ŠPORT 1-2005, priloga Planinstvo - Stojan Burnik, Matej Tušak, Tanja Kajtna in Snežana Jug

[ *Fakulteta za šport, Univerza v Ljubljani | **Center šolskih in obšolskih dejavnosti, Ljubljana ]

Uvod
Področje psihologije športa pogosto raziskuje eno izmed svojih temeljnih tem, to je osebnost športnika. Preučevanje osebnosti zahteva celosten pristop, ta pa vključuje športnikove biološke, psihološke in socialne vidike bivanja in vedenja. Osebnost v psihološkem smislu lahko razumemo kot kompleksen sklop značilnosti telesnega in mentalnega funkcioniranja. Slednje vključuje intelektualne sposobnosti, zaznavno-motorične sposobnosti in značilnosti moralnega presojanja, značilnosti človekovega čustvovanja, človekovo socialno dogajanje (komunikacija, odnosi, konflikti, ipd.), človekove značajske lastnosti in njegov temperament (Musek, 1988). V športnikovo komuniciranje z okolico pa so vpletena njegova stališča, motivacija in vrednote.

Eysenck, Nias & Cox (1982) ugotavljajo, da obstaja potreba po klasifikaciji posameznih športnih skupin, saj so ugotavljali razlike v psihološkem profilu med športniki in športnicami ter med športniki individualnih in skupinskih športov. Predvsem lahko potrdimo hipotezo o specifičnem psihološkem profilu športnikov v primerjavi z nešportniki. Športniki so praviloma bolj ekstravertirani v komunikaciji z okoljem (Eysenck, 1981), imajo višjo potrebo po storilnosti (Tušak, 1995), imajo močnejšo potrebo po dražljajih in stimulaciji, so bolj agresivni, bolj psihično stabilni, imajo boljšo emocionalno samokontrolo in so bolj čustveno stabilni ( Tušak, 1998), manj anksiozni (Tušak, 1997), bolj samozavestni in izražajo več zaupanja vase, težijo k večji dominantnosti in izražajo večjo stopnjo odgovornosti.

V Sloveniji je bilo v zadnjih letih kar nekaj raziskav, ki so na tak ali drugačen način proučevale psihološki profil alpinistov. V zadnjih letih si je na Fakulteti za šport v okviru raziskovalnega projekta skupina avtorjev zastavila nalogo, da razišče motivacijske značilnosti in osebnostne lastnosti različnih športnikov, predvsem v tako imenovanih ekstremnih ali rizičnih športih, kamor lahko prištevamo tudi alpinizem. Naš namen je bil poleg poglabljanja znanja s tega področja, tudi razjasnitev nekaterih prepričanj, ki se v javnosti pogosto povezujejo z alpinizmom in rizičnimi športi. Za opredelitev tovrstnih športov bomo uporabljali izraz “rizični športi”, tako kot večina raziskovalcev (Breivik, 1995; Campbell, Tyrrell in Zingaro, 1993; Chirivella in Martinez, 1994; Cogan in Brown, 1999; Cronin, 1991; Goma i Freixanet, 1991; Jack in Ronan, 1998; Kerr, 1991; Rossi in Cereatti, 1993; Wagner in Houlihan, 1994), najdemo pa tudi izraze kot so “ekstremni” in “adrenalinski” (Burnik, 2000; Žiberna, 2000). S temi izrazi se opredeljuje športe, kot so alpinizem, ekstremno kajakaštvo, potapljanje, nordijski skoki in še nekateri drugi športi (Burnik in Tušak, 1999).

Breivik (1995) je rizične športe opredelil kot “vse športe, pri katerih je potrebno računati z možnostjo hujše poškodbe ali smrti, ki sta sestavni del aktivnosti”. Tako lahko prejšnjemu seznamu športov dodamo še smuk, skakanje s padalom, jadralno padalstvo in gorsko kolesarjenje, jamarstvo, deskanje na snegu, motokros, dirkanje z avtomobili, motornimi čolni in sanmi ter verjetno še kakšen novejši šport.

Povzetke študij te raziskovalne skupine bomo predstavili v nadaljevanju, še prej pa ne smemo mimo nekaterih starejših študij.

Markič (1990) v interpretaciji svojih rezultatov navaja, da so vrhunski slovenski alpinisti nekoliko drugačni od običajne populacije. Izpostavlja predvsem njihovo večjo umaknjenost vase, samostojnost in individualizem, pravi, da so navajeni iti svojo pot, kar potrjujejo tudi z večjim zavračanjem tradicionalnih norm in priseganjem na drugačno moralo. Predvsem poudarja njihovo večjo introvertnost, socialno plahost, družba jim veliko pomeni, vendar je zanje bolj pomembna intenzivnost in kvaliteta odnosa (tesnost odnosa) kot pa količina odnosov. So tudi bolj trezni, resni in umirjeni. Po drugi strani pa tudi dominantni, samozavestni, kar naj bi bile značilnosti uspešnih ljudi. Markič (1990) navaja, da je zanje značilna tudi močna potreba po eksploraciji, izkušnjah in doživetjih. V nasprotju z njimi naj bi bili športni plezalci manj introvertirani, manj samosvoji, bolj socialni oz. družabni, izražajo višjo moč ega, tudi zanje pa so značilna samosvoja moralna načela.

Breivik (1999b) je ugotovil, da so imeli alpinisti, ekstremni kajakaši in padalci višje izražen faktor tveganja in doživetja, ne pa tudi dezinhibicije in dolgočasenja, s čimer je potrdil Levensonovo hipotezo, da so športniki rizičnih športov usmerjeni predvsem na fizično tveganje (Levenson, 1990). V drugi študiji je Breivik (1999c) primerjal vrhunske alpiniste z ostalimi alpinisti in ugotovil, da imajo vrhunski alpinisti višje izražena faktorja tveganja in doživetij kot ostali alpinisti. Breivik je tudi ugotovil, da so športniki rizičnih športov pripravljeni tvegati tudi na socialnem področju, kar ni v skladu z njegovimi prejšnjimi ugotovitvami (Breivik, 1999d).

Cronin (1991) je iskal povezave med alpinizmom ter potrebo po tveganju in ugotovil, da so alpinisti dosegli višje rezultate na skupnem faktorju iskanja stimulacije in podlestvicah doživetij in tveganja in nižje rezultate na lestvicah dezinhibicije in dolgočasja.

Tušak, Burnik in Robič (2001) so preverjali potrebo po stimulaciji pri potapljačih in čeprav niso dobili pomembnih razlik, so na vseh faktorjih razen na dezinhibiciji potapljači dosegli višje vrednosti od rekreativnih športnikov.

Campbell, Tyrrell in Zingaro (1993) so preučevali potrebo po stimulaciji pri ekstremnih kajakaših in kanuistih, v raziskavo so vključili tako moške kot ženske in ugotovili, da so tako moški kot ženske dobili višje rezultate od normativov, in sicer na lestvici tveganja.

Chirivella in Martinez (1994) sta potrebo po dražljajih preverjala pri športnikih rizičnih (jadralni padalci), srednje rizičnih (karate) in nerizičnih športih (tenis). V tveganju so se športniki rizičnih športov razlikovali od nerizičnih in srednje rizičnih, ki pa se med seboj niso razlikovali, zato morda dejansko ni potrebno razločevanje na rizične, srednje rizične in nerizične športe, temveč zadostuje delitev na rizične in nerizične športe.

Nekateri avtorji so potrebo po dražljajih preverjali s pomočjo lestvice telične dominantnosti. Tako je Kerr (1991) ugotovil, da imajo športniki rizičnih športov v primerjavi s športniki nerizičnih športov višjo potrebo po stimulaciji, do enakih rezultatov pa sta z isto lestvico prišla tudi Cogan in Brown (1999). Višjo potrebo pri športnikih rizičnih športov sta ugotovila tudi Wagner in Houlihan (1994), na vseh lestvicah (razen na faktorju dovzetnosti za dolgočasenje) sta višje rezultate pri športnikih rizičnih športov ugotovila tudi Rossi in Cereatti (1993), Potgeiter in Bisschoff (1990, v Jack in Ronan, 1998) pa sta celo sklepala, da je potreba po stimulaciji celo glavni razlog, da se osebe z višjo izraženo potrebo po stimulaciji ukvarjajo z rizičnimi športi.

Goma i Freixanet (1991) je v obsežni študiji ugotovila, da so imeli športniki rizičnih športov višje rezultate od kontrolne skupine na lestvicah tveganja in doživetij in na skupnem faktorju iskanja stimulacije. Menila je, da lahko vse skupine rizičnih športov obravnavamo kot enotno skupino, saj razlik ni bilo. Ugotovila je tudi, da je ta skupina športnikov tvegala na socialno sprejemljiv način. Višjo potrebo po stimulaciji pri rizičnih športih sta ugotovila tudi Jack in Ronan (1998).

Pogosto se pojavlja tudi vprašanje o osebnostnih lastnostih športnic. Večina študij osebnosti žensk in športnic je temeljila na bipolarnem modelu, ki predpostavlja na eni strani tipične moške lastnosti (dominantnost, agresivnost, samozavest in motivacija za dosežki in uspehi), na drugi strani pa leži pasivnost. Vendar pa je to relativno togo gledanje na moške in ženske. Zato je v šestdesetih letih nastal nov, fleksibilen model, ki obravnava vedenje v smislu situacijsko specifičnega vedenja. Tako moški kot ženske se obnašajo v skladu s situacijo. V športu, ki zahteva aktivnost, agresivnost itd, se obnašajo aktivno in agresivno, v ljubezni znajo biti čustveni in ne težijo k prevladi, v neki tretji situaciji se spet obnašajo specifični situaciji ustrezno. Ženske pogosto po končani karieri postanejo depresivne in anksiozne ter nezadovoljne. Ugotavljajo, da kažejo športniki manj strahu pred uspehom, kot športnice. Ti strahovi pa seveda, poleg drugih vzrokov, pripomorejo k stopnji anksioznosti, ki negativno vpliva na nastop. Ženske so praviloma (povzeto po: Tušak in Tušak, 2003) bolj nevrotične, manj mirne oz. sposobne obvladovanja, manj dominantne, bolj zavrte, manj čustveno stabilne, izražajo manj moškosti in manj tekmovalne.

Rezultati in metodologija študij
1. Osebnost alpinistov (Burnik in Tušak, 1999)
V raziskavo je bilo vključenih 24 kategoriziranih slovenskih alpinistov-moških, starih od 21 do 30 let. Kontrolno skupino je sestavljalo 26 študentov različnih fakultet starih od 20 do 27 let, ki se s športom ukvarjajo zgolj rekreativno oz. v okviru obvezne športne vzgoje na fakultetah. Strukturo osebnostnih lastnosti smo preverjali z FPI-inventarjem, srednja verzija, ki vključuje 114 trditev in meri 9 osebnostnih lastnosti I. reda (nevrotičnost, impulzivnost, razdražljivost, družabnost, mirnost oz. obvladanost, dominantnost, zavrtost in iskrenost) in 3 osebnostne lastnosti II. reda (ekstravertiranost, emocionalno labilnost in maskulinost). Poleg omenjenih lastnosti smo raziskovali še dva sklopa lastnosti, pomembna za šport. Anksioznost (kot osebnostno potezo in kot stanje pred pomembnim nastopom oz. nalogo) smo merili s Spielbergerjevim vprašalnikom STAI-X1 in STAI-X2. Za ugotavljanje agresivnosti smo uporabili Buss-Durkeejev vprašalnik agresivnosti, ki meri osem oblik: telesno in posredno agresivnost, razdražljivost in besedno agresivnost ter negativizem, sovražnost, sumničavost in občutke krivde.

Analiza je potrdila nekaj statistično pomembnih razlik med alpinisti in kontrolno skupino. Alpinisti so manj nevrotični manj zavrti in bolj ekstravertirani, in nekoliko bolj družabni. Omenjena slika relativno dobro potrjuje nekatere, že večkrat navedene značilnosti vrhunskih športnikov, ki so bolj ekstravertirani (Eysenck, 1981; Davis in Mogk, 1994), bolj družabni (Tušak, 1997; 1998), manj zavrti (Tušak in Tušak, 2003) in nevrotični (Tušak, 1997). Omenjeni rezultati so pravzaprav skoraj čisto nasprotje rezultatom Markiča (1990), ki ugotavlja večjo introvertiranost oz. slabšo socialno preciznost alpinistov. Kot da so se socialne lastnosti alpinistov v zadnjem desetletju spremenile. Glede na to, da so prav v vseh socialnih lastnostih (družabnost, ekstravertiranost in zavrtost) alpinisti bolj »uspešni«, je posredi zagotovo nek sistematični dejavnik. V strokovnih diskusijah smo že večkrat ugotavljali, da alpinizem vedno bolj postaja vrhunski šport, ki ima tudi vsa obeležja tekmovanja. Seveda nekateri rezultati tudi – do neke mere - potrjujejo ali soglašajo z rezultati izpred petnajstih let, predvsem ko govorimo o predispozicijah in lastnostih reagiranja v stresnih situacijah, kjer se alpinisti izkažejo kot manj nevrotične in manj anksiozne osebe. Podobni trendi (čeprav ne statistično pomembne razlike) so opazni tudi v večji dominantnosti in maskulinosti alpinistov, ki sovpadata z večjo dominantnostjo in samozavestjo, o kateri je pisal Markič.

Analiza razlik v anksioznosti je pokazala, da imajo alpinisti pomembno manj izraženo tako osebnostno lastnost anksioznost kot tudi manjše stanje anksioznosti oz. »treme«. Vse to govori v prid prejšnjim raziskavam o manjši anksioznosti športnikov oz. še posebno vrhunskih športnikov (Martens, 1976; Orlick, 1990, Tušak in Tušak, 2003). Stresni dogodki oz. stresorji v alpinizmu so še bistveno večji. Vsaka napaka se namreč ne kaznuje le s slabšim rezultatom, pač pa tudi z možnostjo poškodbe ali celo s smrtjo. Analiza agresivnosti je pokazala nekoliko manj razlik, kot jih običajno najdemo pri najbolj popularnih športih pri nas (smučanje, košarka ipd.). Razlike v neposredni agresivnosti, usmerjeni navzven, niso tako izražene. Predvsem telesna agresivnost običajno sovpada z uspešnostjo v športu (Tušak, 1993), česar pri alpinistih ne moremo potrditi. Je pa res, da je pri alpinistih pomembno višji negativizem, ki prav tako predstavlja obliko neposredne, vendar pasivne, navzven usmerjene oblike agresivnosti (Lamovec, 1988). V steni telesna agresivnost seveda nikakor ne prispeva k uspehu, negativizem, ki se kaže v tihem nasprotovanju oz. trmi do avtoritete (to je za alpinista morda gora), pa lahko prispeva k večji odločnosti, vztrajnosti in pripravljenosti na tveganje na poti do vrha gore. Zanimivo je, da sta sovražnost in sumničavost kot navzven obrnjeni posredni obliki agresivnosti verjetno izrazito neproduktivni, saj alpinisti dosegajo bistveno nižje rezultate kot kontrolna skupina. Z rezultati občutkov krivde, ki so tudi precej nižji pri alpinistih pa zavračamo nekatera stereotipna gledanja javnosti, ki o alpinistih velikokrat govorijo kot o »norcih« ali samomorilcih, ki stalno nekontrolirano izzivajo srečo oz. iščejo smrt. Podobna namigovanja so bila že večkrat zavrnjena (Tušak, 1998), tokrat pa so prvič tudi pri nas znanstveno utemeljena. Nižji občutki krivde so sicer značilni tudi za vse ostale športnike.

2. Osebnost in motivacijske značilnosti alpinistov (Jug, 2001)
V raziskavo je bilo vključenih 58 alpinistov iz alpinističnih odsekov iz Ljubljane, Celja, Maribora, Tržiča, Kranja, Jezerskega, Kamnika in Velenja. Stari so bili med 22 in 45 let, primerjali pa smo jih s 50. nešportniki, ki se nikdar v življenju niso ukvarjali z alpinistiko. Tudi v tej študiji smo osebnost preverjali s FPI inventarjem, potrebo po dražljajih pa z Vprašalnikom interesov (SSS – IV) – Zuckerman, 1964. Vprašalnik SSS - IV je sestavljen iz 72. parov trditev, med katerimi se mora preizkušanec odločiti, katera od obeh zanj bolj drži. Faktorji tega vprašalnika so splošni faktor, faktor iskanja pustolovščin in tveganja, faktor iskanja doživetij, faktor dezinhibicije in faktor nagnjenosti k dolgočasenju (Lamovec, 1988). Motivacijo smo preverjali s Participation motivation questionnaire vprašalnikom, ki preverja pomembnost 30. motivov za ukvarjanje s športom.

Ugotovili smo, da so alpinisti bolj usmerjeni k doseganju osebnih ciljev, kar je v nasprotju z orientacijo k zmagi (Tušak, 1999). Alpinistom tekmovanje služi bolj za doseganje osebnih ciljev kot pa medsebojno primerjavo in zmagovanje nad drugimi. Že predhodne ugotovitve (Tušak, 1999) poudarjajo, da so vrhunski športniki bolj usmerjeni na nastop kot pa na samo zmagovanje. Za alpiniste lahko rečemo, da so njihovi največji nasprotniki objektivne in subjektivne nevarnosti. Aktivnost se odvija v nepredvidljivem okolju, polnem nevarnosti, kar vsekakor ne moramo trditi, za rekreativni šport. Alpinisti pogosto tekmujejo na meji človeških sposobnosti, kar jih lahko pripelje do skrajnih meja psihofizičnih naporov. Alpinisti imajo lahko za tekmeca oziroma nasprotnika tudi svojega soplezalca, vendar se to tekmovanje razlikuje od tekmovanja v drugih športih. Oba skušata biti najboljša, vendar se oba veselita skupnega uspeha. Pri kontrolni skupini je izražen višji nivo zunanje kot notranje motivacije. Kontrolno skupino vodijo v aktivnost možnosti pridobivanja materialnih nagrad, odobravanja staršev ali trenerjev in izogibanje kritik. Alpinisti pa izražajo višji nivo notranje motivacije. Plezajo zaradi zadovoljstva, užitka v odkrivanju in raziskovanju nekaj novega, učenju in izvajanju novih spretnosti. Podobne rezultate je dobila tudi M. Sluga (1996). Sklepamo lahko tudi, da alpiniste manj motivira nadzor in kontrola drugih, bodisi, da so to trenerji ali pa tudi soplezalci. Kritike in nasveti plezalca plezalcu bolj ovirajo kot pomagajo (Sluga, 1996). Večina jih trenira brez trenerskega vodstva, kontrola in nadzor pa sta moteča. Bolj jih motivira možnost, da z lastnimi sposobnostmi izvajajo aktivnosti samostojno, brez nasvetov ali kritik. Naši rezultati kažejo, da je pri alpinistih zelo pomembna notranja motivacija, ki nudi alpinistom mnogo zadovoljstva in motivacije, ki je ni potrebno iskati v pridobivanju statusnega položaja izraženega s povečanjem pomembnosti. Zato lahko sklepamo, da so individualni notranji motivi bistveno važnejši alpinistom kot pa kontrolni skupini.

Na podlagi lestvice iskanja dražljajev lahko trdimo, da se za alpinizem odločajo pretežno ljudje, ki težijo k razburljivemu življenju, polnemu dogodivščin, iskanju novih, nevarnih in nenavadnih doživetij, željo po družbi nepredvidljivih in čustveno razgibanih ljudeh. Alpinisti so namreč dobili višje rezultate na splošnem faktorju iskanja dražljajev. Videli smo tudi, da kontrolna skupina drugače zaznava nevarnost in s tem tudi percepcijo tveganja (Tušak, 1999). Alpinisti se neprestano srečujejo z nevarnostmi in tveganjem, zato je njihova percepcija kontrole zelo visoka. Raziskave potrjujejo, da so alpinisti bolj stabilni in samodeterminirani kot ostali. Alpinisti niso športniki, ki bi po nepotrebnem tvegali, pač pa dobro obvladujejo sebe in situacijo okoli sebe. Alpinisti izražajo tudi višjo težnjo po iskanju mentalnih in senzoričnih stimulacij preko potovanj, umetnosti, kulture. Vzporedno pa kažejo zanimanje za spoznavanje nenavadnih in nekonvencionalnih ljudi.

Rezultati osebnostnega vprašalnika nakazujejo, da so alpinisti bolj čustveno stabilni od kontrolne skupine. Emocionalna nestabilnost se namreč kaže v bolj labilnem razpoloženju, depresivnem in slabem počutju. Takšna stanja pri alpinistih niso zaželena. Alpinistika zahteva zbranost, odločnost in vztrajnost. Ljudje, ki nimajo velike samokontrole, discipline in čustvene stabilnosti nimajo možnosti, da bi izvedli in preživeli alpinistične podvige. Tudi na dimenziji depresivnost imajo alpinisti nižje rezultate kot kontrolna skupina. Depresivnost vključuje nerazpoloženje, potlačenost, pesimizem, slabo počutje, slabo voljo, razdražljivost, strah, anksioznost, osamljenost in zaskrbljenost. Tudi rezultati prejšnjih raziskav kažejo nizko vrednost depresivnosti alpinistov v primerjavi s športnimi plezalci (Zaplotnik, 1999) in v primerjavi z rekreativno skupino športnikov (Burnik in Tušak, 1999). Statistično pomembna razlika se je pojavila tudi pri razdražljivosti, kjer so alpinisti dosegli manjšo vrednost. Ugotovili smo, da se pri kontrolni skupini izraža večja napetost, vzkipljivost, nižja frustracijska toleranca, nemirnost in bes.

3. Osebnost alpinistov in alpinistk (Burnik, Jug in Tušak, 2002)
V študiji je sodelovalo 20 alpinistov in 20 alpinistk med 22 in 33 leti starosti, za preverjanje osebnostne strukture pa smo tudi v tej študiji uporabili FPI inventar. Rezultati kažejo, da se prav pri emocionalni labilnosti kažejo največje razlike med alpinisti in alpinistkami. Ženske so manj čustveno stabilne, kar se izraža v bolj labilnem razpoloženju, depresivnih in slabih počutjih. Na podlagi dosedanjih raziskav o ekstremnih športnikih (Sluga, 1996; Zaplotnik, 1999; Burnik in Tušak, 1999) smo predvidevali, da v tudi v alpinizmu te razlike med spoloma ne bodo tako vidne. Druga največja razlika se kaže pri depresivnosti. Upoštevati moramo, da so vrednosti osebnostnih lastnosti kot so zavrtost, nevrotičnost in depresivnost, že v osnovi medsebojno odvisne. Depresivnost vključuje nerazpoloženje, potlačenost, pesimizem, slabo počutje, slabo voljo, razdražljivost, strah, anksioznost, osamljenost, zaskrbljenost… Rezultati kažejo večjo razliko pri depresivnosti, nekoliko manjšo pri nevrotičnosti, pri zavrtosti pa je razlika najmanjša. Med temi tremi osebnostnimi dimenzijami pri alpinistkah ni velike povezave, čeprav so vse tri vrednosti višje kot pri alpinistih. Razlike v maskulinosti so pričakovane, čeprav so psihične in fizične obremenitve alpinistov in alpinistk enake. So lastnosti, ki jih razumemo kot tipično moške in ki pripomorejo k večji učinkovitosti športnikov. Predvsem gre za visok nivo samozavesti, telesnega uveljavljanja, zanesljivosti in pripravljenosti, uravnovešenost razpoloženja, malo telesnih težav in psihičnih motenj in malo strahu. Vse te lastnosti so velikega pomena za sam uspeh. Nekateri rezultati študij so pokazali, da so alpinisti bolj umaknjeni vase, samosvoji, trezni, bolj resni, socialno plahi, kot je populacija nasploh (Markič in Pogačnik, 1981; povzeto po Sluga, 1996). So bolj introvertirani, ljubijo samoto in resnična prijateljstva. S temi opisi ne gre pretiravati, druge raziskave ter tudi naše trdijo nasprotno in zavračajo trditve, ki govorijo o introvertiranosti. Vrednost ekstravertiranosti je pri obeh skupinah zelo visoka, razlika pa je med njima majhna. Same razlike med skupinama niso velike. Da razlik v ekstravertiranosti ni, med spoloma navajajo že v dosedanjih raziskavah različni strokovnjaki. Prav tako visoko vrednost in male tendence med seboj dosegata skupini pri družabnosti. Vsekakor ekstravertiranost pripomore k skupnemu reševanjem problemov, medsebojni povezanosti med njimi in sodelovanju. Vse to pa pripomore k bolj uspešnim in varnejšim odpravam.

4. Profil športnikov rizičnih športov (Kajtna in Tušak, 2004)
V eni od raziskav pa smo izdelali tudi profil športnikov, ki se ukvarjajo z rizičnimi športi, in sicer je bil profil izdelan na podlagi preverjanja primerjav 38 športnikov rizičnih športov, 38 športnikov nerizičnih športov in 76 nešportnikov, vključeval pa je osebnostne spremenljivke po vprašalniku BFO, motivacijske spremenljivke po Sensation seeking scale in vrednostne spremenljivke po Muskovi lestvici vrednot.

Že Zuckerman (1994) je sestavil osebnostni opis osebe, ki ima visoko potrebo po dražljajih, in sicer je takšna oseba odprta za nove izkušnje, še posebej tiste, ki se navezujejo na vrednote, dejanja in fantazije, takšna oseba je aktivna in impulzivna in potrebuje razburjenje, doživlja in izraža pozitivna čustva in jezo. Oseba, ki nima zadržkov in ki je zelo dovzetna za dolgočasenje, je lahko nesramna in neprilagodljiva, takšna oseba ne priznava družbenih norm in moralnih pravil, je pa tudi precej neskrbna pri načrtovanju svojega življenja. Takšen profil se nanaša na osebo v splošni populaciji z izjemno visoko potrebo po dražljajih, in sicer se ta potreba, kot je iz opisa razvidno, nanaša kar na vse faktorje lestvice. Kakšni pa so preizkušanci v naši študiji?

Z diskriminantno analizo smo sestavili dvodimenzionalni prostor, in ugotovili, da je nekdo, ki ima visoko izraženo prvo funkcijo, vesten, zanesljiv in natančen, redoljuben in delaven, zna kontrolirati svoja čustva, zna ohranjati mirno kri, deluje zadovoljno in je potrpežljiv, ni pretirano zaskrbljen, pomembna mu je tudi uspešnost in ugled, pomembno mu je doseganje, tudi lastnih ciljev, je odprt za novosti, ustvarjalen in originalen, deluje inteligentno in občutljivo, je odprt v komunikaciji z drugimi ljudmi in deluje dominantno, je družaben in energičen, pomembne pa so mu tudi čutne vrednote, vznemirljivo življenje, prosti čas, zabava, spolnost in prosto gibanje. Takšna oseba ima tudi izraženo potrebo po tveganju. Ker se opis teh dimenzij nanaša predvsem na osebnost in vrednote ter nekoliko manj na potrebo po stimulaciji, in glede na opis teh spremenljivk, s katerimi je nasičena prva funkcija, smo se odločili to funkcijo poimenovati osebnostna zrelost. Oseba z visoko izraženo drugo funkcijo ima nizko potrebo po tem, da izkusi vse, kar je sploh mogoče, nima pretirane težnje po vznemirljivem in dogodivščin polnem življenju, ne kaže zanimanja za nenavadna doživetja, tudi s pomočjo mamil in hipnoze, nima težnje po ukvarjanju s fizično nevarnimi in nenavadnimi športi in nima težnje po nekonvencionalnem življenjskem slogu, si ne želi šokirati drugih in je nenavadni kraji ne zanimajo, medtem ko ima težnjo po iskanju užitkov, predvsem seksualnih, ima težnjo po neobrzdanih zabavah v družbi veselih, privlačnih oseb, ki se tudi s pomočjo alkohola predajajo čutnosti – vse te lastnosti izhajajo iz opisa dezinhibicije, s katero je ta funkcija nasičena, pomemben pa ji je tudi družbeni ugled, moč in lastna uspešnost.

Ob iskanju imena za to funkcijo smo se usmerjali na iskanje izraza, s katerim bi opredelili tip tveganja, ki bi vključeval dezinhibicijo in jo hkrati razlikoval od ostalih faktorjev iskanja stimulacije, zanemariti pa nismo smeli tudi pomena potenčnega vrednotnega tipa. Zuckerman (1984b, v Zuckerman, 1994) je ugotovil, da dezinhibicija predstavlja obliko igre, ki se izraža v obliki spolnosti in zabav, medtem ko je dobil dokaj nizke povezave med igro in tveganjem, vendar pa izraz igrivost nekako ne bi ustrezal temu, da je takšnemu posamezniku pomemben njegov družbeni položaj in vplivnost ter uspešnost. Zato smo se odločili za izraz iskanje stimulacije v družbenem okolju, ki se nanaša tako na to, da posameznik z visoko izraženo funkcijo dejansko išče stimulacijo v smislu dezinhibicije, vendar pa je pomembno, da to iskanje stimulacije poteka v družbenem okolju. Gre v bistvu za neke vrste antisocialen način tveganja, za družbeno nesprejemljivo tveganje (Levenson, 1990).

Tak tip tveganja, kot pri športnikih rizičnih športov, torej socialno sprejemljiv način tveganja, so odkrili tudi pri gasilcih (Goma, Perez in Torrubia, 1988, v Goma i Freixanet, 1991). V tem prostoru vidimo, da sta si skupini športnikov rizičnih športov in športnikov nerizičnih športov sta bolj podobni kot športniki rizičnih športov in nešportniki ali pa športniki nerizičnih športov in nešportniki, torej je ukvarjanje s športom dejavnik, ki lahko pokaže na določene razlike med ljudmi. Športniki rizičnih športov imajo v tem profilu visoko pozitivno izraženo osebnostno zrelost, so družabni, odprti za novosti, delujejo poučeno in inteligentno, so odgovorni, delovni in vestni ter znajo kontrolirati svoja čustva, saj so čustveno stabilni (ohraniti mirno kri je vsekakor ena nujnih odlik vrhunskega športnika), pomemben jim je ugled v družbi in njihov družbeni vpliv, pomembna pa jim je tudi zabava in prosto gibanje. Vse te lastnosti so nekoliko bolj izrazite pri športnikih rizičnih športov, ki so še nekoliko bolj zrele osebnosti od športnikov nerizičnih športov.

Glede na to, da lahko napake zaradi nezbranih in nezrelih, hitrih in zato morda napačnih odločitev vodijo do resnih fizičnih poškodb ali celo smrti, je to pravzaprav edini rezultat, ki posamezniku omogoča vrhunski nivo ukvarjanja z rizičnim športom. Razlike med športniki rizičnih in nerizičnih športov so velike na drugi dimenziji, in sicer športniki nerizičnih športov stimulacijo iščejo predvsem v družbenem okolju, in sicer v smislu predajanja zabavam in čutnim užitkom, kar morda lahko nekoliko doprinese tudi k nekoliko nižji osebnostni zrelosti, športniki rizičnih športov pa stimulacijo iščejo v bolj umaknjenem okolju, izven družbe, s športi se ukvarjajo zase in zaradi občutka, ki ga ob tem dobijo, stimulacijo iščejo ob potovanjih v neznane kraje (kar je sestavni del njihovih športov), ukvarjanjem z rizičnimi športi in v razburljivem življenjskem slogu. Družbeni ugled in vpliv ter moč so jim manj pomembni kot športnikom, ki se ukvarjajo z nerizičnimi športi, morda tudi zato, ker so ti športi javno manj izpostavljeni, saj so na primer neposredna spremljanja in radijski prenosi njihovih tekmovanj in podvigov le redki, medtem ko so športniki nerizičnih športov pogosteje pod budnim očesom javnosti, kar lahko prinese tudi večji pomen teh vrednot pri tej skupini. Vidimo, da torej med glavne razlike med športniki rizičnih in nerizičnih športov spada ne toliko tveganje samo, temveč tip tveganja, ki je pri športnikih rizičnih športov bolj fizične narave, pri ostalih športnikih pa bolj socialno orientirano

5. Osebnostne lastnosti in interesi alpinističnih začetnikov in alpinistov (Burnik, Marinšek in Tušak, 2003)
Vzorec merjencev je sestavljalo 58 izkušenih alpinistov (34 alpinistov in 24 alpinističnih inštruktorjev) ter 54 alpinističnih začetnikov (25 tečajnikov in 29 pripravnikov), moškega spola, starih od 22 do 45 let, iz različnih slovenskih alpinističnih odsekov. Preverjali smo potrebo po dražljajih z Zuckermanovo Sensation seeking scale in osebnost s FPI inventarjem.

Statistično značilna razlika med obema skupinama se je pokazala pri osebnostni lastnosti emocionalna labilnost, kjer višje vrednosti dosegajo alpinistični začetniki. To je logično in pričakovano, saj se emocionalna labilnost kaže v labilnem razpoloženju, depresivnosti in potrtosti, slabem počutju, hitri vzdražljivosti, občutljivosti, sanjarjenju, napetosti, lahko pa tudi v motnjah v kontaktiranju. Alpinisti začetniki so imeli tudi višjo depresivnost, ki je v tesni povezavi z emocionalno labilnostjo. Alpinisti so osebe, ki zaupajo vase, so umirjene, imajo dobre živce, delujejo zrelo, verjamejo v svoje sposobnosti, kar jim tudi zagotavlja uspeh v njihovi športni dejavnosti. Skupino alpinističnih začetnikov pa sestavljajo različni ljudje, športniki in nešportniki, ki očitno, kot grupa, izražajo več znakov depresivnosti.

Na meji pomembnosti pa so tudi razlike v lastnostih ekstravertiranost in nevrotičnost. Nevrotičnost se kaže v pogostih različnih telesnih motnjah, vegetativnih težavah, motnjah motorike, občutku bolečin, motnjah spanja, napetosti, vremenski občutljivosti in močnem telesnem odzivanju na čustvena stanja. Višje vrednosti dosegajo začetniki. Če predvidevamo, da so alpinistični začetniki praviloma mlajši od izkušenih alpinistov, za dobo mladostništva pa je značilno višje povprečje nevroticizma (Musek, 1994), nas ti rezultati ne smejo presenetiti. Pri ekstravertiranosti pa dosegajo alpinisti višje vrednosti, kar pomeni, da so družabni, imajo potrebo po kontaktiranju z drugimi, hitro sklepajo prijateljstva, so impulzivni in živahni, aktivni in podjetni, z lahkoto vodijo in usmerjajo svoje napore v želeno smer ter imajo radi spremembe in zabavo.

Statistično pomembna razlika se je pokazala pri faktorju nagnjenosti k dolgočasju, kjer višje srednje vrednosti dosegajo izkušeni alpinisti. Faktor nagnjenosti k dolgočasju vsebuje zavračanje rutine, ponavljajočih se dogodkov, vedno istih obrazov in krajev, dolgočasnih in predvidljivih ljudi. Povezuje se tudi s težnjo po občasnem spreminjanju zaposlitve, po kupovanju novih proizvodov, poizkušanju novih in nenavadnih jedi. Naši rezultati tudi potrjujejo Zuckermanovo teorijo iskanja dražljajev (v Tušak, 1999), ki pravi, da športniki dobro prenašajo dražljaje in izražajo veliko potrebo po njih in imajo zato raje višji nivo stimulacije.

Sklep
V omenjenih raziskavah smo se ukvarjali predvsem z osebnostjo in motivacijo alpinistov in športnikov, ki se ukvarjajo z drugimi športi iz omenjene skupine rizičnih športov. V našem prispevku smo s povzetki teh raziskav želeli prestaviti generalne ugotovitve o teh športnikih. Naše ugotovitve kažejo predvsem na to, da pri ljudeh, ki se ukvarjanju s temi športi ne gre za osebnostno nezrelost, odmaknjenost ali pa celo samomorilne težnje, temveč da gre za zrele osebnosti, ki večkrat na robu človeških zmogljivosti odkrivajo sami sebe in nove poti.

Literatura

• Breivik, G. (1995). Personality, sensation seeking and arousal in high risk sports. Oslo: The Norwegian University of Sport and Physical education.
• Breivik, G. (1999a). Personality, sensation seeking and risk taking among top level climbers, parachute jumpers and white water kayakers. V G. Breivik (ur.), Personality, sensation seeking and arousal in high risk sports (str. 8 – 26). Oslo: The Norwegian University of Sport and Physical education.
• Breivik, G. (1999b). Personality, sensation seeking and risk taking among Everest climbers. V G. Breivik (ur.), Personality, sensation seeking and arousal in high risk sports (str. 27 – 44). Oslo: The Norwegian University of Sport and Physical education.
• Breivik, G. (1999c). Personality, sensation seeking and risk taking among elite climbers and parachute jumpers. V G. Breivik (ur.), Personality, sensation seeking and arousal in high risk sports ( str. 45 – 68). Oslo: The Norwegian University of Sport and Physical education.
• Breivik, G., Johnsen, J. H. in Augestad, T. (1994). Sensation seeking in high, medium and low risk sports. Manuscript. Oslo: Norwegian university of sports and physical education.
• Burnik, S. in Tušak, M. (1999). Osebnost alpinistov [Personality of alpinists]. Psihološka obzorja, 6, 5 – 22.
• Burnik, S. (2000). Ekstremizem. Šport, 48 (4), 3-4.
• Burnik, S., Jug, S., Tušak, M. (2002). Personality traits of Slovenian female and male mountain climbers. Kinesiology, 34, 153-162.
• Burnik, S., Marinšek, G. in Tušak, M. (2003). Osebnostne lastnosti in interesi alpinističnih začetnikov in alpinistov. Šport, 51 (4), 97-102.
• Campbell, J. B., Tyrrell, D. J. in Zingaro, M. (1993). Sensation seeking among whitewater canoe and kayak paddlers. Personality and Individual differences, 14 (3), 489 – 491.
• Caprara, G. V., Barbaranelli, C., Borgogni, L., Bucik, V. in Boben, D. (1997). Model »velikih pet« - pripomočki za merjenje strukture osebnosti[The »Big five« model – instruments for measuring personality structure]. Ljubljana: Produktivnost d.o.o.
• Chirivella, E. C. in Martinez, L. M. (1994). The sensation of risk and motivational tendencies in sports: an empirical study. Personality and Individual Differences, 16 (5), 777 – 786.
• Cogan, N. in Brown, R. I. F. (1999). Metamotivational dominance, states and injuries in risk and safe sports. Personality and Individual Differences, 27, 503 – 518.
• Cronin, C. (1991). Sensation seeking among mountain climbers. Personality and Individual Differences, 12 (6), 653 – 654.
• Davis, J. & Mogk, J.P. (1994). Some Personality Interest and Exellence in Sport. IJSP, 25, str. 131-143.
• Eysenck H.Y. (Ed.). (1981). A model for personality. New York, Springer.
• Eysenck, H. J., Nias, D. K. in Cox, D. N. (1982). Sport and personality. Advances in Behaviour Research and Therapy, 4, 1 – 56.
• Goma i Freixanet, M. (1991). Personality profile of subjects engaged in high physical risk sports. Personality and Individual differences, 12 (10), 1087 – 1093.
• Jack, S. J. in Ronan, K. R. (1998). Sensation seeking among high – and low – risk sports participants. Personality and Individual Differences, 25, 1063 – 1083.
• Jug, S. (2001). Motivacija, osebnostne lastnosti ter interesi alpinistov. Diplomska naloga, Ljubljana: Fakulteta za šport.
• Kajtna, T. in Tušak, M. (2004). Psihološki profil športnikov rizičnih športov. Psihološka obzorja, 13 (1), 85-102.
• Kajtna, T., Tušak, M., Barić, R. in Burnik, S. (2004). Personality in high-risk sports athletes. Kinesiology, 36 (1), str. 24-34.
• Kerr, J. H. (1991). Arousal – seeking in risk sports participants. Personality and Individual Differences, 12 (6), 613 – 616.
• Lamovec, T. (1988). Priročnik za psihologijo motivacije in emocij [A handbook for the theory of motivation and emotions]. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za psihologijo.
• Levenson, M. (1990). Risk taking and personality. Journal of Personality and Social Psychology, 58 (6), 1073 – 1080.
• Markič, P. (1990). Osebnostne lastnosti vrhunskih alpinistov in plezalcev. V: Pogačnik, V.: Študije Cattellovih testov 16PF, Kranj.
• Musek, J. (1988). Teorije osebnosti. Ljubljana: Filozofska fakulteta.
• Nietzel, M. T. , Bernstein, D. A. in Milich, R. (1998). Introduction to clinical psychology. 5th Edition. New Jersey: Prentice Hall.
• Orlick, T. (1990). In Pursuit of Exellence, How to win in Sport and Life through Mental Training. Champaign, Illinois.
• Rossi, B. in Cereatti, L. (1993).The sensation seeking in mountain athletes as assessed by Zuckerman’s Sensation seeking scale. International Journal of Sport Psychology, 24, 417 – 431.
• Sluga, M. (1996). Osebnostne lastnosti in motivacija športnih plezalcev. Diplomska naloga, Ljubljana: Fakulteta za šport.
• Tušak, M. & Tušak, M. (2003). Psihologija športa. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete.
• Tušak, M. (1993). Aggressive behaviour in top sports. II. international Symposium Sport of the Young, Proceedings of II. international Symposium Sport of the Young, Ljubljana-Bled, str. 46-50.
• Tušak, M. (1995). Ekspertni model psihičnih značilnosti smučarskega skakalca. V knjigi Kapus, V., Jošt, B.: Računalniško podprt sistem začetnega izbora in usmerjanja otrok v športne panoge in evalvacija modela uspešnosti v posameznih športnih panogah na podlagi ekspertnega modeliranja. FŠ, Ljubljana, stran 320-353.
• Tušak, M. (1997). Psihične in psihosocialne značilnosti športnikov. V knjigi M. Bohanec, V. Kapus, B. Leskošek, V. Rajkovič, Talent: Ekspertni sistem za usmerjanje otrok in mladine v športne panoge (19-22). Ministrstvo za šolstvo in šport, Zavod RS za šolstvo, Ljubljana.
• Tušak, M., Burnik, S. in Robič, B. (2001). Osebnostne lastnosti potapljačev [Personality traits of divers]. V M. Tušak in J. Bednarik (ur.). Šport, motivacija in osebnost (str. 188 – 200). Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport.
• Wagner, A. M. in Houlihan, D. D. (1994). Sensation seeking and trait anxiety in hang - glider pilots and golfers. Personality and Individual Differences, 16 (6), 975 – 977.
• Zaplotnik, D. (1999). Primerjava osebnostnih značilnosti alpinistov in športnih plezalcev: diplomsko delo. Ljubljana: Fakulteta za šport.
• Zuckerman, M. (1994). Behavioral expressions and biosocial bases of sensation seeking. Cambridge: Cambridge University press.
• Žiberna, M. (2000). Alpinisti niso samomorilci [Alpinists are not suicidal]. Grif, 32, 46 - 49.

dr. Stojan Burnik, izr. prof. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Gortanova 22, 1000 Ljubljana   stojan.burnik@sp.uni-lj.si