Jana, Katja Božič, O Karini Hollekim:Umirila sem se in začela ceniti drobne stvari. Pred tem nisem bila mirna, če se nisem ukvarjala z ekstremnimi športi, venomer sem morala skakati ali smučati, potem pa je zame postala najpomembnejša vrnitev v normalno, vsakodnevno življenje.
»Mislila sem, da bom umrla,« se Karina spominja usodnih trenutkov, ki so ji avgusta 2006 za vedno spremenili življenje. »Bil je čudovit dan, razmere enkratne. V Villnevuu, mali švicarski vasi, je bilo svetovno prvenstvo jadralnih padalcev in s prijatelji smo nameravali s skokom napraviti šov za gledalce. Skočili smo, letali eden čez drugega, na nebu nam je uspelo prikazati čudovite vzorce. Spodaj sem slišala ljudi, kako vzklikajo in ploskajo. Bila sem srečna, kot vedno, kadar sem letela. Nikakršnega razloga ni bilo za preplah, vse do trenutka, ko sem kakšnih sto metrov nad tlemi hotela odpreti padalo. Zavozlalo se je, v nekaj trenutkih je moja hitrost močno narasla in začela sem padati. Vedela sem, da sem zaradi take napake izgubila že nekaj kolegov. A kljub temu se nisem hotela vdati! Skušala sem storiti vse, kar lahko, toda bilo je samo še slabše. Da bi vsaj pristala v jezeru, sem pomislila - v tistih 15 sekundah padanja je skozi moje možgane švignilo tisoč misli in vse se je odvijalo veliko počasneje kot v resnici.« Z več kot sto kilometri na uro je treščila ob skalo na tleh, le dva metra od jezera. Ob udarcu so se ji polomile vse kosti od bokov navzdol. A ostala je živa, hrbtenica in glava pa nepoškodovani. »Strahovita bolečina je bila vse, na kar sem takrat lahko mislila.« A po drugi strani se je je razveselila. »Nisem mrtvak je pomislila, tik preden se je onesvestila.
Začela je leteti
Ob pogledu na modrooko, plavolaso, na videz krhko dekle širokega nasmeha bi le redko kdo pomislil, da stoji pred žensko, ki se je ukvarjala z enim najnevarnejših športov na zemeljski obli - skoki B.A.S.E. (skoki s padalom z visokih stavb, anten, mostov ali sten, pri katerih skakalci nekaj časa prosto padajo, kakšnih sto metrov nad tlemi pa odprejo padalo), in je verjetno prva ter doslej edina med ženskami te skoke povezala s prostim smučanjem (zvrst smučanja, ki poteka zunaj urejenih smučišč). Njena pot se je začrtala, ko jo je učiteljica v šoli vprašala, kaj si želi početi v življenju. Samozavestno ji je odgovorila, da bi rada letela svobodno kot ptice. Kaj bi danes rekla njena učiteljica, lahko samo ugibamo, a dejstvo je, da je takrat, ko so ji prijateljice za rojstni dan podarile skok s padalom v tandemu, vedela, da so se ji sanje začele uresničevati. Splet naključij ji je pripeljal na pot ameriškega učitelja skokov B.A.S.E. in po prvem skoku se ji je odprlo nebo. Trdi, da je strah zanjo skoraj tako nujno potreben kakor hrana. Uživa v tem, da jo oslabi samo da bi jo naredil še močnejšo. "Razlika med mano in ljudmi, ki te ne počno, je v tem, da jaz v tem strahu, ko pogledam čez rob klifa in ve da bom skočila, uživam.« Prepotovala je svet, skakala z gora, stavb, norveških klifov in - letela. Vse do usodnega dne v Švici.
Črne napovedi
Napovedi niso bile kaj obetavne. Štirje zlomi levega kolka in 21 odprtih zlomov desne noge so napovedovali življenje v invalidskem vozičku. Zaradi infekcij so ji celo hoteli amputirati nogo. Nato pa so ji dvanajst centimetrov uničene kosti nadomestili s kostmi iz njenih bokov. "Pred te sem bila že velikokrat poškodovan toda vedno sem lahko odkorakala bolnišnice. Novica, da ne bom mogla nikoli več hoditi, pa me je dotolkla. Zdelo se je kot nočna mora.« A srečo ji je stal ob strani oče. »Rekel mi je, da se ne bova ozirala na napovedi zdravnikov. Prihodnost je bil namreč od tistega trenutka še zel oddaljena in napovedi morda prehitre. Oče je bil ves čas ob meni in vedno, ko sem zapadla v dvom in strah glede svoje prihodnosti, je obrnil pogovor v pozitivno smer. Osredotočal sva se na vsak dan posebej in namesto da bi se ukvarjala s stvarmi, ki jih ne morem narediti, sem se s tistimi, ki jih lahko. Najprej sem se razveselila, ko sem lahko začela premikati palec na nogi, nato sem se veselila vsakega naslednjega napredka, o tem, da morda ne bom več hodila, nisem več razmišljala.« Po štirih mesecih ležanja v postelji je prišel dan, ko so jo prvič postavili na noge. »Ko toliko časa ležiš, tvoja stopala niso več ravna, padala sem kot dojenček. Toda takrat sem bila odločena, da bom hodila, to sem preprosto hotela. Nobenega dvoma ni bilo več.« Za sproščanje jeze, bolečine in žalosti je začela boksati. To je bila izvrstna terapija in jo je ohranjala pri optimizmu, po drugi strani pa si je z njo krepila telo.
Nesreča jo je spremenila
Okrepil in spremenil se je tudi njen odnos do življenja. »Umirila sem se in začela ceniti drobne stvari. Pred tem nisem bila mirna, če se nisem ukvarjala z ekstremnimi športi, venomer sem morala skakati ali smučati, potem pa je zame postala najpomembnejša vrnitev v normalno, vsakodnevno življenje. Želela sem si, da bi se lahko spet povzpela do svojega stanovanja v petem nadstropju, da bi spala v svoji postelji ali se odpravila v kuhinjo po kozarec vode oziroma pomarančnega soka brez bolečine, brez bergel.« Počasi, z voljo in vztrajnostjo ji je to uspelo. Čeprav zdravljenje še ni za njo, čaka jo še nekaj operacij, je Karina shodila. »Morda sem na zunaj videti zdravo, ker pač hodim, vendar me čaka še del poti. A tudi če se bo moje napredovanje na tej točki ustavilo, bom srečna. Prehodila sem dolgo pot in napravila, kar so mnogi mislili, da je nemogoče. Četudi bi morala preostanek življenja preživeti na invalidskem vozičku, ne bi obžalovala ničesar v življenju, niti zadnjega skoka. Imela sem srečo, prepotovala svet in dobila izkušnje, ki jih mnogi ne bodo do konca svojih dni. Takšno življenje sem si izbrala in danes prevzemam odgovornost za svoja pretekla dejanja.«
Dobila je novo priložnost
Hvaležna je za novo priložnost v življenju, zato ne bo nikoli več skakala. »Precej časa sem potrebovala, da sem se lahko vrnila nazaj v kolikor toliko normalno življenje. Naslednjič bi me sreča morda pustila na cedilu. Prepričana sem, da bom našla mnoge druge izzive.« Zdaj potuje in predava o svoji karieri, izkušnjah, nesreči in življenju po njej. »To je nekaj novega zame. Osrečuje me, če se ljudje iz moje zgodbe lahko nekaj naučijo. Pomembno je ljudem povedati, da so vse sanje uresničljive in da je treba verjeti vase, ne glede na to, kako nemogoče se zdijo.« Vse je odvisno od odločitve.
Karina Hollekim je prva in še vedno edina ženska, ki ima za seboj smučarske skoke B.A.S.E. (smučanj nad prepadom, ki mu sledi skok čez rob z opremo za B.A.S.E.). Zdaj po svetu kroži večkrat nagrajeni dokumentarec o njeni odpravi v Fatima's Hand v Maliju, pohod po festivalih pa je z zmago v dveh kategorijah na prestižnem kanadske festivalu Banff ravno dobro začel najnovejši izdelek producenta Jensa Hoffmana - 20 Second s of Joy. Film govori o petih letih Karininega življenja, vključno s hudo nesrečo. Slovenska javnost je videla film med prvimi, na festivalu gorniškega filma v Ljubljani, 14. februarja.