Polet, Soba z razgledom - Pavle Kozjek:
A je tukaj sploh kakšen hrib? A je tukaj sploh kakšna obala? Je, seveda je in to ne hrib ampak gora in to ne samo obala ampak tudi raj za surfanje. Oman.
Resnici na ljubo moram priznati, da tudi jaz nisem bil poznavalec gora Arabskega polotoka, dokler nisem lansko jesen dobil v roke zbornika American Alpine Journal, nekakšnega letnega pregleda svetovnega alpinizma. Tam je bila fotografija Jebel Mishta, stene na robu puščave, visoke kot triglavska in dvakrat širše. Drugih informacij danes, v dobi interneta ni težko dobiti in tudi soplezalec Dejan Miškovič - Miško je bil takoj za akcijo. Pridružila sta se še Andeja in Matej. Gremo torej med kamele ... Ne vem, ali sem že kdaj odpotoval v kakšno deželo s tako malo znanja o njej.
Odkrivanje arabske dežele
Pot do glavnega mesta Omana z lepo zvenečim imeno Maskat je bila presenetljivo enostavna. Letalo nas je z Brnika čez Istanbul prepeljalo tja v pol dneva in takoj smo se presedli v našega prijatelja za ves naslednji teden: bleščeče nov Toyotin landcruiser. Precej požrešna mrcina, a nič hudega, saj je omanski bencin petkrat cenejši od našega. Dežela je sicer velika za deset Slovenij, po številu prebivalcev pa smo si precej enakovredni. Med slabih tristo kilometrov vožnje do našega cilja smo se ustavili samo v starodavni prestolnici Nizwa, kjer smo nakupili živež in plin za kuhalnike. Ob gorečih molitvah mujezina, ki so odmevale iz zvočnikov v prostornem terencu, smo od daleč zagledali našo goro: mogočna stena se dviga iz pretežno ravne puščave in njen značilni izklesani raz prikaže na obzorju kot orjaški, kilometer visok ladijski kljun. Od blizu, z zadnjega asfalta, nam je gora skoraj nagnala strah v kosti, saj je bilo razločno videti, da je njen osrednji del ena sama vertikala, tu pa tam pretrgana s strehami in previsi ... Zadnjih nekaj kilometrov poti je naš landcruiser končno lahko zares pokazal svoje mišice in pravi značaj. Z mogočnimi kolesi je brez težav mlel navzgor po brezpotju razritega vadija, presušene hudourniške struge, ki nas je pripeljala pod vznožje stene. Tam smo našli lepo mesto za šotor in prvi del odprave je bil za nami. Z lahkoto in brez zapletov ... Zdaj seveda pride glavno, na kar se bo treba temeljito pripraviti. Puščavsko plezanje ima nekaj posebnosti, ki jih v Alpah in Himalaji lahko zanemariš; seveda velja tudi obratno.
Naslednji dan je bil namenjen ogledom. Z Miškom sva si naložila opremo, nekaj malega hrane in pet litrov vode. Vse sva pustila ob vznožju stene, da bi bila naslednji dan lahko hitra. Pri vstopu v najino načrtovano smer sva opazila, da je stena v osrednjem delu pravzaprav še bolj previsna ,kot je bilo videti od daleč. Ne bo lahko ...
Pohiti, prijatelj!
Miško si zvečer nastavi budilko na mobitelu na tretjo ponoči, jaz na polčetrto. A glej čudo, ko si nato zjutraj pripravljava zajtrk, je že skoraj dan. Zanimivo ... Šele čez čas se nama posveti: o jebemti, na mobitelu imava slovenski čas! Zamujava torej debele tri ure! V diru se zaženeva v breg in v pol ure sva pod steno. Pa vseeno, to danes bo bivak ali pa čudež, stena je kljub vsemu visoka kilometer.
Pri najinem depoju z opremo se najprej napijeva kot kamele; da bo nahrbtnik čim lažji. S seboj vzameva le vsak po dva litra pijače. Sicer pa imava v glavnem vso »kovačijo«, kline, kladivo, zatiče in podobno plezalno opremo, obešeno kar na sebi in v nahrbtniku razen plastenk ni skoraj nič. Prvo zajedo, ki po težavah ne presega pete stopnje, splezava kar drug za drugim, brez vrvi. Nekaj časa sva že pridobila. Potem se naveževa in začne se zares. Preseneti naju odlična skala; gladka plošča v drugem raztežaju, ki bi v naših stenah postregla z najmanj sedmo stopnjo, je opremljena s majhnimi, a dobrimi oprimki – nič več kot lepa šestica. Toda levo od naju, kamor sva nameravala najprej, je skala precej slabša, pa tudi prehod tja iz smeri najinega plezanja je videti prav siten. Ker so strehe nad nama ogromne in brezupne, nama torej ostane prečnica v desno. Rumena, nekoliko prašna skala je revna z oprimki, tudi varovanja ni pravega, a na srečo stena tu ni čisto navpična.
Skoraj prepozno, a še vedno dovolj hitro
Ko po dobrih 40 metrih plezanja dosežem raz, si oddahnem; spet sva v odlični luknjičasti kamnini, kjer najdeš oprimek povsod, kjer ga potrebuješ. Gladka plošča v naslednjem raztežaju se kljub temu približa sedmi stopnji, naprej pa je vse le plezalski užitek v lepih prehodih in divji naravi, ki naju obdaja. Puščava, goli rumenorjavi griči pod steno, za njimi pa zahodni obronki pogorja Hajar, katerega »mejna trdnjava« je najin Jebel Misht. Idilo je dopolnil mujezin, ki se je opoldne spet oglasil z minareta v vasici pod steno. Vročina je takrat že popustila in prijeten vetrič je ustvaril idealno temperaturo. Le pozna sva še vedno: nama bo uspela še za dne doseči vrh?
Plezava hitro tekoče in uro pred mrakom doseževa veliko polico dobrih dvesto metrov pod vrhom. Prepozno?! Toda nekoliko proti desni se kažejo obetavni prehodi, po katerih se bo morda dalo plezati zares hitro. Razveževa se, Miško oprta vrv, jaz nahrbtnik in spet plezava oba naenkrat. Tu res ni razlogov proti, težave ne presegajo četrte stopnje in hitro pospravljava podse zadnje metre višine. Še petdeset, dvajset in tu je odrezani rob stene! Celo za fotografijo na vrhu je ostalo dovolj svetlobe ...
Tudi sestop na drugo stran v dolino je odkrivanje neznanega. Tisoč tristo višinskih metrov spusta po kamnitih rebrih, prekinjenih z navpičnimi skoki. Izogibava se suhim hudourniškim strugam, ki so pogosto neprehodne. Miško medtem po radijski postaji ves čas išče zvezo z Matejem in Andrejo, najinima »prevoznikoma«, a neuspešno. Tudi avto naju ne čaka spodaj in edina izbira je: pot pod noge. Kakih 25 km večinoma ravne hoje je treba opraviti, da se okrog mogočne gore spet vrneš v bazo. Na srečo naju vsaj nekaj zadnjih kilometrov zapelje prijazen domačim in po slabih 20 urah se utrujena zvaliva v šotore. Glavni del naše miniodprave je za nami in težko bi se bolje končal.
Ko ne gre več, skoči v vodo
A Oman ponuja še mnogo več. Naslednji dan je bil seveda namenjen predvsem počitku, a popoldne smo se vseeno zapeljali do obale v bližini Maskata. Miško in Matej sta preizkusila še lokalni »deep water soloing«, plezanje po stenah nad morjem, kjer potem, ko ne gre več, enostavno skočiš v vodo.
Idilični zaliv blizu glavnega mesta je kot ustvarjen za to dokaj novo zvrst športnega plezanja, ki pa si je že pridobila veliko ljubiteljev. Pod večer smo si najprej privoščili odlično, nekoliko orientalsko začinjeno večerjo, nato pa kar ponoči poiskali dostop do plezališča Vadi Daykah. Imeli smo tudi nekaj sreče, saj je bila široka suha struga hodourniške reke prevozna in tako smo lahko zlezli v spalne vreče prav pod plezalnimi smermi. Pravi pogled na »hudičev kanjon« smo doživeli šele zjutraj, ko smo se ob močni kavi počasi pripravljali na plezanje: široka struga je na obeh straneh ograjena s stenami iz trdnega in za plezalce prijaznega dolomita.
Tudi nafta ne pomaga
Za jutranje ogrevanje sem opravil nekaj kilometrov v tekaških copatah in v spodnjem delu struge opazil skupino domačinov, ki je brodila po vodi v zadnjem izginjajočem tolmunu. Eden od njih je držal nastavljeno veliko vrečo, drugi so vanjo pridno metali ribe iz tolmuna. Očitno je bil ulov kar bogat in ko so nabrali dovolj, sem še sam poskusil srečo, ribolov »na roke« je bil namreč nekdaj tudi moja zabava. Ugotovil sem, da je nekaj znanja še ostalo, in skromna večerja je bila zagotovljena.
Preostali del ekipe je medtem že preizkušal hrapave oprimke v steni vadija. Tudi plezališča so tukaj odlična, to smo soglasno ugotovili prav kmalu. Posebej nas je navdušila velika streha z luknjami, po katerih si lahko dobesedno «ročkal«. Precej teže se je bilo potegniti čez njen rob, a Mišku je uspelo in najtežja smer v kanjonu je bila njegova. Nekaj »problemčkov« smo seveda prihranili tudi za naslednji dan, zvečer pa smo se spet zapeljali nekaj kilometrov nazaj do pristanišča Quryat.
Da so prebivalci Omana izredno prijazni in gostoljubni, smo lahko ugotavljali ves čas našega obiska. Tudi ta večer ni bil izjema. Med klatenjem po mestnih ulicah nas je prijazno ustavil mlajši moški in se ponudil, da nam razkaže nekaj zanimivosti. Salim, tako mu je bilo ime, nas je najprej odpeljal na pomol, s katerega smo imeli lep pogled na ne preveliko mestece. Množic turistov za zdaj še nimamo, je razlagal in pripomnil, kako se je letos življenje v Omanu nenadoma podražilo, kako so vse cene v trenutku poskočile in to ob vsej nafti, ki jo ima dežela. Potolažili smo ga, da je tudi nam to nekako poznano in da se nam zdi njegova dežela še kar poceni. Za konec nas je povabil na bratovo poroko čez dva dni …
Žal za to ni bilo več časa, le še en dan mi je preostal v Omanu, in zadnji dan je padal dež. Umaknili smo se iz vadija, saj se nismo počutili varne; voda menda ob deževju lahko pridrvi neznansko hitro. Nekaj ur je še ostalo za ogled prestolnice Maskat, moderno urejenega mesta med hribčki na obali. Nato pa spet proti deževni Ljubljani. Zimski Oman je bil pravi sončni žarek.
Pavle Kozjek