Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Skalaševa priprave na avanturo - 1

Nedeljski dnevnik - Črt Kanoni: Slovenci smo res posebne vrste ljudje. Tako malo nas je, vendar smo tako visoko v zenitu skrajnih športnih dosežkov, da se z nami ne more meriti noben drug narod. Karničar je presmučal vse najvišje vrhove celin. Strel je preplaval tiste reke, za katere si človek ne bi nikdar upal trditi, da jih je mogoče.

Mravlje? Mravlje teče drzneje od kateregakoli dragega Zemljana. Jure Robič je Američanom in vsemu svetu postavil nove mejnike v ekstremnem kolesarjenju. In naši alpinisti? Začenši od pohodnikov na Triglav do »naših« Kugvja, Čopa, Jesihove, Potočnika, Tominška, prve himalajske odprave, od Kunaverja do »Šraufa«, Vikija Grošlja, Toma Česna, Pavla Kozjeka, Tomaža Humarja in že omenjenega Dava Karničarja... Smučanje in planinstvo ves čas hodita nekako vštric z našo športno zgodovino, kajne? Pisati sojo začeli skalaši, ki so kot prvi začeli s turnim smučanjem in osvajali še neosvojeno. Med njimi je bil tudi moj oče, Janez Kanoni - Vanko. Skalaš! Ponosen je bil na to svojo stanovsko pripadnost. In kot skalaš se je mlad, 26-letni zdravnik na služenju vojaškega roka v kraljevi jugoslovanski vojski, znašel v krajih, za katere še danes radi rečemo, da je še bog pozabil nanje. V vasici Ničpur, v pogorju Koraba na albanski meji. Pred njim je bil eden največjih izzivov v življenju: osvojiti Korab v zimskih razmerah in se s smučmi spustiti v dolino Radike ...

Takole je oče zapisal v svoj dnevnik ...

Kolibe kot orlovska gnezda
»Že tri mesece sem živel v Ničpuru blizu albanske meje, daleč v gorah, pod 2764 metrov visokim Korabom, v vasici, ki je ostala še do danes, kar je bila pred stoletji,« se je spominjal oče. »Iz Gostivarja sem v božičnih dneh smučal proti zahodu, se povzpel nad izvir Vardarj a in od-vijugal navzdol na Leunovo polje na Ničiforovsko planoto, potem pa mimo Mavrovih Hanov in skozi Radiško sotesko za novo leto prismučal v Ničpur... Bil je že skrajni čas, da sem našel to vas, ki leži na strmem pobočju nad Stirovično reko in zre v nasprotno pobočje gore Korije, ki se vzpne v strmem nagibu nad vodotokom, kjer jo visoko nad vasjo prekrije le ozek obok neba,« je v svojem dnevniku zapisal oče in nadaljeval: »Kolibe so kot orlovska gnezda. Tu sem se počutil varnega. Tu ni bilo volkov in strah pred njimi se je razgubil. Sled teh živali v snegu mi je bila namreč edini klic življenja v zasneženih gorah, v katere zametih nisem našel poti. Le po šumenju reke, ki mi je nadomeščala kompas, sem hodil v pravo smer in še pred nočjo našel to gnezdo...«

»Na smučeh sem cepetal in s sebe stresal sneg, ki se je skozi gosto tkano vojaško obleko zajedal vame. Javil sem se komandirju obmejne čete, ki je kazal neizmerno navdušenje nad prvim smučarjem v teh krajih. Da je o tem športu že nekaj slišal, je dejal...

Zunaj je še vedno medlo in vso vasico je v nekaj urah zasul sneg.

V naslednjih dneh so ljudje cepili drva, odmetavali sveže zapadli sneg, pred zverjadjo pošiljali na stražo pse čuvaje in krmili drobnico, ki sij e z ljudmi delila toploto kolib. Če ni snežilo in se je neskončna belina planinskega sveta prelivala z modrino neba, so oči pekle, kot bi bila v njih žerjavica.

V takih dneh sem na smučeh vsak dan opravljal ture čez zasnežena pobočja, na njih skakal preko raz-potegnjenih in zaobljenih kucljev in si dajal duška. Če mi skok ni uspel in sem se, nerodnež, prekopicnil v mehek, svež pršič, je bila to nepopisna zabava za Ničpurce.

Po kakšnem tednu dni bivanja v tem kraju sem si našel dva pasja prijatelja - zvestejša od človeka in drznejša od volka. Najljubši mi je bil kuštravi, rdečeoki Šarko, ki se ni plašil volka in je ustrahoval vso pasjo svojat v tem arnavtskcm gnezdu. Z njim se je pajdašil gladek, lep, črnooki Murat. Na vso moč sem si prizadeval pridobiti njuno zvestobo, prijateljstvo, zato sem jima vedno priskrbel najboljše kosti in dovolj svežega kruha. Vse noči sta prebedela na pragu moje kolibe in me čuvala. Če pa je vasico obsijalo sonce, smo razigrani zapustili vas in uživali v neizmerni gorski lepoti, daleč od ljudi, le v zavetju nanosov snega, prepadov in zabrisanih sledi kakšnega volčjega krdela...«

Devet tisočakov za ženo
»V prvem tednu januarja sem prismučal na Gabrise. To je širok, podolgovat gorski hrbet, ki se razprostira zahodno nad Ničpurom. Komaj sem se povzpel na greben, že je pred menoj v nebo vzkipela množica s snegom in ledom oblitih stožcev. Vezali so se v verigo in se lomili v prepadih. Pogled je zdrsel z vrhov nazaj v brezmejne daljave, a preko Koraba ni mogel. Tedaj sem sklenil, da moram osvojiti ta vrh, na katerega še ni stopila "smučarska noga"...

Korab je del Pindskega ali Albansko-grškega gorstva. Uvrščajo ga med najmanj preiskana evropska gorovja. Njegov severozahodni del leži v Makedoniji. Bolj znana je seveda Šar planina, ki se razteza od Kočaniške soteske ob Lepencu do izvirov Vardarja. Njen najvišji vrh je 2510 metrov visok Ljuboten. Južno od nje se raztezajo visoki vrhovi med Črnim Drimom na eni in Prespo, Porečem in Tresko na drugi strani. Med njimi je najmogočnejša gorska skupina Korab, ki se vleče od severa proti jugu v dolžini 15 kilometrov, nekako med Črnim Drimom v Albaniji in Stirovičko reko in Radiko v Makedoniji. Na severu se ukloni in pada strmo navzdol v globoko gorsko tesen gornje Stirovičke reke ...

Nova, sveža in surova doživetja so polnila čas, da ni bilo nikdar praznine v srcu. V Nič-puru živi Fuzo, mlad Arnavt, musliman. Pred letom dni si je za 9000 dinarjev kupil mlado, v življenje kipečo mladenko in se z njo poročil. Čuva jo, boji se zanjo, saj je Džaber, njegov najboljši prijatelj v Ničpuru, še do danes ni videl. Bil sem v njegovi hiši, kije poslednja nad vasjo in od koder lahko kot s stražnega stolpa nadzoruješ celotno vas. Že je stopila v sobo ,ona' in prinesla džezvo in fildžane (majhne skodelice za kavo brez ročajev, op. Č. K.). S priprtim pogledom se je umaknila mojim očem, nad ognjem povesila glavo v razburkano morje svojih lesketajočih se črnih las, vanje pa utopila prelepe, a begajoče smaragdne oči, ki do takrat še niso videle tujca. Klečala je ob ognju in pekla kavo. Z dlanjo se je uprla v tla in dolgi vitki prsti z rdeče pobarvanimi nohti so iskali opore v preprogi, če je upogni-la telo in s sapo oživljala ognjeni zubelj ob džezvi, ki jo je do roba prekrivala žerjavica. Moč njenih prsi je kipela in mrla v tej napol zastrti sobi. Furo je zleknjen ležal na preprogi. Z motno zasanjanimi očmi, zastrt v kopreno dima iz čibuka (pripomoček za kajenje, podoben vodni pipi, op. Č. K.) je užival, ko je videl priznanje v mojih očeh.«

Priprave na spust
Po očetovi pripovedi ljudje v teh krajih nimajo zgaranih rok in zaobljenih trebuhov. Sloki so, gibčni in silno bistri. Pijejo črno kavo. Vina in žganja ne poznajo. Hranijo se z mlekom, maslom in sirom. Jedo ovčje, včasih tudi goveje meso. In seveda kokoši, da ne pozabimo nanje. Teh je toliko, da se z njimi mastijo tudi številne lisice, kragulji in drugi plenilci...

»Strmo spodaj teče v tesneh Štirovačka reka. Ob bobnenju se v ozki soteski zapeni, umiri pa se šele v svojih tolmunih. Tu je oče našel Fuza in druge Ničpurce. Z mrežo so lovili postrvi in tudi v zimskem času do pasu brazdali v vodi. Pogled teh ljudi namreč ni ves dan uprt le v zemljo. Ni top! Visoko v gorah živijo. Sij sonca je tu ostrejši. Fuzo kriči z brega v breg in kliče drobnico. Urlika in skovika, da ovca ve, kaj hoče njen gospodar, hkrati pa ve tudi ovčarski pes, kam naj vodi drobnico. Njihov jezik se šopiri v medmetih, podobno kot jezik angleške aristokracije v besednih kaskadah in momljanju.

Kadar sem bil sam v kolibi,« je nadaljeval oče, »sem razgrnil specialko in po pripovedovanju Ničpurcev in lastnem opazovanju s svinčnikom vrisoval nanjo možne poti za uresničitev cilja. Tako je napočil čas, ko sem sredi februarja v jasnem jutru odsmučal v Tanušaj, ki ga je sneženi vihar v tednu dni povsem prekril s snegom. Nebo se je v plesu rahlega sneženja pogrezalo v zasneženo vas, ko sem tik pred mrakom prismučal do nje. Spoznal sem, kakšna past je lahko gorsko vreme in to me je, priznam, močno begalo. Hkrati sem vedel, da mi tudi komandir take avanture ne bi dovolil. Venomer je namreč brbljal neko zgodbo o medvedu, ki je napadel grani-čarje tik nad vasjo Ničpur. Zbrbljal mi je najmanj sto zgodb o volkovih in dveh risih...«

Zapisano po dnevniku in
zapiskih mojega očeta,
dr. Janeza (Vanka) Kanonija.

Črt Kanoni, konec prihodnjič

  09.03.2008
Skrinja Nedeljskega - PODVIG

 


S smučmi z vrha Koraba - 2

Kategorije:
Novosti SMU SLO Vse objave

1 komentarjev na članku "Skalaševa priprave na avanturo - 1"

Franci Savenc,

Črt Kanoni: Vošnjakova 9, 1000 Ljubljana; telefon na zidu: 01 231 72 96, 041 696 967

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45953

Novosti