Savinjske novice, Naši zapisovalci, Zgodovina in narodopisje, piše Aleksander Videčnik. V zadnjih desetih letih je precej znano poimenovanje planine Golte. Mozirska planina ni pravo ime. Ta planina se od nekdaj imenuje Golte ali Golčka planina, in to po pravici, ker pogolta vso vodo, ki jo narava izliva na te vrhove.
Pred kakimi tridesetimi leti ali še prej sem se lotil raznih raziskav, tako narodopisnih kot tudi zgodovinskih. Pozneje, ko sem urejal Savinjske novice, so bila moja pota po naših zaselkih še pogostejša. Vtem času sem srečeval zelo zanimive ljudi in dobre sogovornike. Ko sedaj gledam na tedanja spoznanja različnih vsebin in predvsem plodna srečevanja z ljudmi, tako v "nižinah" kot "višinah", ugotavljam, da so me pripovedi preprostih ljudi plemenitile, hkrati pa tudi navdušile. Zgornjesavinjčane sem spoznal kot poštene ljudi.
Nekoč sem prebiral neko knjigo znanega slovenskega učenjaka in akademika dr. Antona Trstenjaka. Takole je zapisal: "Pošten si, nikoli pa nisi pošten na polpošten si ali pa nisi!« Spoznaval sem res poštene, pridne, napredne ljudi, katerih življenje je bilo trdo, posebno v časih pred drugo svetovno vojno. Pa nenazadnje tudi po njej, ko so kmetije obiskovali razni "iskalci" hrane v okviru obvezne oddaje. Kmet je vedno in povsod trdo živel, se prebijal iz težave v težavo, vendar je ostal zvest svoji grudi in stanu. Seveda sem prav posebej želel govoriti s starejšimi ljudmi, ki so v sebi ohranjali nekdanji čas in življenje tedaj. To so bili modri in preudarni sogovorniki.
Šmihelski bukovnik Lovro Goličnik
Na sploh je bilo med kmečkimi ljudmi malo zapisovalcev domačih zgodb in življenja na vasi. Seveda so največ zapisovali razni domači zdravilci, o teh smo že večkrat pisali. V Šmihelu so od nekdaj živeli napredni ljudje, bili so tudi dobri gospodarji in naklonjeni napredku, tako v kulturi kot tudi v gospodarjenju. Lovro Goličnik je napisal spomine v knjigi Moj šmihelski svet, ki je izšla leta 1992. Zanimiv je njegov opis krajine pod Goltmi.
Zapisal je: V zadnjih desetih letih je precej znano poimenovanje planine Golte. Mozirska planina ni pravo ime. Ta planina se od nekdaj imenuje Golte ali Golčka planina, in to po pravici, ker pogolta vso vodo, ki jo narava izliva na te vrhove. Ljudski glas pravi, da je Golte v davni zgodovini zemlje izoblikoval ognjenik Smrekovec, da je temu tako, dokazuje dejstvo, da se Golte od juga proti severu znižujejo proti Zaloki in izviru Ljubije. To pa zato, ker se je krater vulkana porušil v svojo votlino in potegnil za seboj del Golt od juga in del Smrekovca od severa. V tej vdolbini, ki se sedaj imenuje Zaloka, je potem ostalo nekaj milijonov let planinsko jezero. Voda iz jezera je polagoma izdolbla prehod med Goltmi in Brloškim vrhom pod Smrekovcem in še sedaj brusi ter dolbe naprej v globini in na površju.
V Zaloki in okolici je cel labirint naravnih znamenitosti. Vse vode, ki v precej močnih potočkih drvijo iz smrekovškega pogorja, izginjajo okoli Leskovška in Zaloke struge in podzemske rove. Le malokdaj se zgodi, da bi vode nastopile na površinah, saj te podzemski kanali, ostanki ogromnega ognjenika, z lahkoto požrejo. Nekdanji prebivalci Zaloke, kjer je bila nekoč precej velika kmetija, so pripovedovali, kako je ob večjem deževju grmelo in bobnelo pod zemljo, kakor da bi se nekje trgali plazovi kamenja.
Ko je ognjenik, katerega obstoj potrjujejo tudi geologi, na današnjem Smrekovcu ugasnil in nehal delovati, se je porušila stena žrela in se je nekako zamašilo grlo ognjenika. Ostale pa so luknje in votline, ki odvajajo vodo pod zemljo, ta prihaja na dan šele pri izviru Ljubije. Pri tem izviru pride na dan tudi voda, ki izginja pod zemljo na Golteh, na severni strani te planine. Zato na tej strani planine tudi ni nobenega studenca, višje od izvira Ljubije. To dejstvo bi nekako potrjevalo ljudsko mnenje, da je namreč v notranjosti planine jezero, kot nekakšen orjaški zbiralnik ali rezervoar vode.
V globini pod cesto, ki pelje v Zaloko, je zaloga vode še vedno zelo velika. To se je lahko ugotovilo po nekakšnem zemeljskem zračniku, ki pa je sedaj žal zasut z gruščem. Ta zračnik je ob močnejšem deževju precej močno pihal iz globine. Ko pa so vode v podzemskem jezeru upadale, je z isto močjo srkal zrak nazaj v podzemlje. Res škoda, da je ta lep naravni pojav sedaj zasut. V letih po drugi svetovni vojni je namreč požar, enkrat ga je zanetila strela, drugič pa neprevidni
ljudje, uničil več kot 50 ha gozda. Nevihte, ki so sledile, so sedaj požgane goličave odnašale zemljo in gramoz ter spodaj nasule do pet metrov visoko plast grušča ter tako zamašile omenjeni zračnik podzemnega jezera, Pri izviru Ljubije se še sedaj vidi, kako ob deževju bruha voda Iz globine - ob takih prilikah je moral zračnik pridno delati. Izvir Ljubije in omenjeni zračnik sta v približni razdalji 350 m.
Razni izviri
V Zaloki in pri Leskovšku je še več votlin in požiralnikov, ki lahko pogoltnejo vso vodo iz smrekovškega pogorja, kot tudi z Golt, da izgine pod zemljo in se pozneje prikaže pri izviru Ljubije. Po Ljubijskem grabnu so tu in tam majhni izviri, ki največkrat izginejo pod zemljo. Naprej proti šmihelskim kmetijam pa vse izvire koristijo kmetje za svoje vodovode. Precej močan izvir ima potok Potočnik, malo višje je izvir Grohat, svoje potočke imata tudi Zgornji in Spodnji Goltnik. Izvir pri bivši Kavčevi koči sedaj koristi enajst gospodinjstev za svoj vodovod, v Radegundi, južnem delu Golt, je na vzhodnem pobočju najvišji izvir v Planici, ki ga imenujejo Koratnica, potem pa še izvir pri Jugu in dva izvira pri Kebru. Izvir Koratnice koristijo za vodo v hotelu na Golteh.«
Današnje stanje
V času izgradnje vodovoda za Velenje je prišlo do bistvenih sprememb in nerazumljivih posegov v naravne lepote potoka Ljubije in planote Zaloka. Cesta v Zaloko je bila prestavljena, tako sedaj potom nje ni več mogoč ogled izvira Ljubije in lepe soteske ob nekdanji cesti v Zaloko. Graditelji so tudi sicer v dolini Ljubije ravnali v marsičem brezobzirno, Tako so naravne lepote, o katerih tako lepo piše Lovro Goličnik v marsičem le še preteklost. Žal!