Dnevnik, Kjer tišina šepeta - Mitja Košir: Tistemu, ki se najvišjemu vencu Spodnjih Bohinjskih gora bliža od vzhoda, je to prvi dvatisočak in hkrati gora pravih julijskih odličij, na vse strani strma in na sever, proti Komni, tudi prepadna.
Najblažje lice kaže Primorcem, čeprav tudi tam, na jugu, ne skopari s strmimi skalnimi platmi (to Škrbinsko ploščo zelo cenijo plezalci), najbolj drzno podobo, polno vitke plemenitosti, pa občudujejo smučarski uživači z Vogla. Priostrena piramida je najlepši, najbolj vladarski mejnik vse zahodne panorame. »Prav nenavadno je«, pravi Tine Mihelič, »da naši predniki ob vsej svoji fantaziji niso našli gori bolj ustreznega imena, ki bi poudarjalo njeno samostojno in ponosno mesto v gorskem svetu Julijskih Alp. Škrbina v grebenu pod Podrto goro, po kateri se gora imenuje, je komaj vredna omembe. Prav to nam daje slutiti, koliko pomembnejši so bili davnim prebivalcem alpskih dolin prehodi čez divje grebene, ki so jih omejevali, kot pa ´nekoristni´ vrhovi.«
Vrh nad Škrbino (2054 m) z zasnežene Komne
Naša gora je edina v dolgem spodnjebohinjskem grebenu, ki so jo »ukrotili« z žico in klini, kar govori v prid njene zahtevnosti, vendar ne smemo zamolčati, da je tudi sosednja Podrta gora prav tako zahtevna, vendar zaradi svojega brezpotnega značaja na svoj vrh spusti le najdrznejše, tudi plezalsko usposobljene gornike.
Našega Vrha nas Škrbino se bomo najprej lotili kar s Škrbine, torej od zahoda. Sem, v to globoko grebensko zarezo, lahko pridemo z juga, od Koče na planini Razor (1315 m), čez prostrane travnike Na polju in skozi rušnate zaplate na planoto Rupe (1680 m), od koder nas čaka le še strm vzpon po grušču in na Škrbini (1910 m) smo. Na Škrbino se lahko vzpnemo tudi s Komne. Od Doma na Komni (1520 m) sledimo poti, ki pelje na Vogel, vendar se že pod Konjskim sedlom, na opuščeni planini Za Migovcem (1600 m), obrnemo ostro proti jugu in se preko skrotja in grušča vzpnemo na naše višinsko izhodišče.
Od tod, s Škrbine, je vse kot na dlani. Pred nami se navpično v nebo vzpne vitek skalni steber, ki se višje zgoraj prelije v zaobljen greben. Naša zavarovana pot se tej navpičnici izogne po polici in žlebu v severni steni, dobro zavarovanem z nepretrgano žico in vsemi potrebnimi varovali, više zgoraj, na pomolu v grebenu, ki je kot razgledna prižnica, pa se spusti na južno, primorsko stran in se ob žicah vzpne prek razbitega pečevja na vršni greben in po njem brez težav na vrh te ponosne gore.
In zdaj še nekaj za gorniške sladokusce, vzpon po brezpotnem vzhodnem grebenu s sosednjega vrha Meje (1996 m). Na Mejo se najenostavneje vzpnemo z dobro označene poti Komna Vogel. Ko nekoliko vzhodneje od vrha, ki se kot ostra čer dviga nad Konjskim sedlom, zapustimo varne markacije, se oprimemo drobne gamsje stezice. Sledovi rogatih gorskih mojstrov nas popeljejo na greben in po njem na povsem brezpoten vrh Mejo. Tu pa se svet priostri in pod nogami nam zazija vsega spoštovanja vreden prepad. Težave so dokajšnje in najenostavneje jih premagamo, držeč se ves čas ostrega grebena, ki se šele visoko pod vrhom naše gore izteče v položno pečevje in na razkošne pisane trave prostranega vrha. To potovanje ni za vsakogar, zato velja razmisliti o morebitnem spremstvu gorskega vodnika.
Z visoke gore je seveda veliko videti in ker ta gora stoji v grebenu, ki ločuje dvoje vznemirljivo lepih, a tako različnih svetov, kot sta Gorenjska s svojimi skalnimi julijskimi gradovi in Primorska s svojo mehko, zeleno zaobljenostjo in daljnim trakom sinje jadranske modrine, se na njej počutimo kot na nebeškem balkonu, na kakršnega je morda mislil Cankar, pišoč svojega Kurenta.
Naj vam omenim troje pomagal. Najprej knjigi Tineta Miheliča Julijske Alpe (PZS, 2003) in Bohinjske gore (Sidarta, 2001) ter zemljevid Julijske Alpe – Bohinj 1: 20.000.
Mitja Košir