobo, ki jo slikajo Kitajci, se gotovo ne ujema vsakodnevno podajanje Tibetancev na težko preizkušnjo ilegalnega prečkanja visokih gora na poti v Indijo, da bi prejeli blagoslov svojega duhovnega voditelja, kjer jih občasno prestrežejo krogle kitajskih obmejnih enot.

Odgovornost kitajskega vodstva je, da odpravi nezadovoljstvo in večini tibetanske populacije zagotovi boljše življenje z več ekonomskimi priložnostmi in dobrinami nematerialnega izvora. Kitajska strategija čakanja na dalajlamovo smrt, ki naj bi sama po sebi uredila tibetansko vprašanje, je mešanje vzroka in posledic, lažno upanje, ki nima zveze z resničnostjo. Po njegovi smrti se utegnejo okrepiti radikalnejši glasovi znotraj gibanja za "osvoboditev Tibeta", ki gojijo zadržke do dalajlamovega recepta "srednje poti" - avtonomije znotraj Kitajske - in zahtevajo nič manj kot neodvisnost. Tenzin Gyatso je, na grozo reakcionarnega klera, ki ga obdaja, nekoč celo izjavil, da je blizu marksizmu, še več, da je pol budist in pol marksist.

Tibetanci so razmerje do Kitajske v zgodovini, vsaj do padca dinastije Qing leta 1911, pogosto pojmovali kot razmerje med svečenikom in njegovim pokroviteljem. Dalajlama je bil cesarjev svetovalec za religiozne zadeve, za kar je, skupaj s svojo deželo, v zameno užival vojaško zaščito. Sedanji dalajlama v pregnanstvu je preprosto zamenjal stranko. Zdaj vlogo duhovnega svetovalca opravlja za Evropejce, Avstralce, Američane, Japonce in Kitajce s Tajvana, ki ga v zameno finančno in politično podpirajo.
Dalajlama je v svojevrstni obliki duhovnega kolonializma razširil svoj vpliv in odkril nova geografska območja. Njegovi predlogi za prihodnost Tibeta kot območja miru, nekakšnega naravnega parka, kjer se v dobro vseh bitij ohranja praksa sočutja in univerzalne ljubezni, so pogosto podani na način, ki se ujema s fantazmami Zahoda o Tibetu. V njih avtonomni Tibet slika kot državo surogat, ki je namenjena duhovnim pričakovanjem Zahoda, na primer z vlogo najbolj žive povezave s starodavnimi modrostmi, ki jo je treba ohraniti za vsako ceno.

Njegovo ljudstvo pa nastopa v vlogi žrtvenega jagnjeta, ki mora trpeti "grozodejstva kitajske okupacije" zavoljo očiščenja in preobrazbe v novo dobo, ko bo Tibet postal prestolnica globalne utopije. Toda resnično rešitev tibetanskega narodnega vprašanja ponuja šele najdenje ustreznega in dostojanstvenega mesta tibetanskega ljudstva v sodobnosti.

Aleš Kocjan

 

  22.03.2008

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45953

Novosti