Moja hoja na Triglav: Njegova hudomušnost ga je pripeljala tudi do tega, da si je že pred smrtjo sam sestavil besedilo za nagrobnik: »Tukaj vstajenja čaka dr. Janez Mencinger, advokat. Svojega življenja pravdo je začel 26. 3. 1838 in nedovršeno končal 12. 4. 1912 (datum smrti so mu vpisali naknadno). Bodi mu sodba milostljiva.« E knjiga!
Janez Mencinger se je rodil na Brodu sredi Bohinja v stari in trdni kmečki družini. Osnovno (ljudsko) šolo je obiskoval v Bohinjski Bistrici, gimnazijo pa med leti 1849-57 v Ljubljani. Po končani gimnaziji se je vpisal na dunajsko univerzo, kjer je sprva študiral klasično filologijo (1857-58), od jeseni 1857 pa je študiral pravo. Zadnji semester prava je končal v Gradcu, kjer je bil 1864 tudi promoviran.
Že jeseni 1862 je nastopil prvo službo kot odvetniški pripravnik pri brežiškem odvetniku dr. Radoslavu Razlagu. Pri znamenitem štajerskem rodoljubu je ostal do decembra 1871, ko je v Gradcu opravil pravosodni izpit.
Pot ga je nato vodila v Kranj, kjer je delal kot samostojni odvetnik. Leta 1882 se je vrnil v Posavje, natančneje v Krško, kjer je po smrti tamkajšnjega odvetnika dr. Karla Kocelija prevzel njegovo odvetniško pisarno. K odločitvi, da se vrne v Posavje je verjetno precej prispevala tudi Mencingerjeva žena, doma iz Krškega, s katero se je poročil leta 1872.
Mencinger je slovel kot spreten, pošten in dobrosrčen odvetnik. V politično razgibanem času druge polovice 19. stoletja je postal trden narodnjak, vendar pa se aktivno z »visoko« parlamentarno (deželno in državno) politiko ni želel ukvarjati, tudi po prepričevanju številnih takratnih narodnjakov, predvsem Josipa Vošnjaka, ne. Politično se je udejstvoval »zgolj« v takratnih občinskih odborih v občinah Kranj (1879-82) in v Krškem (1884-96). Leta 1894 se je dal izvoliti za krškega župana, vendar je funkcijo že dve leti kasneje (1896) zaradi bolezni vrnil. V Krškem je bil nekaj časa tudi član okrajnega šolskega sveta.
Mencinger je veljal za šaljivega in duhovitega sogovornika, ki ga je družabno življenje obeh mest, v katerih je živel in delal, rado sprejemalo. V Kranju je bil od leta 1874 tudi predsednik čitalnice, med leti 1881-82 pa je osnoval in vodil (literarno) akademijo desetih mladih mož, ki so na hudomušen ali resnejši način pripravljali različna predavanja in tudi pesnikovali. Mencinger je imel tudi čast, da je bil slavnostni govornik pri odkritju Jenkovega nagrobnega spomenika (1873).
Pesmi in pripovedi je začel pisati že v gimnazijskih letih in prve je začel objavljati v Bleiweisovih novicah leta 1855, med katerimi je bila tudi pesem V spomin Prešernu (1858). Kasneje je v Slovenskem glasniku izšla vrsta njegovih realističnih povesti, v katerih je prikazoval zgodbe iz vsakdanjega kmečkega življenja, predvsem odpor do tujstva, koristoljubje, pehanje za bogastvom, poštenost in trdnost slovenskega kmeta (Jerica, Zlato pa sir, Vetrogončič, Človek toliko velja, kar plača, Skušnjave in izkušnje, Zgubljeni pa spet najdeni sin …).
Leta 1881 je v Ljubljanskem zvonu izšla humoristična povest Mešana gospoda (www.dlib.si/documents/clanki/ljubljanski_zvon/pdf/278951.pdf), s katero je opisal medgeneracijski spopad v takratni slovenski malomeščanski družbi.
Med najpomembnejša Mencingerjeva literarna besedila nedvomno sodita antiutopična bajka Abadon (1893), roman o zavajajočem peklenščku, gospodarju pekla Abadonu in Moja hoja na Triglav (1897), esejističen zapis nazorskih stališč in razmišljanj o svetu. Pri slednjem gre za humorno potopisno spominsko pripoved oz. avtobiografski roman, ki ga Mencinger govori skozi lik Bohinjca Melkijada.
Mencinger je napisal tudi precej kritik in satiričnih spisov. Robato varianto kmečke povesti je ironično parodiral v Cmokavzarju in Ušperni (www.dlib.si/documents/clanki/ljubljanski_zvon/pdf/283034.pdf)(1883) ter Vodnikovem Vršacu(www.dlib.si/documents/clanki/ljubljanski_zvon/pdf/279050.pdf )(1885). Mencinger je vseskozi zagovarjal stališče, da morajo Slovenci pridobiti višjo izobrazbeno raven in trdnejšo gmotno podlago, če želijo uspešneje parirati narodnim nasprotnikom. To je opozarjal v spisih Potovanja in premišljevanja nekega bankovca in Črtice iz bankovčevega življenja, obe sta izšli v Slovenskem glasniku leta 1860-61.
Njegova hudomušnost ga je pripeljala tudi do tega, da si je že pred smrtjo sam sestavil besedilo za nagrobnik: »Tukaj vstajenja čaka dr. Janez Mencinger, advokat. Svojega življenja pravdo je začel 26. 3. 1838 in nedovršeno končal 12. 4. 1912 (datum smrti so mu vpisali naknadno). Bodi mu sodba milostljiva.«
Skratka, Janez Mencinger, danes javnosti manj znan slovenski pripovednik, je s svojimi satiričnimi zgodbami in spominskimi spisi prispeval pomemben delež pri širjenju žanrskih posebnosti v slovenski pripovedni prozi v drugi polovici 19. stoletja. Ali kot je Josip Tominšek zapisal v Slovenskem biografskem leksikonu: »V slovenskem slovstvu zavzema Mencinger osamljeno mesto kot pisatelj – prerok slovenstva in bohinjski modrijan.«
Kratko zgodbo o Janezu Mencingerju je za objavo v Novem tedniku >>www.novitednik.com/nase_akcije.php pripravil mag. Branko Goropevšek. Povezave pa so dodane!
Povezava k elektronski knjigi Moja hoja na Triglav: www.luin.se/beseda/097-9.pdf
Ajdovski gradec - www.dlib.si/documents/clanki/ljubljanski_zvon/pdf/284341.pdf
Pregled nekaterih povojnih del o avtorju, ki je nastopal tudi pod imenom dr. Sivor:
1. Mira Kosi: Dr. Janez Mencinger, življenjepis, (1951).
2. Slava Rabič: Mencingerjeve Skušnjave in skušnje in Kellerjev Der grüne Heinrich
3. Slavka Lokar: Oznaka in ocena Mencingerjeve novelistike v Slovenskem Glasniku
4. Zora Čebulj: Mencingerjeva novelistika v šestdesetih letih, (1956/57).
5. Tanja Vilar-Debeljak: Lik izgubljenega študenta od Linharta do leta 1880, (november 1959).
6. Jernej Bogataj: Družboslovna in umetniška analiza kulturno-filozofskega traktata Abadon
7. Tatjana Hojan: Mencinger kot psiholog in moralist, (1960).
8. Urška Snedic: Mencingerjeva novelistika med leti 1859 in 1865, (1960/61).
9. Lidija Magajna: Mencingerjev Abadon in Tavčarjeva Mrtva srca, (1957).
10. Matjaž Kmecl: Slovenska satira v zadnjih dveh desetletjih preteklega stoletja, (1958/59).
11. Marija Bratkovič: Roman Abadon Janeza Mencingerja, (17. april 1968).
12. Antonija Valentinčič: Janez Mencinger: Abadon
13. Rudi Filej: Janez Mencinger: Moja hoja na Triglav, (15. maj 1971).
14. Darja Kern: Slovenska novela petdesetih in šestdesetih let
15. Srečko Fišer: Začetki Slovenskih večernic in problem delitve na masovno in elitno literaturo, (november 1975).
16. Darja Flac: Svetobolje v slovenski pripovedni prozi 19.stoletja, (april 1978).
17. Zdenka Lipovec: Avtobiografski elementi v Mencingerjevi pripovedni prozi, (1979/80).
18. Zdenka Ferkolj: Problem utopije v slovenski prozi 19. stoletja, (1977/78).
19. Jasna Levačič: Humoristični avtorji na slovenskem do leta 1945, (maj 1999).
20. Andrej Koritnik: Negativna utopija (Outopia in dystopia: zgodovina in teorija), (november 2004).