Darko Bernik: Pred desetletji je Pavle Šegula v reviji Alpinistični razgledi (4/1998) objavil prispevek »Metodi 3 x 3«.
Kasneje, slabih deset let nazaj, sem z njegovim dovoljenjem pripravil predstavitev po tem članku in s »3 x 3« smo na vodniških izpopolnjevanjih seznanili tudi prisotne.
Mnenja sem, da je dobrodošlo vse, kar lahko prispeva k večji varnosti v gorah, zato sem ponovno pripravil krajši prispevek. Metoda (pravzaprav sta dve) je bila v tem času velikokrat preizkušena in dopolnjena.
Če bo komu v korist bo meni v veselje.
Metodi sta povzeti po metodah Inštituta Wernerja Münterja za raziskave snega in snežnih plazov v Davosu, Švica.
Obe metodi praviloma uporabljamo skupaj. Končni rezultat obeh metod je izračunano SPREJEMLJIVO PREOSTALO tveganje, ki smo ga lahko pripravljeni sprejeti ali ne – odločitev je naša.
Poznavanje metode nam seveda ne jamči varnosti. Za gibanje v snežnih razmerah potrebujemo celovito znanje o plazovih, ki ga moramo pridobiti s študijem literature in udeležbo na praktičnih izpopolnjevanjih. Zavedajmo se, da znanja o tej temi nikoli nimamo dovolj.
Kako torej koristno uporabiti omenjeni metodi?
Metoda 3x3 je zastavljena v obliki opomnika, ki nam služi od faze načrtovanja ture do trenutka, ko se znajdemo v situaciji, ko se moramo odločiti: ali začeti oziroma ali nadaljevati turo ali ne. Postavljeni smo torej pred vprašanje: ali tvegati ali ne? Tu nam pomaga Redukcijska metoda. Z njo lahko ocenimo kolikšno je tveganje, če se podamo čez opazovano pobočje. Rezultat te metode je številčen in kot tak zelo zgovoren. Vrednost redukcijske metode pa je v tem, da z določenimi ukrepi tveganje lahko zmanjšamo in ga tako naredimo sprejemljivega. Kakšni so ti ukrepi in kako se uporabljajo, bomo videli v nadaljevanju.
Ocenjevanje z metodo 3 x 3:
V praksi se zimski gorniki pred turo praviloma pozanimamo o stvareh, ki se nam v povezavi z našo turo zdijo pomembni. Pri tem se različni ljudje zanimajo za različne stvari. Nekomu je npr pomembno le to, s kom bo na turi, saj npr dober vodnik pomeni zanj popolno varnost. Drugega zanima ali bo v skupini spet nekdo, ki ga bo treba stalno čakati, tretjega spet ali bo smučal po pršiču itd...
Metoda 3x3 nam služi kot nekakšen sistematični vprašalnik. Na osnovi informacij, ki jih na ta način prodobimo se odločamo o naših nadaljnjih dejanjih. Če v fazi načrtovanja ture, ko pridobivamo informacije iz prve vrstice (regijski filter) v tabeli1 ocenimo, da tura ne bo varna oziroma nam iz drugega vzroka ni do nje, pač ostanemo doma.
Če smo na osnovi informacij iz regijskega filtra ocenili, da gremo na turo, bomo lahko na samem izhodišču naleteli na kakšno presenečenje. Če nas je npr zjutraj, ko smo pogledali skozi okno planinske koče zagledali na novo zapadli sneg, nam bodo informacije druge vrstice v tabeli 1 (območni filter) spet dale neko izhodišče za odločitev ali se podati na pot ali ne.
Če smo se odločili, da bomo načrtovano turo izpeljali bomo na poti lahko naleteli na zelo različne razmere. Danes je jasno, da nam npr norveška metoda pokaže vpogled v stabilnost snežne odeje na zelo majhnem območju. Večinoma je to le nekaj metrov okoli mesta preizkusa. Zanašati se torej na en sam preizkus na celi turi in ga posploševati pomeni nevarno ignoranco. Na lokalnem nivoju se bomo lažje odločali na osnovi informacij iz tretje vrstice v tabeli 1 (lokalni filter). V dodatno pomoč pa nam bo še redukcijska metoda.
Redukcijska metoda
Redukcijska metoda je sprva nastala kot rezultat empiričnih opazovanj in izkušenj, kasneje pa je dobila tudi znanstveno ozadje, saj so do enakih rezultatov prišli tudi s pomočjo statističnih metod obdelav podatkov. Cilj metode je neko ocenjeno tveganje zmanjšati (če je seveda možno) do take mere, da postane za nas sprejemljivo. Pri zimskem gorništvu tveganje vedno obstaja, zato ga seveda ne moremo zmanjšati na nič.
Kako nam torej lahko koristi redukcijska metoda?
Kot osnova nam služi objavljen ali drugače pridobljen podatek o stopnji nevarnosti pred snežnimi plazovi. Ta podatek poznamo kot stopnjo od 1 do 5 – (evropska lestvica). Žal v je v naših občilih podatek objavljen za celo državo, kar nam ne pove dosti, vsekakor pa je bolje nekaj kot nič. Za podrobnosti (npr za Julijce, Karavanke...) lahko pokličemo dežurnega meteorologa in morda bomo tam dobili boljšo oceno. Če se moramo zadovoljiti z objavljeno oceno bomo to oceno obravnavali na njeni zgornji stopnji (podrobnosti v nadaljevanju, tabela 3). Objavljeni stopnji nevarnosti ustreza faktor potencialne nevarnosti, kar vidimo v tabeli 2.
Npr: če je objavljena tretja stopnja nevarnosti po evropski lestvici, bomo pri izračunih upoštevali faktor potenciane nevarnosti 8.
Tabela 3
Če je v sloveniji objavljena splošna ocena 3 za stopnjo nevarnosti, nam pa je znano, da je v predelu, kamor nameravamo, padlo več snega, bomo kot faktor potencialne nevarnosti raje vzeli 12 in ne 8.
Vidimo, da je faktor potencialne nevarnosti številka, veliko večja od 1, kar posledično pomeni veliko tveganje. Naš cilj je torej tveganje zmanjšati pod vrednost 1.
To bomo izvedli s pomočjo ukrepov, oziroma podatkov, ki jih imenujemo redukcijski faktorji. Podani so v tabeli 4.
Tako izračunano tveganje imenujemo SPREJEMLJIVO PREOSTALO TVEGANJE ( SPT).
Posebej je potrebno povdariti, da včasih tveganja preprosto ne moremo dovolj zmanjšati. Posebej moramo biti tudi pozorni, da uporabimo dovoljene načine za zmanjšanje tveganja in posledično prave redukcijske faktorje. Redukcijski faktorji so zato razdeljeni v posamezne razrede, ki so podani v tabeli 4.
Sprejemljivo preostalo tveganje izračunamo tako, da faktor potencialne nevarnosti delimo z zmnožkom dovoljenih redukcijskih faktorjev:
Oglejmo si primer:
Skupina 5 smučarjev se želi spustiti z Begunjščice po Šentanskem plazu. Objavljena je 3 stopnja nevarnosti, zapadlo je 20 cm suhega snega. Vsi so opremljeni z lavinskimi žolnami in izkušeni smučarji.
Večno vprašanje »ali je varno?« bomo torej zamenjali z vprašanjem »koliko je tvegano?« in se na podlagi tega odločili za spust ali sestop drugje.
Razpolagamo torej s podatki:
- Šentanski plaz je obrnjen na sever
- Tretja stopnja nevarnosti nam v tabeli 3 da faktor potencialne nevarnosti FPN=12
- (vzeli smo faktor 12, ker je tretja stopnja objavljena splošno za vso Slovenijo. Če bi tretja stopnja veljala za Karavanke, bi lahko uporabili faktor 8 iz tabele 2)
- Največja strmina ne presega 35 stopinj. Iz tabele redukcijskih faktorjev Razred 1 je lahko uporabimo Ukrep 3, kar pomeni RF=4
- Pobočje je obrnjeno na sever, kar ustreza ukrepu št 5 v tabeli redukcijskih faktorjev Razred 2. Torej imamo dodaten RF=3
Če izračunamo sprejemljivo preostalo tveganje SPT:
Če se odločimo, da bomo smučali na varnostni razdalji, lahko uporabimo še redukcijski faktor št. 8 iz Razreda 3.
Imamo torej še dodaten redukcijski faktor RF = 2
Ponovno izračunamo sprejemljivo preostalo tveganje:
Smučanje je torej pogojno možno ob upoštevanju velike varnostne razdalje. V praksi bi seveda uvedli še dodatne ukrepe npr. da hkrati smuča le en ali dva smučarja, ostali ju opazujejo, izogibali bi se dolgim zavojem čez celo pobočje....
Za praktično uporabo je najenostavneje natisniti zgornje tabele in jih vzeti na turo enako kot vzamemo s sabo zemljevid ali skico smeri. Lahko si natiskate tudi originalen kartonček, ki ga dobimo na www.brooks-range.com/3x3/.
Za tiste, ki jim v hribih ni niti do preprostega računanja, pa obstaja tudi programček, ki ga namestite na mobilni telefon. Dobite ga na www.avarisk.com/download_en.html#pcdownload. Deluje na večini novejših telefonov.
Če pa ima kdo še kakšno vprašanje bom (če bom znal) rade volje odgovoril.
Pa obilo veselja na snegu vam želim.
Darko Bernik
darko.bernik@siol.com