Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Kot Luna, če bi bila zelena

Lepo ime Javornik krasi številne slovenske kraje in prav tako vrhove hribov, gora in pogorij.

Javornik, razgledna in lahko dostopna gora.

Kot Luna, če bi bila zelena


Lepo ime Javornik krasi številne slovenske kraje in prav tako vrhove hribov, gora in pogorij. Javornik, na katerega vabimo danes, ni ravno visok, vendar mu je dolga zgodovina gorotvorja namenila eno osrednjih mest v deželi, ki je v delčku sekunde na koncu te zgodovine dobila ime Slovenija. Vidi se ga iz Ljubljanske in postojnske kotline, iz Trnovskega gozda in s snežnikov na severu. To pomeni, da je z njega čudovit razgled po slovenskem reliefu, ki se ga »pravi Slovenec«, kakor je znano, ne more nikoli do konca nagledati. Z razglednega stolpa na vrhu poraščene vidiš naravnost v Ljubljano ali pa v Vipavsko dolino; začudiš se, kako je oboje nenavadno blizu. Okoli tebe pa sami gosti samotni gozdovi in Hrušica, visoka kraška planota. Vidiš razlog, zakaj so Rimljani pa tudi Valvasor s Primorske v Ljubljano potovali prav pod Javornikom, zakaj so ubrali neudobno bližnjico čez Hrušico in ne skozi postojnska vrata, kakor potujemo danes: starim popotnikom je za potovanje v Italijo ta bližnjica privarčevala dva dni pohoda. Danes si na njej hitro privarčuješ nekaj časa za samotni počitek.

Hrušica, Trnovski gozd, Nanos ... to je videti z vrha: same visoke, redko poseljene, kamnite in skalovite planote, ki strmo padajo v Vipavsko dolino. Kakor da bi se te velike plane površine sprle med seboj, so videti. Prepokane med seboj so obrnjene vsaksebi ali nagnjene vsaka v svojo smer; kakor da se različno premikajo, kakor da bi se hotele povzpeti druga nad drugo. Geolog bi vedel povedati: premikajo se, prerivajo in odrivajo, povzpenjajo se kakor ledene plošče, kadar se morajo ustaviti, seveda ne tako burno, kakor na topeči se severni ledeni plošči. Opraviti imamo z mogočnim narivom gorotvornih sil na severu, ki delujejo milijone let.

Popotnik, potopljen v tišino jelovo-bukovih gozdov, zagledan v vrtače in skalne tvorbe, zaman oprezujoč za vodami, ki takoj izginjajo v podzemna povirja Vipave, Idrijce in Ljubljanice, kajpada ne sliši glasov te prastare zemeljske drame. Beli apnenec naokoli se zdi večen, a ravno ta njegova čistost je razlog za skokovito zakrasevanje, slikovito pretrtost in predrtost tega sveta. Same votlikave hribine. Tako Hrušica nima omembe vrednega potočka, tudi studencev hudo malo. In vendar imajo tu oblaki mlade; z južno vlago preobloženi zrak se tu rad odceja. Topla deževnica spet pripomore k naglemu razkrajanju apnenca, prav tako snežnica, ki ostaja v kotličih še maja. Kamor seže oko, ni konca vrtač, brezen in podzemskih jam. Če bi bilo površje Lune zeleno, bi bilo najbrž videti kakor pomladna Hrušica. Divje lepo in vznemirljivo. Neizmerno gozdnato. Goljave so le v suhih dolinah, kakor je Belska, kjer so se nastanili redki posamezni domovi in zaselki, raztreseni, na videz izgubljeni ali pozabljeni; a nastanili so se v novejših časih.


Znamenita stara kmetija Medvedovih pod Javornikom

Ko je ob koncu 17. stoletja Valvasor obiskoval poštne postaje na Notranjskem, se je ustavil tudi na Hrušici. Opisal jo je kot »ostudno divjino, kjer te spremljajo neprijetnost, dolgčas, strah, nevarnost in neudobnost«. Kaj se je gibčnemu in potrpežljivemu Vajkardu zamerilo v danes sicer nekoliko odročnem, a tako svežem in zdravem kraju? Kot to storijo še danes in tudi sam piše, so ga »kar najlepše postregli z jedačo in s pijačo«. No, poštna postaja na Hrušici je bila takrat oddaljena od bivališč, tako da je moral biti »poštni upravitelj z orožjem dobro oskrbljen; nihče, ki ima srce v petah, noben bojazljivec ali neodločnež si ne bi upal stanovati tukaj. Marsikateri roparski ptič pa ve, da ne more pošta v sili pričakovati nobene pomoči in podpore od drugih ljudi.«

V nasprotju s to slikovito antireklamo za Hrušico izpred 300 let je treba današnjo Hrušico močno pohvaliti. Še zmeraj je tu popotna gostilna, imenovana po stari pošti. Domačinov je eno samo gostoljubje, a prav takšna, vabljiva in domača, je videti tudi samota na tem prevalu (867 m), če le ne piha. Povsod okoli je bujno rastje, so grede in njivice, so rožni grmi in je arheološki park; nad gostilno pa še muzejček, odprt ob vikendih in praznikih, depandansa Narodnega muzeja, ki je okoli gostilne opravil številna izkopavanja. V muzejčku je nekaj antičnih najdenin in obilo poljudnih opisov o burni preteklosti kraja. Stavba, obnovljena med letoma 1991–1994 iz zapuščenega lovskega dvorca goriških plemenitašev Lanthierijev, stoji sredi ostankov rimske gorske utrdbe, ki je zaradi ohranjenih temeljev vidna še v vseh svojih razsežnostih. Z obhodom zidov lahko radovednež dodobra razgiba dihala in ude, ponekod malo popleza, se drugje malo razgleda; povsod pa lahko vpreže domišljijo. Rimska trdnjava je dolga 250 metrov, široka pa od 35 do 80 metrov. Vsi zidovi so zgrajeni iz lomljenega kamna in so debeli do tri metre. Skozi spodnji del trdnjave je vodila antična cesta iz Ogleja (Aquileie) v Emono. Skorajda bi lahko rekli, da je današnji asfalt položen čez njeno traso; v tistem delu, ko seka trdnjavo in teče mimo današnje gostilne, gotovo. Bil je to mogočen antični grad, zgrajen za cesarja Avgusta, v letih okoli začetka našega štetja, ko je bilo območje današnje Slovenije vključeno v rimski imperij. Ob koncu tega imperija je bil grad močno utrjen. Obdajali so ga trdnjavski stolpi. Za osem metrov visokim obzidjem so bile vojaške barake in so bile izdolbene cisterne za deževnico, ki je preživljala stoglave posadke, potrebne za obrambo pred vse pogostejšimi napadi konjenikov z vzhoda, in za konje, ki so jih tu imeli za prevprege. Že takrat je bila na Hrušici poštna postaja, že takrat so se potopisci pritoževali nad težavnim ozemljem brez vsake vode in še tako neznatnega potočka, kakor je zapisal sam cesar Julijan Odpadnik v 4. stoletju. Imenovali so kraj Ad pirum, kar bi lahko pomenilo Pri hruški. Iz takšnega prevoda izhaja sedanje krajevno ime. Toda hruška tu ne cveti, previsoko je zanjo. Verjetneje je, da je »ad pirum« prišel od »pyrhum«, grške besede za ogenj. Gotovo so tu v časih, ki so postali nevarni za Rim, goreli stražni ognji. Ignis quo clarior fulsit, citius extinguitur, je rekel Seneka, svetleje kot ogenj žari, hitreje ugasne. Kakor naše življenje. Nad Javornikom trajno gorijo le zvezde.

Besedilo in foto Željko Kozinc

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45951

Novosti